Dotik: Po štirih dneh začenjam dvomiti vase in v smisel svojega početja. Nimam dovolj vere, ego se počuti u-bog-ega. Kako naj pridem do vere? S hojo? S hojo v gore?
Pravljični svet Rink
Podoba Boga se je zadnje stoletje umaknila najdlje. Ne gre samo za vero v Boga, manjka mi predvsem vere vase. Premešam karte in gornjo obrnem, radoveden sem, kaj mi lahko danes pomaga. Ta karta me spomni: za Nežino kapelico natrgaj svežih marjetic, njeni zavetnici Mariji Lurški prižgi svečko, preden se odpelješ v Logarsko dolino, nabrat svežih vtisov v njen Konec.
"Ta karta pomeni: Bog je eden in edini, stvarnik vsega stvarstva in ko njegovo ljubezen začutimo v sebi, ne rabimo nobenega dokaza. Kdor verjame v Boga, tudi Bog verjame vanj. Kdor išče dokaze izven sebe, bo vedno znova razočaran, saj ne sprejema sebe kot Božje bitje, z delčkom nezavednega v sebi, ki nas vsakodnevno povezuje z Bogom. Bog ni tisti, ki se rabi komurkoli dokazovati, ampak moramo mi dokazati, da smo vredni njegove ljubezni." (Sandi Dolinar, Karte Božje posvetitve, Vera vase)
Ob poti je skala, na njej so se pod budnim očesom staršev pravkar veselili otroci. Zakaj ne bi nanjo splezal še jaz? Zviška opazujem ljudi vseh starosti. Ali se kdo izmed njih sprašuje o svoji veri, jim bo slap pri utrjevanju v nezavedno pomoč? Nekaj starejših mimoidočih povprašam, kaj si o tem mislijo. Dovolj so izkušeni, ne zanikajo, da gredo k slapu tudi zaradi utrjevanja vere vase.
Črka 'i' v imenu Rinke poudarja njegovo vitkost in visokost. Slap nima ne bučeče moči Boke ne mističnosti Savice, tudi svečanosti Peričnika nima, njena odlika je v osrečujoči ljubkosti, njen skalni oder v obliki narobe postavljenega srca ljudi napolnjuje z radostjo. Vsak, ki to zagleda, obstane za hip, kot bi ugledal cvet čudovite rožice. Nihče ni imun nad čari padajoče vode. Kako se lahko navdušenje izrazi navzven, pokažeta mati in hči izraelske krvi.
Različnih pogledov na vodo slapu je veliko, nekaj jih je izven poti na Okrešelj. Ne mislim, da me mora kdo posnemati in zlesti na vsak kamen ob strmi strugi, vendar različni pogledi ustvarjajo drugačno podobo. Mala sprememba položaja, samo skakljajočo vodo preskočim, in podoba grabna se povsem spremeni. Svet se umiri in voda obmolkne, kjer izvira Savinja. Od kod priteka voda, izpod Jermanovih vrat, iz središča Brane, ima svoje rezerve v Rinkah? Kadar človek nima lastnega izvira, je odvisen od 'kapnice', vero poskuša zajeti s pogledom v nebo. Konec koncev ali pa začetek začetkov, enkrat je tudi ta voda padla z neba.
 |
 |
Med drevjem se močneje svetlika, čez nekaj korakov se bo odprl Okrešelj. Pogled je lepši, kot ga imam v spominu, hitro spoznam, zakaj. Nič ne zastira balvana, ta se lepo ujema s skalno kuliso v ozadju. Ne bo dolgo tako, temelji nove hiške so že narejeni. Ljudje so ali na gorskih poteh ali pred kočo, po travni preprogi z rožnim vzorcem se nihče ne sprehaja. Lepo bi se bilo uleči in nekaj časa zapreti oči, vendar tega ne znam.
Tudi nazaj grede sem na poti istočasno s številno holandsko družino, spremljali smo se že po poti navzgor. Četudi so otroci ravnin, se tu počutijo kot doma; mlajši kot so, vidneje so zadovoljni. Pregreto bukovje je polno različno velikih skal. Vsaka stvar ima nekje svoj izvor, skale niso kar 'zrasle' v gozdu, tako kot rasejo rože zgoraj na travniku. Kako pa je z vero, od kod njen izvor? Nekaterim je danost, z njo se rodijo. Ampak kako si vero vase vzgojiti, kadar te nimam?
Skala nad izvirom Savinje je nekaj posebnega. Če bi to znali opaziti, ne bi bila popisana z barvo, tako kot ne pišemo po umetniških slikah, ampak so pojasnila ob njej. Kje torej je izvor moje vere ... ogledam si še skriti izvir in prikriti tolmun, čeprav ni nič skritega, le pot so speljali drugje. Struga pod slapom je suha, vendar to ne pomeni, da vode tu ni, vem, da teče pod površjem. Tako bi lahko bilo z vero - če je ne vidim, to še ne pomeni, da je ni.
Slap je slap, obdelan svet visoko nad dolino pa je tudi občudovanja vreden. Ustavim se nad strmim travnikom. Ne bi bil tako lep, če ga nihče ne bi pokosil, glasovi igrajočih se otrok mu dajejo živost. Večerni obred vključuje dober obed, občudovanje Ojstrice in branje odlomka iz knjige. Vera v Boga še ni vse, ključna je vera vase, njen izvor pa lahko iščem le v sebi.
 |
 |
"Srce je jedro našega delovanja, brez njega ne gre, ne samo fizično, ampak tudi čustveno in duhovno. Ko izhajamo iz sebe, nam naše srce daje moč in vse vrline naše kreposti. Ko čutimo ljubezen v sebi, nas nič ne more spraviti na kriva pota našega napuha. Notranje jedro nas vse povezuje med sabo v nerazdruženo celoto, je spomin vsega vesolja v vsakem izmed nas v obliki notranjih zapisov našega jedra, ki nam daje tisto moč in samozavest, ki nas podpira v vsakdanjem življenju in nam daje neslutene možnosti, ko poslušamo samega sebe, ko prisluhnemo svoji notranji intuiciji in začnemo verjeti vase. Če verjamemo vase, tudi Bog verjame v nas in sčasoma vsi verjamejo v naše notranje obličje in zunanjo predstavo, ki je plod notranjih zaznav." (Sandi Dolinar, Nova spoznanja; Resnica)
Iztok Snoj