Jutro (1933), ponedeljska izdaja - Aleš Krdič: Bili smo vsi trije nekako čemerni, ko smo se tisto jutro znašli na zbirališču.

Megla je ležala nad Ljubljano, gosta ko žganci. Lezla nam je v pljuča, že itak smo težko sopli, kajti nahrbtniki so nas tiščali k tlom; bili so nabasano polni na znotraj, na zunaj pa je bila nanizana nanje cela razstava loncev, lončkov, kotlov, vrvic, svetilk, plaht in vseh drugih potrebnih nepotrebnosti. Vsak je skrival svoj obraz, razkrojen v tisoče kislih gub in gubic, kakor kupček nesreče pod klobukom, da ne bi žalil obče »veselosti«.

Tako smo prišli do kolodvora, stopili na »kamničana« in se odpeljali, veselim dnem naproti. Megla se je v naše popolno zadovoljstvo počasi izgubljala in v Kamniku je že sijalo solnce. Naši nahrbtniki pa niso bili prav nič lažji.
Odpravili smo se po cesti ob tistem znanem, dolgem zidu ob Bistrici. Po eni uri hoje — nekaj časa smo šli peš, nekaj časa k nogam — smo prišli do Stahovice. Pač svojevrsten rekord! Od tu se je prav lepo videl Sv. Primož. Zdel se nam je izredno blizu.
»Kaj pa je to!« je razlagal tovariš Edi.
»V eni ur pridemo brez težave do njega. In če pomislimo, da je sveti Primož skoraj na pol poti do Velike planine, se to pravi, da potrebujemo do našega cilja dve uri, kvečjemu dve uri in pol«.

Kako kruto pa nas je razočarala usoda, ko smo prišli do Sv. Primoža ob 2. uri (reci: drugi uri čez poldne). Sledila je sedaj še dokaj strma pot na Pasje peči in preko teh na Malo planino, zakaj sklenili smo, da se utaborimo na Gojški planini, to pa zaradi lesa, ki ga drugod ni v izobilju. Tako smo zavili proti Mali planini. Sonce se je že nagibalo k zatonu, žarki so padali poševno preko ostrih robov in razdrapanih slemen. V koritastih dolinah globoko spodaj se je kopičil mrak. Vročina je bila popolnoma ponehala, pihljala je hladna sapica. Jarki, ki režejo rebri in slemena, so bili še tu in tam pokriti s snegom.
Stopili smo hitreje in odprl se nam je razgled na drugo stran. Majhne pastirske koče, zgrajene na poseben način, so se razprostirale pred nami. Imele so obliko elipsoida s streho, podaljšano do tal. Bilo jih je kakih pet in dvajset. Po vsej dolini, daleč naokoli, se je paslo govedo. Do nas so prihajali enakomerni glasovi kravjih zvoncev. Spustili smo se navzdol po valoviti dolini proti kočam.
»Je še daleč Gojška planina?«
»Horška planina? Ne. Tistele koče so.«
Z roko je pokazal proti skupini koč na drugem hribu. Veseli smo pospešili korake. Res, tu bo dovolj kuriva! Gozdovi se razprostirajo povsod naokoli. Zdaj pa pripraven prostor za šotor! Kmalu smo ga našli.
Ko razgrinjamo plahte in zabijamo količke, se pokažejo domačini. Radovedni so, kaj bomo naredili.
»Kočo si bomo postavili, prav tako, kakor jih imate vi!«
Ne verujejo in odkimavajo z glavami. Ko pa je šotor napet in vse pripravljeno, ga ogledujejo od znotraj in pravijo, da je premajhen; pa vendar jim ugaja. Posedijo še nekaj časa, da jim razkažemo še razne malenkosti; ko se zmrači, odhajajo. Vse smo že pospravili v šotor in se uredili v njem. Tudi svetilko smo prižgali. Nenadoma nekaj močnih sunkov ob platno. Obrnemo se. Platno se pri vratih nekoliko privzdigne in pokaže se kuštrava brkata glava.

»Ja, ja, sej sem djau, de bo kekšen čvouk notr. No ja, mejčken nerodne je že, pa se že potrpi. Sej douh tkó ne mente ostát ? Jes pa gvedam, pa gvedam od deuč, koga bi to bvó, pa sem djau, da je kešen živinče crknlu, pa so kožó raspev. (Šotor je namreč rdeč). Sem pa djau, no, grem pa pogvedat; pridem pa bliže, pa je bvo tolé ongá. Ampak hvadnó vam bo čez noč, prekvete hvadnó, sej, jes vem, še mene zebe preke jutre, pa mam pravo kočó, pa ne s papirja, ke je tolé. Sej bi vam jes dau na slame u vop, pa to je, ke je živina tam. Ja, ja, tem je pr men ena koča frej, bom pa jes gospodarle djau, nej vam da kluč. Pa boš, majn liber, fletne zaukuru notre, pa fletne skuhou, ja, pa če bo deš, boš fletne na varnem. Bom jes že naredu. Ncoj pa ovhká še tlelé spite, sej je jasne. Pa fletne se u deké zavijte! No ja, en mau vas bo že tresle. Vohká noč!«

Glava je izginila in ostali smo sami. Prerokovanje starega moža se je izpolnilo. Proti jutru nas je res nekoliko zeblo, toda hujšega ni bilo. Vstali smo že ob pol petih. Ko pa smo pričeli postavljati ognjišče, je prišel naš sinočnji znanec in nam sporočil, da je že govoril z gospodarjem in da se lahko kar vselimo. Zadovoljni smo se odpravili h kočam. Gospodar nas je že čakal.
»Koliko pa boste računali?«
»Kaj pa čem, saj ni taka stvar. En pakeljc tobaka mi daste, če hočete, če pa Ne, tudi prav.«
Zadovoljni smo si ogledali kočo. Je prav takšna kot druge. Okoli in okoli je čedna pregraja. Streha je skodljasta kakor drugod. Notri je iz brun stesana izba s streho, podaljšano do tal, tako da je okoli in okoli izbe še lopa. Ta služi živini za zavetišče ob grdem vremenu. Če pa je lepo, je v ogradi. Izba je precej prostorna. Na levi so police na desni pograd v dve nadstropji in ognjišče, okoli tega pa klopi. Hitro smo se začeli seliti v kočo. Kmalu je plapolal na ognjišču plamen, skuhali smo zajtrk.
Sedaj se je pričelo enakomernejše življenje. Kadar nismo imeli opravka pri ognjišču, smo hodili naokoli: na Veliko planino, strmega Konja, kamenite Njivice, Križ in drugam. Obiskovali pa smo tudi pastirje v njihovih kočah in se z njimi pomenkovali. Ti so nam vračali obiske in čas je hitro mineval.
Nekaj dni nato — bilo je že proti mraku - smo ležali pred kočo. Solnce je zahajalo. Poslednji žarki so se ustavljali na lesenih stenah, kakor bi se ne mogli ločiti od njih. Od severozahoda je zapihal precej hladen vetrič in prinesel s seboj glasno ukanje in prepevanje. Prisluhnili smo. Glasovi so prihajali vse bliže.
»Pastirji so — z Male planine!«
Kmalu zaslišimo žvižganje — znana popevka z ljubljanskih ulic.
»Oho! To so pa Ljubljančani!«
Skočimo pokonci in stopimo k ograji. Tone maha s klobukom. V odgovor zaslišimo žvižg. Dobro nam je znan. Z njim smo klicali drug drugega, ko smo se zbirali h kopanju.
»Slišiš? Naš žvižg! Kaj pa, če so našinci? Seveda, brez dvoma, naši so, naši!«
Zadnje besede so že polne veselega zmagoslavja.
Poskačemo preko plotu in jim hitimo naproti.
»Dva izletnika sta, hitita semkaj navzgor.«
»Čakaj! O, to je — Karlo, Karlo je! In Marjan z njim.«
Letimo navzdol in ju sprejmemo s ploho pozdravov in vprašanj. Nato jima vzamemo nahrbtnike in ju vodimo h koči. Čudita se, kako smo dobili kočo. In kako sta nas vesela!
»Danes ne gremo zgodaj spat! To mora biti še smeha!« upije Karlo. Zaigra na orglice. Pojemo in pospravljamo iz nahrbtnikov. Vse je v redu, le ajdova moka se je stresla!
Skuhamo večerjo. Zleknjeni na ležiščih prepevamo, kar nam prihaja v spomin. Moralo je biti že pozno proti polnoči, ko smo se dvignili in odšli na prosto. Bila je krasna zvezdnata noč. Rimska cesta se je bočila nad nami čez vse nebo. Skoraj vsako minuto se je utrgal kak utrinek. Nekaj časa smo tako molče opazovali.
Prvi se vzdrami Marjan: »Veste kaj? Naredimo kak manjši izlet zdajle ponoči!«
»Da, pojdimo na Malo planino, jaz vem za kočo, v kateri so sama dekleta, jih bomo zbudili.«
Takoj vsak vzame svoj klobuk, Tone še svetilko, in gremo. Hodimo kakih deset minut do Male planine. Pred pravo kočo se postavimo, kolikor mogoče bolj svečano: »Sinoči je pela ...«
Pesem se razliva v noč med kače in odmeva gori v rebreh. Vsaka dolinica, vsak grič je je poln. Niže spodaj vidimo, kako se prižigajo luči in se pomikajo k nam. Zato pa hitro še zapojemo veselo:

»Pa tista bo moja,
k' na en čevelj švedrá ...«

Tudi v koči se že čujejo glasovi, zato jo tiho pobrišemo proti domu. Toda ni nam bilo usojeno, da bi tisto noč že tako kmalu spali.
»Halo Drago, kam nas pa pelješ!«
»Je že prav«
»Ne, bolj na levo pojdimo, tu pridemo v dolino!«
Obrnemo se na levo. Poti noče biti konec.
»Po mojem bi morali iti še bolj na levo!«
»Ne. Poglej ...«
»Da, da, še bolj na levo, kam si nas zapeljal, cepec!«
»Če bi šli za menoj, bi bili že doma zdajle!«
»Po mojem gremo zdaj prav!«
»Ne, poglej, tu je gozd, ko smo šli na Malo planino, smo šli po planoti.«
»Kam greš v gozd?«
»Prav je!«
»Ni! Bolj na desno!
»Sploh pa smo šli prvič prav!«
Blodimo po gozdu, nekaj časa na levo, nekaj na desno, potem se vračamo nazaj, zopet preko goljav v drugo hosto.
»Najbolje je, da nekoliko počakamo in se orientiramo.«
Sedemo na kup dračja in se pomenkujemo. Tako sedimo kake pol ure. Zvezde začno bledeti, na vzhodu se pokaže sivina. Kmalu nato zaslišimo kravji zvonec. Gremo za glasom in pridemo iz gozda. Spodaj pod nami je jasa in na njej koče.
»Koče, koče!«
Hitimo navzdol in spoznamo, da smo spet na Mali planini, še enkrat se razgledamo. Je že dovolj svetlo, da lahko določimo smer. šele zjutraj ob kakih štirih pridemo domov ...

Potem smo spet živeli po starem, dokler ni prišel čas, ko je bilo treba v dolino po nekaj potrebnih stvari. Odšli so trije, dva pa sva ostala doma. Ležala sva v travi za kočo in se solnčila. Mimo so prihajali pastirji. Tudi sosed, ki nam je prekrbel kočo, se je ustavil.
»Ja, ja, viš, to sta pa prav naredila. Le fletné takole u trau ležita, pa na sonce! Pa ke maste čas, zakaj pa bi ne? Pa, majn liber, ko si rjau. Kokó pa to nardiš?≪
»Kopljemo se mnogo!«
»Ja pa kokó, a je u Lblan voda taka?«
»O, ne, ampak to je od sonca, sonce je tako močno.«
»No ja, sej sem tud jes rjau, ampak jes sem belj umazan. Ti, ti pa si takšen ke en ta mau zlodi! Ja, ja, veš, main liber, sej maš prov, de si na sonce, sej druh turisti so tud! Un dan sem jeh vidu, pa so bvi kar nagi, sam mošnjó so imev prvezano z eno fliko. Pa babé so bve tud umes. — Ja, viš, majn liber, zakaj pa ti nimaš nč bab sabo, de bi ti kuhave pa prave?«
»Kje pa bi prišle gori, stric, saj bi že popred opešale, pa še tu bi ne bile za nobenorabo.«
»Tkiste ja! Tist maš pa prau! Ampak jes bi pa šou usčen u Lblano pa bi govoru mau, ko je tlelé fletne, pa bi radé pršvé.«
»Kje bi pa spale, ko smo že zdaj tako natlačeni?«
»No ja, ke vn u vopo be jeh zapru, sej za u izbo tko niso.«
Smeje se je odšel v kočo. Kmalu nato so se vrnili naši trije iz doline. S seboj so prinesli tudi dva zavitka tobaka za gospodarja in zavitek cigaret za našega strica.

Po večerji smo se odpravili k njemu in mu izročili cigarete. Bil je zelo vesel in takoj nam je prinesel skute, da jo pokusimo.
»Ja, ja, veš, majn liber, to sem pa res veseu. Vsak dan bom nažgau po dve, pet
jeh morem pa na stran det za u nedelo, ko bo u naš vas opraviu, bo sveta Ana.«
»Žegnanje bo?«
»Ne žegnajne, opraviu bo, to pride usa gespoda u našo vas!«
Potem nam je še govoril o vaškem učitelju in šolskih otrokih. V njegovih časih da še ni bilo šole, je pravil, in da zaradi tega on ne razume »buhštabov«. Nato je pripovedoval, da po kvatrnem tednu ne bo nobenega pastirja več na planini, da dobi po tem tednu zlodej svojo moč nad živino, če je prej ne odženó. Potem nam
je govoril o različnih vražah in kaj so pripovedovali stari pastirji.
Tako so minevali večeri in dnevi. Jelo nam je že zmanjkovati hrane in pripravljali smo se na odhod. Stricu smo dejali, naj nas drugi dan zbudi že ob pol štirih, da pojdemo domov.
»Ja. Ja, sevede,« je modroval, »sej se čvoveke stož po domu. Pa u Lblan je gotov več zabave, ke pa tlelč u pvaninah. En cajt je že čvouk hor, potem pa se tud naveliča.«
»O, saj mi še ne bi šli, pa nam je zmanjkalo hrane. Saj nemara pridemo še nazaj, ko je tu tako lepo in prijazni ljudje ste.«
Drugo jutro nas je zbudil kakor smo bili dejali. Ko smo bili že vsi pred kočo in čakali še Toneta, nas je prišel pogledat. Ko smo mu povedali, da kuhar še gasi ognjišče, je zmajal z glavo: »Ja, ja, veš, majn liber, kuh je pa res ta zadnja: če bi jez biu baba, bi raj …« In s povešeno glavo je utihnil.
Poslovili smo se še zadnjič od njega:
»Adijo, stric!« — »Adijo!«
Gledalj je še dolgo za nami, vse dokler nismo izginili za griči. Ko smo se vračali po skalnati poti in še enkrat zrli na težke granitne mase, obsijane od vzhajajočega sonca, smo vsi pri sebi v srcih sklenili - še pridemo nazaj, v planinski raj!

Aleš Krdič 
Jutro, ponedeljska izdaja, 18. september 1933