Alenka Goričan - Start Vižmarje: ... 165 km - trije vzponi s kolesom - peš na dvatisočaka.

Za danes sem si zadala zelo težko nalogo. Pred tretjo sem že pokonci. Ob deset čez štiri sem že na kolesu. Tema je še. Na travnikih in njivah se brezskrbno pasejo srnice. Tu in tam se potika okoli kakšen maček, vse drugo pa še miruje. Proti Kranju se že vidijo obrisi hribov. Pri eni hiši še ovčke ležijo na travi. Zajtrk jih še ne mika. Na nadvozu v Naklem se ustavim in se razgledam po hribih. Prebujajo se. Storžič maneken ima spet ovit beli šal. Proti Tržiču se ustavim, ker celih njiv solate pa res ne vidim vsak dan. Prav nenavaden se mi zdi pogled na njivo solate, posajene v ravnih vrstah.

Z vrha Storžiča se pokadi. Kako zanimivo. Pogleduje me zaspana Košuta. Natočim si še vode, da mi je ne bo zmanjkalo. Tržič je miren. Na ulici se znajde le kakšen posameznik, ki hiti po sveži kruh za zajtrk. Komaj čakam, da se bolj približam Begunjščici. Ta me že pričaka obdana z jutranjimi žarki, ki jo še polepšajo. Spodaj pa se vlečejo kot pajčolan bele goste meglice. Ob cesti je v zemljo zapičen velik roza dežnik. Nekdo ga je očitno izgubil. Tu kot kaže ne kradejo. V Ljubljani ne bi čakal, ker bi hitro dobil noge. Kako lepo je gledat te meglice kako potujejo in se ustavljajo sedaj okoli tega hribčka, pa spet hitijo k drugemu … Kot vedno na lesenem ganku v Podljubelju cvetijo rožice. Tu se vedno ustavim. Ovčke so se zbrale okoli znamenja. Bolj kot se približujem Begunjščici v lepši podobi se mi prikazuje gospa. Pred njo je napolnjen kozolec, po vznožju pa pada senca.

Pogled se mi ustavi na starem Ljubelju. Tja danes ne grem. Neprijetno se mi je peljat skozi mali tunel, ki ni osvetljen. Če se zapelje še vanj avto odmeva v njem in me kar zmede. Vedno zelo hitim gonit skozi. Na drugi strani si oddahnem. Tam na eni točki je vedno polno smeti. Celi kupčki čikov so odvrženi. Kadilec tam stresa svoj pepelnik iz avtomobila in pokaže kako zelo je kulturen. Tu se začne cesta vzpenjat in je treba vedno bolj pritiskat na pedala. Najprej je odcep za Korošco, potem taborišče in malo višje pot na Babo. Sv. Ana je že v soncu. Pod njo je pokošen travnik in diši po travi. V gozdu me opazuje konjiček. Tako prispem na Ljubelj. Tu vedno malo pojem in se napijem. Oblečem si anorak in se zapodim skozi tunel.

Razveselim se razgleda na drugi strani tunela. Spustim se navzdol. Julij je, pa me zebe. Rabila bi še flis in trak za okoli ušes. Ja, pa tudi rokavice. Spuščam se navzdol. Tu mi je že vse poznano. A kar pozabim, da bom pri Čepi imela tudi vzpon, ki je kar strm. Prispem do odcepa za Borovlje. Danes pa zavijem levo. Tu se sedaj začne zame nova cesta. Ljudje me prijazno pozdravljajo. Prit moram do table za Bistrico. Spuščam se navzdol. Pred mano se na drugem bregu Drave na vzpetini pokaže mogočen grad Hollenburg. Pri tabli za Bistrico na 436 m zavijem levo. Malo nižje teče Drava. Hitim skozi zanimive vasi. Mimo table za grad, jezero … Table so ene dvojezične, vse pa ne. Hitim skozi vasi proti Bistrici v Rožu, ki leži na 549 metrih. Tam zavijem levo, a ugotovim, da ni prav. Zapeljem se še malo dalje in pred mano je velika tabla, ki me vabi v romantični Medvedji dol. Čeprav ni v slovenščini me beseda romantičen kar požene naprej. Sedaj se zapeljem preveč desno in moram nazaj. No, tu je pa prava cesta v romantiko umetnice narave. Sem že mimo hiš. Malo se mi v daljavi pokaže skalnat greben. Pa se hitro skrije. Tako sem se znašla v zame novi dolini. Koroška narodna pesem pravi: »Ko mi Dravca zašumi, se stezica v breg spusti, srce v prsih mi skaklja … !« Meni tudi spodaj Dravca šumi, cesta se pa vzpenja, vzpenja. Srček mi tudi poskakuje, ker bom spet spoznala zame nekaj novega. Sonce se je že prebudilo in Rožni dol že žari. Kako sem neučakana kaj bom v njej videla in doživela. Na desni so malo rdečkaste zelo krušljive skale. Pa se mi spet pokaže delček grebena. Ker ne vidim vsega ne morem določit kaj bi to bilo. Pozabim na vse in se predam romantičnemu šumenju Bistrice. Mimo se vozijo avtomobili. Umaknem se, da lahko gredo naprej. V zahvalo mi vozniki pokimajo ali pomahajo. Kako kulturno. Gonim vedno bolj, ker se cesta dviga. Sem pa vesela, da sem na kolesu, ker tako čutim in vidim to romantiko. Onim v avtih to ni dano. Voda mi šumi, pozdravljajo me slapiči in špricanje kapljic okoli. Občutek imam kot, da mi ta šum vodice prodira v vsako celico mojega telesa in kot, da mi govori: »Le daj potrudi se, saj bo šlo«.

Sem že pri tabli, ki označujejo poti na desno proti Mačenskem vrhu. Ja, tudi tu imajo Mače, Mačenski vrh in Mačensko planino. Romantika pa se kar nadaljuje. Uživam. Asfalta je konec in naprej moram po makadamu. Pred mano je velika tabla, ki pove, da so tu gozdovi Klavdije Haider s podatki o gozdu. To posestvo bi naj obsegalo 1600 ha in bi naj bilo vredno 15 milijonov evrov. Heider ga je podedoval po stricu. Ta bi ga naj kupil v času nacističnega režima od neke Judinje pod ceno. Leta 2000 je njena hči hotela posestvo nazaj, ker meni, da je bila njena mati zaradi rasnih zakonov posestvo prisiljena prodati po tako nizki ceni. Ni uspela. Zanimivo.

Prehiti me avto. Gospa je tu parkirala, jaz pa grem še naprej. Prvo kolo se mi v klancu zarije v šoder in me vrže s kolesa. Moram ga malo porinit naprej, potem se pa spet lahko peljem. Pa sem nekje na 1350 m. Dolina je dolga 7 km. Ime bi naj dobila po medvedih katerih je nekoč bilo več, medtem, ko sedaj samo še kakšen zaide sem iz Slovenije. Dolini eni pravijo tudi Medvedja dolina, kar bi bil prevod iz nemščine. Eni tudi Rute. V zgornjem delu teče Rutarskih potok. Tu se razpakiram in skrijem kolo. Kam pa sedaj? Imam dovolj časa za na Stol? Bom videla. Vzamem čelado in samovarovalni komplet pa se bom še odločila.

Grem proti Celovški koči. Vesela sem, da mi je uspelo priti do sem. Že, če bi prišla samo do konca doline bi bila zadovoljna. Gledam greben Stola. Bom stala gor ali ne? Iščem bližnjice, da ne grem po cesti. Ljudi je kar veliko. U, tu so pa lepi cvetovi brstične lilije. Vesela sem jih. V zraku kroži jadralno letalo. Pa sem pri tabli, ki usmerja na pot na Stol. Piše tri ure. Računam, računam. Ne vem še koliko bom porabila vožnje domov. Odločim se, da grem danes samo na Kozjak. Potem bom lahko preračunala za drugič. Prispem na Mačensko planino. Pozdravljajo me zvončice in krave. Ljudje, ki jih srečujem so zelo prijazni. Na levo imam sedaj Kozjak v zeleni podobi, desno pa stol s svojimi prijatli s sivimi skalami. Do Celovške koče 1664 m sem prišla zelo hitro.
Malo se ustavim, da se razgledam okoli. Lepo se vidi pot, ki pelje na sedlo pri Svačici. Na kažipotu piše, da je do vrha Kozjaka ena uro hoje. Poženem se po poti navzgor. Okoli mene vse cveti. Polno je še mračice. Pozdravljajo me lepi cvetovi kranjske lilije. Pridem do nenavadnega skalnega špica, ki štrli v zrak. Najdem še pogačice v svoji zlatorumeni oblekci. Ranjak krasi zelene trave in rman. Kjer ni ruševja so pa rožice. Ko se obračam nazaj so pa skalnati vrhovi. Vidim, da gre navzdol gospa, ki sem jo srečala spodaj z avtom. Ko me zagleda se začudi, da sem bila prej na kolesu sedaj pa sem že tu. Nalašč ji povem, da sem se pripeljala iz Ljubljane, ter da grem še danes nazaj. Zavila je z očmi in ne more verjet. Malo naprej srečam tri planince. Ko so že mimo se starejši gospod obrne in me vpraša, če nisem bila jaz na cesti s kolesom. Povem mu, da sem bila. Potem se mi čudijo. S ponosom povem od kod sem se pripeljala in da grem še danes nazaj. Hvalijo me na veliko. Naj le vedo, da nismo Slovenke kar tako.

Tako prispem na zeleni vrh. Tam je križ in vpisna knjiga. Kozjak je visok 2024 m. Res je veliko bobkov, je pa zato razgled prav božanski. Kljub poletni vročini se daleč vidi. Vidi se Slovenji Plajberk in Poden, pa Grlovec, Košuta, Baba, Ljubeljščica, Palec, Zelenjak, Vrtača, Svačica, del Begunjščice z Roblekovim domov, Celovška špica, Stol, Vajnež, Struška, Kepa, Triglav. Na desno spodaj pa Mačenski vrh. Razprem roke in se zavrtim, kot da bi vse pobožala. Ljudi ni in je pravi raj za uživanje. Gledam Stol a žal mi ni, da nisem šla nanj. Na Kozjaku še nisem bila, na Stol bom pa še že šla. Moram dobro preračunat čas. Še se obiram na vrhu, potem se pa le spustim navzdol po drugi poti. Ta je bolj gruščnata, zato je treba bolj pazit. Pod enim macesnom se stiskajo ovce, ker so si poiskale senco. Navzgor prihajata dva gospoda in gospa. Pozdravim jih po naše. In gospod mi odgovori po naše. Takoj se začnem pogovarjat. Pravi, da slabo govori slovensko, da ni Slovenec. Zanima me kako to, da govori slovensko. Pravi, da dela na Jesenicah. Da bi Avstrijc delal pri nas pa mi ne gre v glavo. Smeje se mi in pove, da je strojevodja in vozi vlak na Jesenice. Zanimivo, da se trudi govorit po naše, medtem ko so mnogi Slovenci v Avstriji naš jezik pozabili. Malo še poklepetamo in ko povem, da sem s kolesom je gospa stopila bliže in začudena vprašala: » Was«? Ni mogla verjet. Poslovimo se in gremo vsak svojo pot. Lep je pogled navzdol na Mačensko planino. Govorijo slovensko? Spet sem med rožicami.

Sedaj grem po cesti tam, kjer sem videla, da imajo nekaj ob njej. Pridem do lepega znamenja kjer je v deblu Marija. Zelo domiselno. Malo naprej pa čaka velik leseni medved in kaže zobe. Malo naprej je na drevesu zanimiva tabla, ki nam pove, da je na tem mestu Barbara Markelj rodila hči Ano, ko je nesla košto na planino. No, meni se to ne bo zgodilo to lahko mirno zatrdim. Tako prispem spet do kolesa. Saj res, nobenih smeti nisem nikjer videla. Kulturni ljudje pač.

Ko se pripravljam pri kolesu se pripeljejo trije kolesarji. Pozdravljajo me in občudujejo. Čisto drugače kot pri nas, ko zviška gledajo name. Na parkirišču so eni glasni. Malo poslušam in slišim naš jezik. Vidim, da je registracija LJ. Nič čudnega. Vsi drugi so pa tako umirjeni in tihi. Spustim se po makadamu navzdol. Med potjo delam še ovinke k starim hišam, da se naužijem njihove lepote. Spet me spremlja vodica s svojim šumenjem, pa male elektrarnice, pa še kakšen razgled. Tako se spuščam počasi zadovoljna spet v Bistrico.

Bistrica nima dvojezičnega napisa, Šentjanž ga pa ima. Sedaj imam več časa za Koroška znamenja. Koroška narodna pravi: »Moram se podat nazaj, kjer čaka me domači kraj … Če sneg bo ali noč, v Rožni dol bom šel pojoč!«Tako prepevajo bratje Smrtnik v pesmi ROSENTAL-ROŽNI DOL, ki je dvojezična. Jaz si pa srečna žvižgam. Če bi imela denar bi šla sem za par dni in bi stikala po teh vaseh. Bom še imela v tej naši mafijski državi kdaj toliko denarja?

Peljem se mimo neverjetno lepo zloženih drv. Vse v ravni vrsti. So se zelo potrudili. Zapeljem se do enega jezera ob katerem je polno avtomobilov. Odrasli so na obali uživali, mladina pa je vriskala v vodi. Pri znaku za grad zavijem še tja. Moram ga videt. To je grad Ebenau. V njem je zanimiva galerija. Potem še krožim tam po vasi in bi se kar podila med temi vasmi, a kaj ko nimam časa. Pa spet znamenja, ki so vredna občudovanja. Kaj pa je to? O, parna lokomotiva. Tu vozi turiste. O, ko bi imela čas, ja pa še denar. Ker nimam ne enega, ne drugega, pa moram naprej.

Za sabo imam 100 km, sedaj pa še vzpon na Ljubelj. Pa sonce, pa … Nič, moram. Poženem se navzgor. Zanimiv studenček me čaka, a brez vode. Škoda. Prispem do odcepa za Borovlje. Nekaj vzpona je že za mano. Gledam kje je kaj sence, da tam malo postojim in se napijem. Pa prilezem do odcepa za Poden. Joj, sem že daleč. Tu pojem banano in si ogledam znamenje. Na vsaki strani je drugi svetnik. Tako zvem, da je sveti Jožef patron Koroške. Pogled mi uhaja na Grlovec. Gor sem že tudi bila. Samo, da imam bicikl. Pa se bom še malo navzdol spustila, da ne bom prehitro na Ljubelju. Kako so naredili to cesto? Ustavim se še pri cerkvici sv. Magdalene iz leta 1331. Prehiti me en Čeh z motorjem. Potem se ustavi in nekaj fotografira. Malo poklepetava. Prijazen fant. Ustavim se še pri Čepi. Vredno si jo je ogledat, čeprav se skrije pred našim Peklom. To je največji in najlepši vintgar v Karavankah. Po soteski je speljana lepo zavarovana pot. V njej so slapiči, tolmunčki, brzice … Legenda pravi, da je imela v gozdu nad Čepo domovanje čarovnica Barba. Če so jo razjezili je vrgla kamen v globino, da so se zapodili oblaki in stresli točo na bližnje vasi. Bila pa je tudi dobra, še posebej je pomagala, če se je kaj izgubilo. Ljudje so rekli: » Bo že Barba našla!« Ime bi naj soteska dobila po balvanu, ki je nekoč začepil sotesko, katerega je kasneje odplavilo. Eni pa pravijo, da je ime keltsko. Čepa pa bi naj bila tudi v Švici. Sotesko je izdolbla Borovnica. Zanimiv je Hudičev most. Soteski da piko na i slap Sopotniški šum.

Pa spet nadaljujem vožnjo navzgor. Vsake sence sem vesela. O, tudi ta studenček je suh, je pa lepo narejen. Naenkrat se avto zapelje tik ob meni, čeprav ima celo prosto cesto. Če bi se samo izognila kamenčka bi me butnil. Ja seveda, registracija je LJ. Besna sem. Ko pridem v Avstrijo sem sproščena, ker so tu kulturni vozniki. Pa spet en bedak. Ja, KR. Sedaj postanem pozorna. Samo naši vozijo tako neobzirno. Avstrijci in Nemci imajo pravilo, da je kolesar enakovreden na cesti. Naši bedaki bi te pa kar povozili. Kako se tudi tu razlikujemo. Pridem do Deutscher Petra. Sem se pride iz Čepe. Na eni palici visijo čevlji, ki so jih očitno pozabili obiskovalci. Eden je zgubil samo podplat. Lezem naprej. Pozdravljam ljudi ob hišah po naše in mi tako tudi odgovorijo. Av, pičila me je čebela v nogo. Peče me. Pa sem le na Ljubelju 1068 m. Zapeljem se skozi tunel in sem že na naši strani. Spustim se navzdol v Tržič. Sem že na konju. Samo pridirjat še moram domov. Hitim, hitim.

Ustavim se še pri žitnih njivah, ki nam bodo dale kruhek. Celo pot se sedaj praskam po nogi, ker me srbi. Ob pol devetih sem doma. Naredila sem 165 km in imela sem tri vzpone s kolesom in enega peš na dvatisočaka. Hura. Uspela mi je še ena dobra tura. Poznam še en vrh in še eno romantično dolinico.

Alenka Goričan