Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sto žensk na Triglavu

ITD - 14. september 1975

Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

nedelja, 14. september 1975, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2792

ITD (1975): »Dedci, kako ste majhni!«

Naš nedeljski vzpon na Triglav je bil jubilejni, jubileji pa so tako rekoč magnet za slabo vreme in na prste bi lahko prešteli tiste praznike in slovesnosti, ki jih ni pridno zalival dež. Zato gre naša prva misel v tem kratkem poročilu vremenarjem: ko so nam sporočili, da dežja ne bo, smo rekli »živijo«, kajti kot vremenski laiki še vedno živimo v prepričanju, da sta vremenski stanji samo dve - sonce in dež. Tako smo se odpravili na pot z veliko več zaupanja v vreme, kot bi ga v resnici smeli imeti, nato pa smo po poti širili svoje meteorološko znanje. Čeprav Itedejeve pohode običajno spremlja sreča, pa vse ni bilo najbolj rožnato. Dežja resda ni bilo, toda po poti smo se morali spomniti, da so meteorologi napovedali oblačno vreme in malce mraza, ko pa smo bili pod samim Triglavom, smo začeli razčlenjevati tudi tisti del napovedi, ki je govoril, da bodo vrhovi gora v oblakih.

Z vrha Triglava smo spustili dva poštna goloba s poročilom in filmom, vendar sta zaradi megle nosila pošto skoraj 24 ur.

Tako moramo zdaj, ko delamo obračun, ugotoviti, da so imeli meteorologi tudi tokrat prav: dežja res ni bilo, zato pa tudi razgleda ni bilo in vrh Triglava je bil prav takšen kot ljubljanski Rožnik v hudi jesenski megli. Tistim, ki so šle z nami zaradi razgleda, smo zato priporočili, naj si kupijo nekaj serij razglednic - in razgled s Triglava v miru uživajo doma ... Sicer pa je vreme, kot vse drugo na svetu, relativna dobrina. Poznamo jih namreč nekaj, ki si vsako leto prisežejo, da v petek zvečer ne bodo poskusili niti kapljice alkohola, češ da so potem v soboto na poti navzgor preveč žejni - in se nato zoper prisego vsako leto pregrešijo. Nekaj takšnih je bilo tudi letos; ti so bili vremenarjem čez in čez hvaležni, ko jim je hladen veter božal zmačkano čelo ...

VODILI SO NAS:
Dr. Marjan Premik, Dr. Sašo Doplihar, Jože Govekar, Anton Sazonov, Janko Šekli, Peter Vodeb, Tone Jeglič, Peter Janežič, Franc Anžin, Janez Brojan, Andrej Kalar, Miha Cerar in Mitja Košir.

SODELOVALI SO:
Emona Ljubljana, obrat Mesna industrija Zalog
Tovarna klobukov Šešir iz Škofje Loke
Fructal Alko
Pivovarna Union
Tekstilindus Kranj
Jože Sajovic, sitotiskar iz Ljubljane
Janez Pretnar, izdelovalec značk iz Radovljice

Kakor lani je naša odprava tudi letos krenila z Rudnega polja, kjer je prijazni zastavnik Jule Petrič poskrbel za bogato odrezan zajtrk. Morda gre njemu zasluga, da so naše ženske letos hodile tako zagrizeno in disciplinirano, kot že dolgo ne. Brez izjeme pa kajpada le ni šlo; še preden smo prišli do Vodnikove koče, smo ugotovili, da nam ena od ne najbolj mladih udeleženk zaostaja, da je noge ne nosijo več. Pogled v seznam je pokazal, da gre za planinko, ki naj bi bila letos stara petdeset let - in petdesetletno žensko je mogoče spraviti še kam više, ne samo na Triglav. Pustili smo jo v Vodnikovi koči, še preden smo šli narazen, pa smo ugotovili tudi, v katerem grmu tiči zajec; ker se je bala, da je ne bomo vzeli s seboj, se je naša bralka iz Dolenjske pomladila kar za dvajset let in namesto petdeset jih je imela v resnici sedemdeset. Kajpada njeno srce vse dolge poti ne bi vzdržalo, zato je Triglav - ta se je nekajkrat le pokazal skozi oblake - občudovala le od spodaj. Ko je Mitja Košir, eden od naših vodnikov, zvedel za njena leta, je kar zastokal: »Mam'ca, ko bom jaz toliko star, bom vijolice že od spodaj duhal.« Naša najstarejša udeleženka pa se je tudi na Vodnikovi koči lepo imela, tako je povedala nazaj grede, ko je hodila ob palici in spodbudni besedi vodnikov ter zdravnikov, ki bi z jezikom še mrliča postavili na noge.

Če je pot do Vodnikove koče dolga, je pot do Planike strma, pa so ženske tako stegnile krake, da so bile prve v Planiki že kmalu po poldnevu. Tako se je tudi zgodilo, da smo se zgodaj najedli, zgodaj zapeli in se zato zgodaj spravili spat; posebej še zato, ker je Tonač glasno povedal, da bomo zgodaj tudi vstali - ob štirih zjutraj - sicer v nedeljo ne bi bili dovolj zgodaj spet nazaj na Rudnem polju. Toda tisti prvi nedeljski »zgodaj« se je vsem v veselje ponesrečil. Sredi noči se je namreč ulila nevihta in zjutraj dolgo ni bilo jasno, ali kaže hoditi na vrh ali ne. Tako smo vstajali šele ob šestih, prve naveze pa so na vrh krenile šele proti sedmi uri. Na vrhu pa je vleklo, pa tudi tisto nam je postalo jasno, kaj so imeli v mislih meteorologi, ko so rekli, da razgleda ne bo. Stali smo sredi oblaka, ki je očitno segal od Atlantskega oceana do Urala in ga sploh ni hotelo biti konec. Zato je tudi odpadel ves program (razen najlepše točke, tepežkanja tistih, ki so bile na vrhu Triglava prvič). Vreme ni zmotilo samo našega prijatelja Šorna, ki je hotel stotim ženskam v čast poleteti z zmajčkom z vrha Triglava, marveč tudi naša dva goloba, ki smo ju z veliko truda in samopremagovanja (bilo je med nami nekaj takšnih, ki so sodili, da bi bila najboljša v rižoti) prinesli na vrh, da bi od tam s filmi in člankom poletela v Ljubljano, v uredništvo Dela. Ko sta goloba zlezla iz zaboja - in očitno nista bila nora, saj ju je bilo težko spraviti ven - sta nekaj časa stopicala okoli, nato pa sta se skrila v varno okrilje oddaljenih skal. Tako ju nismo mogli pognati v zrak pa tudi ujeti ne (da bi iz njiju na vso jezo naredili rižoto). Kriva je bila očitno megla, zaradi katere se goloba nista mogla orientirati, čeprav je nekdo zlobno pripomnil, da sta pač POŠTNA goloba in zato naglica ne sodi med njune poklicne navade, medtem ko je nekdo drug mislil, da se bosta v dolino odpravila kar peš. Tistim, ki jih je mučilo vprašanje, kakšna usoda je čakala goloba, naj na tem mestu sporočimo, da smo imeli opravka s pametnima goloboma. V Ljubljani sta se pojavila v ponedeljek zjutraj in nam tako posredno dala vedeti, da je končno tudi vrh Triglava obsijalo sonce ...

Namesto golobov smo v dolino »frčali« mi, in sicer tako hitro, da so bili zadnji na Rudnem polju že ob petih popoldne. Tam smo zadnjič posegli v skupni kotel, se rokovali, si čestitali in se zahvalili ter nasploh ugotovili, da se že dolgo nismo imeli tako lepo. Zadnja beseda pa je šla letos Tofu, ki je takole pribil: »Ejga, jaz mislim, da se moramo zahvaliti tudi Gorenjcem, ki so nam Triglav kar za dva dneva zastonj posodili.« Lepa misel, ni kaj; človek kar ne more razumeti, zakaj nekateri trdijo, da si Tof kar naprej sposoja Gorenjce.

M. S.
Foto: EGON KAŠE

 

eXTReMe Tracker