Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Urejeno pešačenje v nekoristni naravi

sobota, 30. junij 2007, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1209

Večer, Narava - Urška Šprogar: Različne planinske poti

Večer, sreda, 27. junija 2007
Narava

Različne planinske poti

Urejeno pešačenje v nekoristni naravi


Planinske poti so bile najprej iznajdba ljudi in živali, ki so živeli v gorah ali tja občasno zahajali, in seveda so se sčasoma preoblikovale. Od živalskih stez skozi brezpotja, preko pastirskih poti in kolovozov, pa vse do vlak in gozdnih cest ter hitrih cest preko gora, ki svojčas niso bile prehodne niti peš. To preoblikovanje gorskih prometnic se je dogajalo skladno z razvojem človekove tehnologije. Vse od časa Hanibalovih slonov v Alpah do vrtanja predorov skoznje.

Današnji človek je prehodil vse možne smeri in preplezal skoraj vse skalovje v gorah. Ker je opravil že skoraj nepredstavljive podvige, se vprašamo, zakaj bi sploh še pešačil in se trudil v tej nekoristni planinski naravi. Pa se vedno najde kak moralni vzvod. Od ideje nacionalne vznesenosti, pa do nabiranja trofej in postavljanja z navidez neumnim početjem. Vsako obdobje je pustilo v gorah svoj pečat. Od časov, ko smo postavljali po vrhovih nacionalna ali verska znamenja in simbole, vzneseno gradili planinske koče, pa vse do današnjih časov, ko naše obnašanje v planinah narekujeta pomanjkanje časa in denarja. Torej hitimo in se želimo obnašati racionalno. Danes je moderno, da se z avtom povzpnemo čim više, skočimo na vrh in se še isti dan umaknemo v dolino. Malo manj je razumljivo, zakaj se danes, v času informatike vsi podajamo v gore samo po nekaj poteh, na par ciljnih vrhov, kjer ustvarjamo na trenutke gnečo kot ob odprtju kake nove veleblagovnice. Temu našemu obnašanju so prilagojene tudi planinske poti. Par poti v visokogorju je zlizanih in umazanih od tisočerih korakov, drugod, kjer je včasih bilo živo, danes zarašča ruševje, podori in zbledele markacije so običaj. Te spremembe poti so tako hitre, da jim planinske karte ne utegnejo slediti. Če ste malo za časom in želite prehoditi Slovensko transverzalo, je dobro, da pričakujete vse mogoče, kajti poti, po kateri ste hodili včeraj, danes ni več. Prevzele so jo gozdne ceste, oznake so zastarele ali pomanjkljive, spremembe so vidne na stoterih mestih. Lahko se tolažimo, da je to posledica razvoja, vendar si vsakdo od nas želi oddiha od tega razvoja. Tak oddih pa lahko nudijo edino planinske poti, ki zaslužijo to ime. To so poti, ki so primerne za pešake, kjer ni motečega brzenja z različnimi pripomočki na bencinski ali mišični pogon, ki so dobro označene in opisane v planinskih vodnikih, ki nas vodijo mimo prijaznih in urejenih planinskih postojank, ki niso obcestne gostilne za motorizirane obiskovalce. Tudi takih poti je nekaj, želimo jih ohraniti, obvarovati pred tehnologizacijo in jih približati ljubiteljem neokrnjene narave, zato je razumljiva želja planincev in pohodnikov, da bi naš prvi zakon o planinskih poteh zaživel.

Urška Šprogar

Komentiraj (1):

Tomaž Ogrin, nedelja, 1. julij 2007, ob 16:16

Nekoristne narave ni.

eXTReMe Tracker