Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nenaporna osvežitev

petek, 29. junij 2007, ob 17:00, Dušan Škodič, ogledov: 9027

RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 29.06.07, 35. oddaja

 

RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::

NAD MEGLO 35.

 

Nenaporna osvežitev

 


Že Jakob Aljaž je v svoji najbolj znani pesmi priznal trpljenje, ki mu ga je povzročala poletna vročina. Sedaj, smo torej tudi koledarsko zakoračili v poletje, ko se Zemlja na svoji orbiti prekucne na zloglasni rakov povratnik. Zloglasni seveda zgolj zaradi istoimenskega, pregrešno vročega romana Henrya Millerja, ki bo med dopusti ob prebiranju v senci, marsikomu še dodatno pregreval razbeljeno atmosfero. Poleg čepenja v klimatiziranih prostorih, narava ponuja tudi ohladitev na višji nadmorski višini. Kako obilna porcija svežine nas čaka v gorah, se da v normalnih pogojih dokaj preprosto izračunati. Potrebno je le vedeti, da temperatura na vsakih sto višinskih metrov pade za 0,6 ºC. Preprost izračun nam pove, da bo na vroč dan, ko je v Ljubljani razbeljenih 30 ºC, na Veliki Planini 22 ºC, na Brani 18 ºC, na Grintovcu in Kredarici pa le še okoli 16 ºC. Torej je jasno, zakaj je Aljaž zapisal rimo:
V poletni vročini na strme vrhe,
da tam si spočije v samoti srce.

 

Seveda vsi vemo, da je v gorah hladneje kot v dolini, vprašanje je le, kako priti do tja. Tokrat se ne bi zopet loteval vprašanja o dostopnosti z avtomobilom, temveč bi omenil nekaj za voznika in tudi avto manj stresnega nabiranja višine. To možnost nam ponujajo naši žičničarji, ki v vedno večji meri spoznavajo, da več kot polletno rjavenje naprav, če so že postavljene, ne koristi nikomur. Letošnjo sezono lahko izbiramo med štirinajstimi žičnicami, ki nas lahko hitro in udobno potegnejo na visoko izhodišče, kjer se lahko prepustimo svojim priljubljenim dejavnostim.

Primorci se lahko pohvalijo z žičnico z največjo relativno višinsko razliko, to pa je iz Bovca na Kanin. Bovec leži precej nizko, zato visoki vrhovi nad njim v poletni vročini doživijo le izjemoma obisk gornikov naravnost iz doline. Če res ne spadate med mazohistično naravnane, se vzpona na Visoki Kanin, Prestreljenik ali denimo Černelske Špice raje lotite s pomočjo krožne kabinske žičnice, ki vas za 8,5 € v tridesetih minutah popelje do višine 2200 metrov. Za 5 € popeljejo do postaje B, kamor pelje cesta tudi gorske kolesarje. Za 10 € je možna celo dnevna karta za tiste, ki tudi poleti ne zmorejo brez spuščanja v dolino. Sicer pa je ponudba na primorskem razširjena še na smučišče Cerkno in Javornik pri Črnem Vrhu nad Idrijo.

Na gorenjskem obratujejo žičnice v Kranjski Gori, kjer vas pripeljejo na Vitranc, od koder je lep sprehod na Ciprnik, prav tako pa je poskrbljeno tudi za prevoz gorskih kolesarjev. Za tiste ki bi se radi sprehodili po osrednjih vrhovih spodnjih bohinjskih gora, bo kot nalašč Vogel, za tiste na vzhodu s Črno Prstjo na čelu, pa je primerna Soriška planina. Vzpon na Stol ali Begunjščico lahko olajša žičnica na Zelenico, na lepe izlete v svoji okolici, pa vabita še Krvavec in Velika planina.

Bogato ponudbo ima tudi Štajerska, na sedemdeset kilometrov dolgem pohorskem hrbtu ima lahko vsak kaj početi, vsekakor pa je vzpon s pohorsko vzpenjačo iz Maribora, okolju bistveno bolj prijazen, kot na žalost vedno pogostejši dirkači na motorjih za kros ali štirikolesnikih. Tako tu kot tudi na Golteh, se ne branijo prevoza kolesarjev, seveda pa imejmo eni in drugi razumevanje do ostalih in po pameti uživajmo v naravnem okolju. Vedno se moramo zavedati, da ni nič od vseh, niti vse od nikogar, zato naj nihče ne ogroža drugih, če že zavestno hoče sebe.

Marsikdo poreče, v gore se hodi peš in brez teh sodobnih pritiklin. Časa ne moremo zavrteti nazaj in že postavljene žičnice izven Triglavskega parka so pač tu. Zakaj jih torej ne bi izkoristili? Za razliko od tistega Muje iz neke anekdote, ki je nekaj let po drugi svetovni vojni pešačil iz svoje vasi v Sarajevo in so ga drugi zaman vabili na avtobus, ki bi ga v dvajsetih minutah pripeljal na Baščaršijo. »Vrag naj mu izje drobovino«, je godrnjal, »če je Alah določil da je od moje vasi do Sarajeva tri ure hoda, bom porabil tri ure in pika!« Mujo je bil torej zagrizen tradicionalist, nasprotno pa so v drugih alpskih državah potegnili žičnice, ceste in železnico v nam neslutene višave. Ko spremljamo kolesarsko pentljo po Italiji lahko gledamo kolesarje, spremljevalna vozila in tisoče navijačev, kako se prebijajo čez lepo asfaltirane gorske prelaze, ki so visoki kot naša Škrlatica. Iz vlaka pa lahko potniki kukajo celo skozi prebita okna v zloglasni severni steni Eigerja. Na srečo večine in žalost pohlepnežev, smo v tem krepko zaostali in ni potrebe dvigovanja prahu za vsako malenkost. In naj se za konec vrnem še k Jakobu Aljažu, ki je za nas Slovence nekoč s svojim denarjem odkupil vrh Triglava, postavil še danes stoječi stolp na vrhu, kočo na Kredarici in še planinski dom v dolini Vrat, v prostem času pa spesnil vsem znano planinsko himno: Oj Triglav moj dom. Čeprav župnik po poklicu, si je skoraj nakopal greh, ki bi mu ga še danes zamerili. Njegova vizija je bila zobata železnica, ki bi vozila turiste na Kredarico, kar bi seveda gore približalo širokim množicam, hkrati pa po zgledu iz tujine prineslo dobiček in blagostanje tamkajšnjega prebivalstva. Tovrstne priložnosti so se nam vedno uspešno izmikale, zato tudi imamo kar imamo. Za domače v glavnem nič, za tujce pa praktično vse. Hudič je samo v tem, da se dobrih nasvetov zavedamo podobno kot smrkavec, ki ga stari ata opozarja, naj ne sedi na mrzli skali, ker bo staknil revmo.


 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker