Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Grede v južni steni Lipnice

Planinski vestnik - 1948


Priredil: G.Š.

sreda, 8. september 1948, ob 15:39, Boris Štupar, ogledov: 1802

Planinski vestnik - Janko Blažej: Krnica je s svojimi velikimi in mogočnimi stenami pravi kraj za alpinista, ki išče sreče in zadovoljstva v trdi borbi z goro in v kratkih urah počitka na vrhu.

Južna stena Lipnice je v tej silni vrsti krniških ostenj drugotnega pomena. Ne more se kosati s svojimi sosedi po višini, poleg tega oko že od daleč opazi v njej rdeče lise, ki povedo, da je stena krušljiva in zato plezalca odbija. Ni čudno torej, da je ta stena dolgo časa ostala nedotaknjena in tudi doslej sploh še ni bila preplezana poleti.

Decembra 1946. sta preplezala steno v zapadnem delu jeseniška alpinista Krušic in Štolcar in dve leti kasneje je ravno tako pozimi njuno smer ponovila druga jeseniška naveza. Približno sredi stene se prične dvigati s prodišča poševno proti vzhodu sistem polic ali gred in preseka ves vzhodni del stene. Te grede sta opazila že prva gornika, ki sta plezala preko stene, vendar so se jima zdeli kamini v zapadnem delu stene zanimivejši.

Bilo je brezoblačno marčno jutro, ko sem prihitel iz Kranjske gore in vstopil po kopnem, širokem kaminu, ki je že sličil strmi grapi, kakih 80 m desno od naravnega pričetka gred. Tam se je sneg s prodišča enostavno nadaljeval v policah. Sonce je že obsijalo gornji del stene in odtalilo skalo, ki je prižvižgala skozi zrak in se ob udarcu razbila na nešteto koscev, ki so počasi udarjali na prod. Po zanimivem plezanju v kopni skali sem kmalu dosegel grede, ki so bile udobne in široke ter večji del pokrite s snegom. Mestoma so se grede zožile in tam se je polica navadno povesila navzdol. Bila je krušljiva, prstena in deloma porasla s šopi trave, tako da je bila previdnost na mestu.
Po dobri uri plezanja sem dosegel snežišče sredi stene, ki je bilo umazano od kamenja; tudi niže na skali je vpadno kamenje začrtalo svojo sled. Nad gredami je bila strma rjavordeča grapa, iz katere so nenehoma prihajali kamenčki in padali navzdol; zato sem počakal. Tedaj se je nenadoma v grapi utrgal kamenit plaz in rohneč planil v mlado jutro. Skale so udarjale ob bližnji rob, se odbijale in drobile ter izginjale za robom. Zazdelo se mi je, da se drobi in odpira zemlja in trepetaje sem se prižel k skali, čakajoč, kdaj me zadene kamen in me zbije na prod pod steno. Dolge minute sem prisostvoval strašni igri pobesnele narave. Počasi je plaz izgubil svojo moč in le zapoznela skala je še treščila ob rob in se razdrobila v kosce, ki so se z glasnim truščem usipali navzdol. Zadnji drobec se je umiril in nastopila je nenavadna tišina. Premaknil sem se kakor pijan od težkega sna in še počakal nekaj sekund. Rešilo me je to, da sem bil izven glavne vpadnice plazu tik ob skali, vendar je bila plaznica le meter ali dva oddaljena od mene. Plaz mi je nagnal v kosti spoštovanje in nekoliko strahu, zato si nisem vzel niti toliko časa, da bi si navezal dereze, temveč sem kar v okovankah prečil trdo snežišče, varujoč se s cepinom in sekajoč neznatne stopinje. Kmalu je bilo nevarno mesto za menoj.

Trd sneg me je pripeljal na rob, od koder sem že videl konec gred. Ločilo me je od njega še kakih 70 metrov stene, ki ni bila niti zelo izpostavljena niti težka, pač pa skrajno krušljiva. Z nezaupanjem sem motril izstop, ki se mi je že pri opazovanju stene od daleč zazdel najtežje mesto. Ko sem sestopal po steni navzdol, se mi je nepričakovano izluščil iz rdečega skalovja in se nagnil navzdol ogromen bolvan, kateremu sem zaradi njegove velikosti slepo zaupal in ga zato hkrati obtežil z obema nogama. Tisti hip mi je slutnja prešinila telo in le naglo ravnanje in prisotnost duha sta me rešila pogube. Povrnil sem se na rob in navezal dereze, čeprav je bila skala do izstopa kopna. S podvojeno previdnostjo sem nato počasi prečil proti izstopu po gredini, kjer se mi je vse trgalo in udajalo pod nogami. Dobro so mi služile dereze, na tej prečki, kjer skala sploh ni bila več kompaktna, pač pa na nekaterih mestih samo še gibljiva kamenita gmota.

Pod izstopom sem sezul dereze in poizkušal izplezati izstopni previs, v katerem sem našel nekaj zanesljivih prijemov. Vendar so se mi stopi udajali pod nogami in zato sem se vrnil. Bil sem prepričan, da je previs lahko preplezljiv, zato se nisem hotel prenagliti. Vrnil sem se s previsa tudi drugič, ker sta me polni nahrbtnik in cepin pehala v globino. Oboje sem navezal na vrv, katero sem imel slučajno s seboj. Vrv sem zagnal preko previsa in res je tam v lažji skali takoj obstala. Še tretjič sem se vrnil s previsa, ker se v okovankah nisem počutil v krušljivi steni dovolj varnega. Zavedal sem se, da ne smem pasti. Šele četrtič sem igraje izplezal previs v nogavicah, ker sem kljub umikom ohranil trdno voljo in sem bil dobro razpoložen. Potegnil sem nahrbtnik in okovanke za seboj ter se kmalu zleknil v toplo sonce na robu stene.

Tine Čop
Foto: Jože Žerjal, Jesenice

V prsih mi je vriskalo in pelo, misel pa mi je pohitela daleč v dolino. Pričarala mi je pred oči Čopovega Tinčka, tovariša z gora. Še pred nekaj tedni smo bili skupaj na Vršiču in neugnani ter polni volje in veselja do borbe smo kovali načrte za bodočnost. Nekaj dni nato pa mu je bila nasilno prekinjena življenjska pot in stali smo ob njegovi krsti. S trpko bolestjo in praznino v prsih smo mu ob odprtem grobu obljubili: »Tine, ne bomo Te pozabili!« Začetniški in nedovršen, kakor je začetniška ta smer, je bil v svojem prvem borbenem poletu, saj s 17. leti še ni mogel razviti svojih sposobnosti v alpinizmu. Toda ravno zato je bila njegova smrt tragična, ker so bili z njim vred pokopani visoki načrti in vsa upanja, ki so jih vanj stavili starši, svojci ter tovariši. Prav zato je mlad umreti tako težko. Tem njegovim načrtom, ki nikdar ne bodo doživeli izpolnitve in njegovemu spominu posvečam smer v Lipnici.

Janko Blažej
Planinski vestnik, 1948, 8-9, str 245-247

Oznake: PrV, PV
eXTReMe Tracker