Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gore vračajo krste

torek, 26. junij 2007, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 877

Nedelo - Špela Žabkar: Lani v gorah umrlo 23 gornikov, letos devet

Nedelo, nedelja, 24. junija 2007
Kronika: Gorske nesreče

Slovenija Bovec

Gore vračajo krste

Slovenska pot na Mangart je zaprta, popravljati jo bodo začeli v prihodnjih tednih – Lani v gorah umrlo 23 gornikov, letos devet


Mangart, za Triglavom in Jalovcem ena najbolj obiskanih slovenskih gora, privlači številne ljubitelje gorskega sveta. Mogočna in čudovita gora nosi veliko žalostnih zgodb in tudi pasti. Letos so na Mangartu umrli že trije ljudje. Še svež je spomin na tragedijo, v kateri sta se na prelomu zime v letošnjo pomlad končali mladi življenji Davorina Likarja (AO Idrija) in Jurija Uršiča - Jurca (Akademski AO Ljubljana). Pred enim tednom se je tragično končalo nedeljsko planinarjenje družine iz Celovca, ki se je kljub opozorilom odločila za zaprto Slovensko pot. Ugasnilo je življenje desetletnega dečka, ki ga je padajoči kamen zrinil v prepad.

O gori, ki se je letos prevečkrat pojavila na straneh črne kronike, smo se pogovarjali s predsednikom Društva GRS Bovec Ladom Mrakičem. Kot pravi, je Mangart še posebej zanimiv za Avstrijce, ki ga množično obiskujejo. K obisku veliko pripomore cesta. Ta planince popelje vse do 2100 metrov nad morjem, od koder se Mangart zdi skoraj na dosegu roke. »Res je. Ampak samo, če smo primerno opremljeni, če smo dorasli turi in imamo zadosti časa. Da o vremenu, ki se na Mangartu lahko v trenutku sprevrže v za nas pogubne razmere, ne govorim,« opozarja Mrakič na pasti mogočne gore.

Med opremo tudi čelada

»Vzpon na Mangart, pa čeprav samo s sedla, je resna visokogorska tura. Še bolj resna postane, če se odločimo za vzpon po Slovenski zavarovani plezalni poti. Ta pot je zelo izpostavljena padajočemu kamenju, ki ga prožijo drugi udeleženci med vzponom, še bolj pa med sestopom in pa zaradi zelo močne erozije. Prav zaradi erozije je omenjena pot zaprta od 14. junija, saj se je sesul del poti. Nekaj labilne hribine čaka samo na majhno pomoč, da zgrmi po omenjeni poti, ki ima značilnost grape. Zaradi tega prestreže večji del padajočega materiala,« pove Mrakič o zaprti Slovenski poti.

In kako na Mangart in z njega? Domači poznavalci gora tistim, ki so gori dorasli in želijo prehoditi obe poti, ponavadi za vzpon svetujejo Slovensko pot (zdaj je zaprta, predvidoma pa jo bodo začeli popravljati v prvi polovici julija), za sestop pa priporočajo Italijansko, ki je bistveno lažja in varnejša. »V osnovni opremi vsakega gornika, ki hoče osvojiti vrh Mangarta po Italijanski ali Slovenski poti, ne smejo manjkati čelada in samovarovalni komplet, za otroke pa dodatno varovanje z vrvjo. Vsa druga osebna zaščitna oprema mora zadostovati merilom za ture v visokogorju. Kdor ni bil vsaj nekajkrat na vrhu Mangarta, naj sam ne poskuša tega v megli, še manj pa pozimi. Če se obiskovalcu pred vzponom pojavijo kakršnikoli dvomi, naj se posvetuje z oskrbnikom koče, ki ima zaradi dolgoletnega dela v koči sila koristne izkušnje,« polaga na srce Lado Mrakič.

Lani je v slovenskih gorah umrlo 23 gornikov, letos devet, 94 pa se jih je poškodovalo. Kot pravi pomočnik poveljnika gorske policijske enote Robert Kralj, se največ nesreč (lani 132) še vedno zgodi pri hoji po planinskih poteh, sledijo nesreče pri plezanju (lani 24) in nesreče, ki so se zgodile med hojo po brezpotju (lani jih je bilo 22).

Največ padcev in zdrsov

Lani se je v slovenskih gorah zgodilo 290 nesreč. Najpogostejše so bile zaradi padca (98 nesreč) in zdrsa (74 nesreč). Oba vzroka, ugotavlja Kralj, sta tesno povezana z neprimerno opremo in pretiravanjem oziroma precenjevanjem fizične in psihične pripravljenosti ljudi pri izbiri poti. Med 290 nesrečami se jih je lani 44 zgodilo zaradi nepoznavanja terena, opozarja Kralj.

Gorski policisti obiskovalce gora opozarjajo na opremo, predvsem na primerno obutev in uporabo čelade. »Iz pogovorov s planinci poskušamo izvedeti, kam se odpravljajo in koliko so telesno pripravljeni. Zadnje vprašamo predvsem planince, ki vidno utrujeni posedajo ob poteh in niti ne pomislijo na to, da so na vrhu šele na pol poti, kajti treba se je vrniti v dolino,« pravi Kralj. Po njegovih besedah se na naše dvatisočake planinci včasih podajajo brez vsake opreme in nimajo s seboj niti dodatnih oblačil ali dovolj pijače. Nekateri turisti iz vzhodnoevropskih držav pa gredo v hribe »z nahrbtniki kot omarami, pod katerimi se jim šibijo noge in jih spravljajo iz ravnotežja na izpostavljenih delih poti«.

Špela Žabkar

eXTReMe Tracker