Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Porušeni, zapuščeni in izropani skalni možic

   Železar

 

 14.09.1978

Jlib.si/PlanID
Priredil: G. Š.

 

 

 

 

četrtek, 14. september 1978, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2195

Železar (1978) - Uroš Župančič: Skalni možici so svetilniki in kažipoti v brezpotjih, stenah in ledenikih

Mnogo jih je bilo skrbno sestavljenih in zgrajenih v vseh smereh v stenah Jalovca, Široke peči, Travnika, Špika, Triglava, povsod tam kjer so prvi navdušeni plezalci in za njimi številni drugi iskali prvenstvene poti in smeri v brezpotjih. Hranili so izredno bogato in pestro vsebino in žlahtne podpise tistih prvih srčnih napadalcev in zmagovalcev.

Skalni možici na Gorenjskem in Skalaškem stolpu, na Ustoličenju in Prižnici v triglavski steni, pa tudi oni na prvem Nemškem stolpu, v Peharju, pod obokanim, strehastim previsom v Rigljici nad zevajočimi prepadi, na vrhu Ozebnika med Rokavi, na Kegljišču v Jalovcu, na vrhu samotnih in odmaknjenih vrhov Oltarjev in Rokavov, na grebenih Dimnikov in Pelcev, so bili svetilniki, kažipoti in markacije, ki so vabile in vodile gornike, plezalce in alpiniste v najlepše, čudovite predele gora, tesno k njihovim srcem.
Samotni skalni možici so bili svetilniki mnogim, ki so v mrču potuhnjenih megla tavali v labirintu pobesnelih metežev, ko je ledeni mraz s kljukastimi prsti silil pod obleko, do kosti in peklil njih srčnost, pogum in tako zelo potrebno voljo.

Postavljeni so bili na enkratno bogatih razglednih počivalih sredi prepadnih in prevesnih sten, kjer so se cepile poti in smeri, kjer je bilo treba duškati za kratek čas in se sprožiti v preteči in žugajoči, hromeči previs.
Pri lepo zgrajenih in trdno postavljenih skalnih možicih so se križale poti in smeri plezalcev in alpinistov, ki so hoteli prisluhniti utripu veličastne skalne gmote.

Skalni možici so bili postavljeni na mestih tesnih bivakov pod strehastimi previsi, na okrajkih in glavičih, kjer je pod njimi dihala globina, kjer se je cedila voda in se poganjala v hrumeč slap.
Nekateri so hranili bogato zapuščino razvoja našega plezalnega športa in alpinizma. K njim so z izrednim, velikim spoštovanjem in gorečimi srci prihajale generacije plezalcev in alpinistov. Pogostokrat so možici hranili bogata doživetja in spomine, ki so navduševali in bodrili mnoge in mnoge. Do tu in na dalje, pretežko in prenevarno je, preveč krušljivo in izpostavljeno je, na desno ali levo, naravnost navzgor, spust v praznino, mraz je in tresemo se kot žolca, mrak, tema nas je prisilila k počitku, mišice nam od utrujenosti drgetajo, zora, ki je vrgla luč na čela Špikov nas vabi na nadaljno pot. Tako je bilo napisano na preperelih listkih s podpisi.

Osamljeni skalni možici sredi sten so hranili bogato in pisano zgodovino našega planinstva, plezalnega športa in alpinizma na katero bi morali biti ponosni in jo ohranjati za že dolgo nujno potrebni triglavski ali slovenski planinsko-alpinistični muzej.

Prejšnje, nedavne plezalno-alpinistične generacije so znale visoko ceniti skalne možice v smereh naših sten. Še mnogo bolj pa so spoštovale predpise plezalcev in alpinistov, ki so pisali bogato vsebino plezalno-alpinističnega udejstvovanja od prvih najskromnejših začetkov do današnjih dni.
V skalnih možicih so bili na orumenelih papirjih opisani najintimnejši spomini in lepa, najbogatejša doživetja mnogih navez, ki so preko sten urisovale poti in smeri, ki bi morale biti dokaz našega hotenja po čim višji afirmaciji posameznih plezalno-alpinističnih generacij od Drenovcev preko Skalašev do trenutnih vrhunskih dosežkov.

Mladi v sedanji dobi atomske hitrosti si poleg izbijanja klinov dovolijo tudi to, da brezsrčno in vandalsko rušijo skrbno zgrajene skalne možice in uničujejo edinstveno bogato vsebino. Mnogi hite po rekordih in senzacijah, za njimi ostajajo razmetani in uničeni možici, listke s podpisi pometa po robeh in jih meče v tokove veter.
To je žalostna in sramotna podoba kulture in spoštovanja do strme in težko prehojene sedemdesetletne poti našega plezalnega športa in alpinizma.
Vedeti moramo in se zavedati, da so samotni skalni možici z dobronamernimi opozorili, napotili in nasveti že marsikateremu pokazali pot iz največje zagate
in jih obvarovali pred žugajočimi nevarnostmi ali celo lažjimi, težjimi in smrtnimi nesrečami, katastrofami.

Če nismo sami zabili varovalnega ali smernega klina, če sami nismo zgradili skalnega možica, ga pustimo pri miru, če nam ne dela veselja ga bo prav gotovo komu drugemu, ki prihaja v planinski svet in brezpotje sten z lepšimi, čistejšimi nameni. Tam so podpisani pionirji našega plezalnega športa in alpinizma, ki so ljubili naš gorski svet mnogo bolj kot mi, ki nič vredni hodimo in plezamo po njihovih stopinjah in prijemih.

Samotni skalni možici v Peharju, Orlovi glavi, v Črnem grabnu in pod Sfingo so edinstveni okras in bogastvo naših gora zato jih ne rušimo in ne uničujmo, temveč priložimo tudi mi svoj kamen in pišimo svoje doživetje, ki bodo kazale pot, smer in vabile k plezanju tudi zanamce.
 

Uroš Župančič
Železar, 14. september 1978

eXTReMe Tracker