Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iz oči v oči s Triglavom

Delo - Diana Zajec: Viševnik in pogorje nad Lipanco. Naravne lepote in pohodniški izzivi, ki vse več ljudi vedno znova vabijo v gore.

Pokljuka me je s svojimi neizmernimi gozdnimi širjavami, na katerih je bilo v podrastju vedno čarobno odkrivati najrazličnejše vrste gob, zlasti jurčkov, lisičk in cigančkov, ali nabirati slastne gozdne jagode in okusne borovnice, vedno vabila. A njeno dodano vrednost sem v resnici odkrila šele letos.

To obširno gozdnato planjavo, kamor se na dobrih 1200 metrov nadmorske višine lahko pripelješ z avtomobilom, sem spoznala s povsem novega zornega kota. Z vidika, ki sem ga, če dobro pobrskam po spominu, resda osvojila že v osnovnošolskem obdobju, a le do določene ravni. Do Blejske koče na planini Lipanca. Tedaj mi je pogled resda sramežljivo begal v oddaljene vrhove, vendar me jih ni mikalo pobliže spoznati. Zdaj sem jih. V tako rekoč kaskadnem zagonu.

Mrežce, Lipanski vrh, Brda, Debela peč

Najprej z ženskim vzponom na Debelo peč. Moje predstave o osvojitvi enega izmed pokljuških planinskih podaljškov so precej hitro izzvenele v osuplem čudenju nad lepoto, ki jo pred nepoučenimi prišleki trmoglavo skriva pokljuški labirint. Že ponovni vzpon na Lipanco, obogaten z najdbo prvih letošnjih lisičk, me je navdajal z veseljem in mi pred očmi odpiral nov svet. Svet, o katerem se mi je zdelo, kot da ga ne bi še nikoli prehodila, in za katerega sem bila v trenutku prepričana, da bom še večkrat častila njegovo lepoto.

Lahkotnost prvega dela poti je prerasla v neizmerno vzhičenost nad vse bolj bližajočim se najvzhodnejšim dvainnekajtisočakom Julijskih Alp. S prečudovitim razgledom, na vsaki od prelomnih točk, pomenijo novo izhodišče vzpona na vršac, ozaljšanega s cvetenjem materine dušice in plahutnika, zaradi katerih se pohodniku zdi, kot da vdihava pomirjujoče vonjave domačega čaja, ki ob zimskih večerih v prijetnem zavetju doma pomaga umirjati dušo in duha, vznemirjenega in neobvladanega zaradi poplave celodnevnih delovnih izzivov.

Edina trdna vez med nebom in zemljo

Navdušenje nad skrivnostmi, ki se dvigajo iznad Pokljuke, skrite nepoučenim očem, zazrtim v bogastvo smrekovih gozdov – Pokljuka ni njihov prvinski domicil, prvotno je bila namreč poraščena z bukvijo, jelko in alpsko smreko, nato pa so, pred kakimi 200 leti, ta gozd povsem izsekali –, pa se je še stopnjevalo. Zlasti po tem, ko mi je prijateljica ob spustu k Blejski koči nehote ponudila velik izziv, z razlago o pobočju oziroma pogorju, »pripetem« na Debelo peč, ki od tamkaj vodi čez Brda in Lipanski vrh do Mrežc, vrhov, ki se vsi po vrsti pnejo proti nebu v višini okoli 2000 metrov. Krog se sklene, kajpak, na planini Lipanca.

Do osvojitve tega izziva ni minilo niti 24 ur. Naslednji dan sem bila spet, v drugačni, dvojinski zasedbi, spet na Pokljuki. In na Lipanci, od koder je pot vodila v nasprotni smeri, začenši z Mrežcami, ko si po neznansko lepem, z bujnim cvetjem ozaljšanem vzponu nisem mogla niti predstavljati, kako strm bo spust in potem spet dvig na Lipanski vrh. Nič posebnega pravzaprav – če, seveda, ne gledaš kaj dosti levo in desno, ampak se kot pijanec plota držiš varnostne jeklene žice, po domače zajle, ki, kot se zdi, predstavlja edino trdno vez med nebom in zemljo. Vmes še Brda in potem že znana pot, ki se vije na Debelo peč, kjer je bilo spet nepopisno lepo. Prežeto z drugačnimi občutki, ki pa niso bili nič manj razburljivi od tistih iz dneva prej.

In takrat se je porodil nov cilj, izzvan s spominom, ne mojim, na vzpon na Viševnik, prav tako v otroštvu. Tako ni minil niti teden dni, ko je bila Pokljuka – v avgustovskih dneh obljudena kot ena izmed ključnih turističnih destinacij, kar navsezadnje tudi postaja – ponovno izhodišče pohodniškega kroženja.

Viševnik – edinstvena nagrada

Tokrat je pot vodila do Lipance in od tam v smeri Mrežc. Nekaj niže se pot odcepi za Viševnik (2050 m). Ta bo v mojem spominu ostala zapisana kot pohajanje po pobočjih, ki se zlagoma, a nadvse ubrano pnejo v smeri proti Triglavu, in ga, kot v izziv, približajo bolj, kot nam je ta, v fizično narekovanih razmerah in razmerjih v resnici blizu. A prav ta fatamorganska igra epskih razsežnosti je tisto, kar pohodnika vedno znova vabi in privablja v gore.

Priznam, da je bila izbrana tura proti vrhu zahtevna. Precej. Resda v le slabih sto metrov dolgem – ali v resnici morda celo krajšem – delu poti, manj kot četrt ure pred vrhom. V takšni situaciji se človek ob preprijemanju s skale na skalo vpraša, v čem je smisel prečenja tako negotove poti, ki predstavlja skorajda nični delček celotnega podviga, a se ta zdi tako tvegan, da bi se najraje obrnil in se zanesel na trdno oporo dobro uhojene poti. A vzgib, prežet s samospraševanjem, je hipen, tako kratek, da je v tem času najstrmejši del poti že premagan.

Nagrada, ki sledi, je edinstvena. Iz oči v oči s Triglavom si, na vrhu, ki ni večji od poprečne površine domačega vrtička, na njem pa se v nekem trenutku zbere množica posameznikov, popolnih neznancev, ki v trenutku spregovorijo isti jezik. Jezik, ki na tisoč in en način opeva lepote slovenskih gora.

Spust je sledil po drugi strani, proti Rudnemu polju. Z vtisi prežete misli so preprečevale klepet, zahtevale osredotočenost na kamenje, ki se včasih prav nemilostno proži izpod nog; uživanje, izzvano z vedno novimi razgledi, pa je nudilo priložnost za počitek.

Lepo je tam visoko gori nad Pokljuko. Menda tudi pozimi. Tega še nisem izkusila. A povedali so mi, da ni lepšega, kot če si omisliš krplje in palice in se ob sončnem zimskem dnevu po uhojeni gazi zlagoma odpraviš na Lipanco. Očitno me bo Pokljuka še vabila …

Diana Zajec

  29.08.2013

 

 

 

 

 

 




Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti