Slovenske novice - Boštjan Fon: Zaznamovali 35-letnico prvega javljanja z očaka, pred kamero je bil tedaj Jože Hudeček.
Z vrha Triglava se je javljal zdaj že pokojni Jože Hudeček, alpinist in gorski reševalec, na Kredarici se je v prenos vključil Tom Lajevec, družbo mu je delala Malči Jelen Mikša, ki je takrat šele dobro začenjala svojo reportersko pot, legendarni Tomaž Terček pa je oddajo vodil iz Bohinja.
Pisalo se je leto 1978, ob dvestoletnici vzpona so odkrivali spomenik štirim srčnih možem, ki so prvi osvojili vrh očaka.
»Zaradi tehničnih in logističnih razmer, v katerih je bil realiziran prenos, je to izjemno zanimiv dogodek,« je začel direktor Slovenskega planinskega muzeja Miro Eržen. »Zaznamovanje tega datuma je tudi za nas in celotno slovensko gorništvo posebna čast.«
»Zaljubljeni smo bili v gore in tako lepe naloge, kot smo jo dobili marca 1978, nam niso zaupali nikoli prej in nikoli pozneje. Prvič sem iz šefove pisarne prišel nasmejan. Tri mesece so trajale priprave, nato se je ekipa začela vzpenjati proti Kredarici. Takrat je bil v Sloveniji le en helikopter, ni bilo tako, kot je danes. Opremo smo prepeljali do Kredarice, nato je romala naprej na vrh na ramenih. Šestindvajsetega avgusta je projekt stekel in prenašali smo slovesnost ob osvojitvi Triglava,« je povedal tehnični vodja ekipe Janez Kavar. »Mnoge veliko večje televizijske hiše se niso upale lotiti podobnega projekta v tistem času in menim, da smo lahko upravičeno ponosni, da smo leta 1978 izpeljali ta neposredni televizijski prenos z vrha Triglava.« Vprašanje, kakšne so bile tehnične težave moštva, ki se je lotilo neposrednega prenosa s Triglava, od koder je šel signal do Vogla, nato pa v Ribčev Laz, kjer je stal avto z glavno režijo, bomo preprosto sklenili s podatkom, da takrat ni bilo nobene satelitske povezave, mobilnega signala ali internetnega dostopa, kot je danes, ko se lahko z vrha slovenske najvišje gore v nekaj sekundah pošlje multimedijsko sporočilo na splet ali izbrani mobilni telefon. Prvi dve prenosni kameri, ki ju je Televizija Slovenija sploh imela, in visokofrekvenčne oddajnike, poleg tega še agregate za energijo, gorivo ter drugo tehniko so potrebovali za živo sliko z vrha.
Zmanjkalo celo vode
Kamera RCA TK-76B, s katero so opravili prvi televizijski prenos s Triglava, je bila ameriške izdelave in preizkušena v vietnamski vojni.
Če je tam, kjer so Američani izgubili eno svojih vojn, preživela strel iz kalašnikovke, tako kamera kot kamerman, oba sta lahko delala naprej, je bila za Triglav nadvse primerna. Holivudarji so dobro vedeli, da jih pri delu opazuje pol Slovenije, pravzaprav skorajda vsi tisti, ki so imeli v domači dnevni sobi ali kuhinji televizijski sprejemnik.
Televizijci, spali so po dva na enem ležišču pograda, na Kredarico niso smeli prinesti nič svojih pripomočkov za gašenje žeje, tako je zadnji dan pri oskrbniku, ta v nasprotju z današnjimi šefi planinskih bajt ni imel na razpolago več hladilnikov s pijačo, zmanjkalo celo vode, in še je bilo duhovito začinjenih podatkov petindvajsetih televizijskih junakov iz leta 1978. S kamero so spisali zanimivo in vsega občudovanja vredno zgodovino televizije pod Alpami. Danes jih je še osemnajst, ki so prišli v Mojstrano in se s toplimi stiski dlani predstavili javnosti, a s posnetim materialom se niso mogli pohvaliti. Nekdo je v televizijski hiši morda zaradi pritiska modernega dnevnopolitičnega utripa ali pa le s svojo umno betico in seveda pritaknjeno močjo odločanja dosegel, da se je arhiv posnetega o tem podvigu izbrisal. Celoten arhiv! Bilo ga je za deset ur. Ne bomo zapisali besede škoda, premila je za kaj takega. Kot je rekel takratni producent prenosa s Triglava Stine Vardjan: »Svinjarija! Nihče več ne bo videl tistega, kar smo naredili pomembnega za Televizijo Slovenija.«
Boštjan Fon