Polet – Željko Kozinc: Nad spenjenimi vodami Bistrice in Bele je gorski svet divje raztrgan, skalnat...
Polet, četrtek, 21. junija 2007
Na svoji zemlji
Orglice in Konj, lahek in težaven cilj nad Kamniško Bistrico.
Orglice, ki jih posluša Konj
Povsod v Kamniški Bistrici pelje kakšna steza na okoliške gore. Nekatere med njimi so prastare, tako da ne veš, ali so jih utrli gamsi ali lovci. Nad spenjenimi vodami Bistrice in Bele je gorski svet divje raztrgan, skalnat, težko dostopen. Kdaj pa kdaj v njem preizkuša svojo smer samohodec; kmalu ti izgine izpred oči v popolnoma odljudnem svetu. Pot k slapu Orglice pa je priljudna, skoraj nežna.
Če so Niagarski slapovi velike orgle narave, so slapovi v naših zatišnih grapah ali zatrepih orglice. Z njimi narava izpoveduje, kako diha, kako ji bije srce, s tenkim in milim glasom se njena svirel oglaša, kakor da nanjo igra pastirec na samotni paši (tisti iz Bevkovih Pastircev). Lepega imena Orglice za slap v Kamniški Bistrici se je domislil neznani planinec, gozdar ali lovec. Njegova domišljija je znala ubesediti čudovito mehko drsenje vodnih curkov po vzbočeni skalni poči, zajedeni v osrčje južnih Kamniških Alp. Vredno je slediti tej domišljiji. Pot do Orglic je kratka, primerna za izletniški skokec po službi, pa tudi za celodnevni izlet, za bivanje v naravi. Ob lepih vikendih pa pod slapom včasih posedajo v krogu cele družine, spominjajoče na plemenski tabor.
Velikanski razmetani apnenčevi bloki ob senčni poti izletnika spomnijo, da se je tu nekoč stezal dolg jezik ledenika, pod katerim so spale vse vodne orgle in orglice. Potok Bela se pod slapom živo prekopicava med zagozdenimi skalami, potem pa hitro ponikne pod svoj prod in grušč. Njegova poletna usahlost je kot nalašč, da pristopnik zapusti udobno stezo in se potrudi po strugi, vse do tolmunčkov in suhih skalnih skled draselj, zlizanih v tisočletjih, kjer je na spolzkem kamenju treba nekaj več previdnosti in spretnosti. Prebije se lahko prav k tolmunu, pod prepokle in preglodane skalne sklade, kjer Bela, zgoraj uklenjena v vijugav žleb, najprej zdrsi v ozkem pramenu, potem pa njen slapji stržen razširjen pade 31 metrov globoko, orglavo šumno, pršičavo, kakor da se noče sprijazniti z imenom nežnega instrumentka.
Vzporedno s potjo k Orglicam se začenja vzpenjati in v vrtoglavo zvrtinčanih apniških skladih viti gorskih dvojčkov Rzenika in Konja. Na jug in vzhod sta oba pohlevno zelena, kot bi ju bilo sram pred visoko grintovško žlahto kamniško-savinjskih vršacev, vzpenjajočo se na severu. No, od tu, iz grape Kamniške Bele kažeta v severnih stenah svoje zdrapano pečevje, češ poglejte, koliko naju je v hlačah. Še zlasti v Rzeniku si alpinisti nabirajo pomembne točke svojih karier; še več bi si jih, če ne bi stena veljala za eno najbolj krušljivih pri nas.
Toda na Konja, nanj se je res veselo zavihteti! Kakor na konjiča. Neka vedra, neka fantovska domišljija je dala gori iskro ime, kakor da bi to kaj hasnilo pri včasih strmem vzponu na pohlevni poti na sedlo Presedljaj. Od sedla na desno se začnejo nizati skalni razi in vlažne poči. A s Konja dol »visijo« dobra stremena, pravzaprav varovala: jeklenice in klini, na katerih se dobro počuti tudi nedeljski plezalec.
Na Konju sme izletnik svoja doživetja in vznemirjenja osamiti, aristokratsko umakniti, še posebno, ker je na vrhu po navadi sam. Gorska veličast, razgrnjena pred njim, se zdi čudno podložna, celo pohlevna. Tudi nižje na Presedljaju se je že bil počutil kakor v sedlu, zakaj gorsko sedelce je še zmeraj razgledno, še zmeraj neubranljivo vabi naprej v višave. In zakaj ne bi človek temu klicu gora podlegel?
Nihče ne bo gorskemu junaku igral na uho, le prijetno žuborenje v njegovem spominu bo morebiti preglasilo hrzanje drzno vzpenjajoče se gore z imenom Konj. Kako te Orglice odmevajo v ušesih, kako sanjsko.
Besedilo in foto Željko Kozinc