ŽiS (1933) - dr. Oskar Reja: Če hočemo razumeti vreme in podnebje v planinah, moramo prej poznati takozvane vremenske elemente: sončno žarevanje, temperaturo in vlago v zraku, zračni pritisk, vetrove, oblačnost in padavine.
Pod vremenom razumemo dnevni potek vseh vremenskih elementov in njihovo spreminjanje od dneva do dneva, podnebje pa določa povprečno stanje vremenskih elementov tako, kakor se ponavljajo vsako leto vedno znova. V naslednjem si bomo ogledali letni potek vremenskih elementov ter z njimi v zvezi možnosti napovedi vremena v planinah.
Sončno žarevanje
Ko se pokaže sonce nad obzorjem, prično žarki padati na zemljo. Sončna toplota pa izgubi na poti skozi ozračje štiri desetine prvotne svoje toplote, deloma zaradi razpršitve in vsrkavanja svetlobnih in toplotnih valov na zračnih delcih ali molekulah, deloma jih vpije vodna para, ki je stalno v zraku. Ta pojav je najjačji tik nad zemljo, kjer je ozračje najbolj gosto. Čim višje se vzpenjamo v planine, tem jačje je sončno žarevanje. V višini 2000 m je moč sonca 1.5 krat večja kot nad morsko gladino. Zato se vračajo pomladi smučarji zarjaveli in od sonca opečeni v doline. Kljub jačjemu sončnemu žarevanju pa je temperatura zraka v višinah nižja kot v dolinah.
Temperatura zraka
Pri prehodu sončne toplote skozi zrak na zemeljsko površino se zrak segreva šele potem, ko prične zemeljska površina dobljeno toploto izžarevati. Najprej se segreje sloj zraka tik nad zemljo, toplota se prevaja iz zemeljskih molekul na delce zraka. Ko se prvi sloj zraka, ki je zelo slab prevodnik toplote, nad zemljo segreje, postane lažji in se dvigne kvišku. Na njegovo mesto priteče z višin hladnejši zrak, ki se spet segreje. Na ta način nastale struje prenašajo toploto z zemeljskega površja v višje sloje zraka. Zračni sloji v višjih legah pa so podvrženi manjšemu pritisku, prostornina vzpenjajočega zraka se širi. pri čemer se temperatura niža po znanem Mariotte Gay Lussacovem zakonu. Zrak se ohlaja, ne da bi se pri tem izgubila toplota. Pojemanje temperature zraka z rastočo nadmorsko višino občuti vsak planinec pri vzpenjanju na vrhove. Področno pade temperatura zraka na vsakih 100 m za 0,6° C. Tej vrednosti pravimo temperaturni gradient, ki je ponoči manjši kot podnevi, pozimi manjši kot poleti, v višjih zemljepisnih širinah manjši kot v nižjih in končno pada z rastočo nadmorsko višino. Nekako v višini 10.000 m temperatura zraka ne pada več, dalje navzgor ima približno - 60˚ C. To jo meja med troposfero in stratosfero.
V višinah planin pa temperatura zraka pogosto narašča z rastočo nadmorsko višino. Nastane tako zvani temperaturni obrat. Posebno v zaprtih dolinah in kotlinah se zrak pozimi pred vsem ponoči hitreje ohladi tik nad pobočji kotline, prej kot pa zrak v isti višini nad sredino kotline. Ohlajeni in zato težji zrak pada na dno kotline, na njegovo mesto priteče toplejši zrak iz iste višine v prosti atmosferi. Zato srečujejo smučarji pozimi stalno višje temperature zraka z rastočo nadmorsko višino. Ta pojav je v Alpah zelo pogost in v tesni zvezi z nastankom meglenega morja.
Vlaga v zraku
Zrak vsebuje vedno v manjši ali večji množini vlago ali vodno paro. Vlaga pride v zrak po izhlapevanju z morske, jezerske in rečne površine, iz močvirij in vlažnih travnikov, pa tudi iz rastlin. Pri različni temperaturi vsebuje zrak različno množino vlage. Če je določena množina vlage dosežena, izloča zrak odvišno vlago v obliki majhnih meglenih kapljic. Tedaj pravimo, da je zrak nasičen z vlago. Nasičenost more zrak doseči na dva načina: ali doseže vlaga pri stalni temperaturi zraka s stalnim dovajanjem svoj višek, ali pa pade temperatura zraka pri stalni množini vlage do višine, ki odgovarja nasičenosti zraka. Poslednji način nasičenja je najbolj pogost in je tudi vzrok nastanku meglenega morja.
Vlago, ki je dejansko v zraku, imenujemo absolutno vlago. Če izrazimo razmerje med vlago v zraku in ono, ki jo more zrak pri svoji temperaturi največ vsebovati, v odstotkih, imenujemo to razmerje relativna vlaga. Absolutna vlaga v planinah pada z rastočo nadmorsko višino. Ker pada obenem in še hitreje tudi temperatura zraka in narašča relativna vlaga do 100%, se pričenja vlaga izločati v obliki oblakov. Cona oblakov je ob različnem vremenu v različnih višinah. Včasi je le malo nad dolinami, včasi pa zelo visoko nad planinskimi vrhovi.
V splošnem lahko rečemo, da pada vlaga z rastočo nadmorsko višino, da torej postaja zrak navzgor čedalje bolj suh. Zato tudi opazujemo, da drevesa in poginule živali v višjih legah ne strohne, temveč se posuše.
Zračni pritisk je pritisk vseh slojev zraka na zemeljsko površino. Ta pritisk je največji neposredno nad morjem, čim bolj visoko se vzpenjamo, čim več zračnih slojev smo pustili pod seboj, tem manjši je pritisk. Z rastočo višino pada tudi množina kisika, ki je za dihanje neobhodno potreben. Zaradi teh dveh sprememb se pojavlja v višinah 3000 — 3500 m gorska bolezen, ki se jo čuti posebno po hitrejšem bitju srca, po težkem dihanju in glavobolu. To dovede navadno do onemoglosti in nevajeni planinci ne morejo naprej. Planinec pa, ki stalno poseča planine in ki tudi biva po nekaj dni v kočah, se na visokogorske razmere zraka privadi.
Vetrovi
Kakor v dolinah tako opazujemo tudi v planinah v glavnem v naših krajih dva vetrova, severno burjo in jug. Vendar sta oba ta dva vetrova v planinah lepše in jačje razvita, posebno nad gozdno mejo, kjer je trenje med vetrom in zemeljsko površino zelo majhno.
Kadarkoli se bliža Evropi ciklon s središčem preko srednje Evrope, preplavijo naše ozemlje južni topli in vlažni vetrovi, ki pihajo v središče ciklona. Nastane »jug«. Ko pa ciklon odhaja, tedaj pihajo na njegovi zadnji strani severni hladni in suhi vetrovi. Tako nastane severna »burja«. Vremenoslovci imenujejo jug tudi z arabsko besedo »širok« in burjo z grško besedo »bora«.
Jug se v planinah popolnoma drugače pojavlja kot v ravnini. Ko pride »jug« recimo z Jadranskega morja do južnega vznožja naših Alp, se ob pobočju dvigne. Pri tem se ohladi in izloči vodno paro v obliki oblaka in dežja. Na severni strani grebenov se spusti spet v dolino, se segreje in prispe v ravnico kot topel, suh veter, znan v nemških Alpah kot »Föhn«. Jug odnosno föhn sta zmeraj znak slabega vremena.
Ko ciklon odhaja, zapiha za njim severna burja. Tudi ta se pri spuščanju proti Jadranskemu morju segreva. Vendar je to segretje zelo malenkostno v primeri z mrazom odkoder prihaja, odnosno z gorkoto, kamor prispe. Burja je vedno znak lepega vremena. Kajti ko ciklon odide, preplavi Evropo ciklonu nasprotna tvorba, ki jo imenujemo anticiklon. V anticiklonu prevladuje visok zračni pritisk in pihajo vetrovi od središča na ven.
V poletnih dnevih se dno doline zelo močno segreje in prav tako tudi pobočja. Zato se močno segreva tudi zrak in ker postaja zaradi tega lažji, stremi, da bi se dvignil kvišku. Nastanejo zračne struje, ki prodirajo ob pobočju navzgor, kjer je zrak topel in zrahljan. Zrak struji podnevi ob dnu kotline in ob pobočju proti vrhovom in grebenom na gornjem koncu doline. To je dolinski veter. Ponoči se zrak hitreje ohlaja ob pobočjih kot v isti višini v prosti atmosferi. Zato se zvali na dno kotline, na njegovo mesto pa priteče toplejši zrak s proste atmosfere. To je gorski veter.
Oblaki in padavine
Južni vetrovi, ki trčijo na svojem pohodu z Jadranskega morja na južna pobočja Alp, so prisiljeni, da se dvignejo. Pri tem se ohlajajo in izločijo vodno paro v obliki oblaka. Zato opazujemo na južni strani grebenov za časa »juga« stalno oblak, ki neprestano menjava svojo obliko. Ko dospe veter do grebena, izloči vodno paro, ko se pa spusti na drugi strani navzdol, segreta vodna para izgine. Oblak torej ni stalen, ampak nastaja z novim dotokom zraka vedno znova in pri odhodu istega zopet izginja. Stalno je samo pre-snavljanje.
Če je izločanje vodne pare zelo močno, pada iz oblaka dež. Ker se oblaki stvarjajo predvsem na južnih pobočjih, pade tu največ dežja. V Bovcu pade na leto povprečno 2764 mm, na severni strani Alp v Kranju samo 1537 mm. V Kamniku pade 1367 mm, na severni strani Kamniških planin in Karavank, na primer v Celovcu pa samo 1014 mm. Če je temperatura zraka pri izločevanju vodne pare pod ničlo, nastane sneg. Sneg pade na pobočja in pozimi obleži. Ker pa je temperatura zraka v višjih legah poleti prenizka, da bi ga raztopila, ostaja tu sneg vse leto. Ta tako zvana snežna meja leži v naših planinah v višini 2500 m. Na južni strani, kjer so pobočja izpostavljena soncu, poteka snežna meja 300 m višje.
Kjer ostaja sneg vse leto nastanejo ledniki. Lednike sestavlja čist, kristalni led, ki ga ustvarja ponovno zmrznjenje. Ker se ne more sneg nad snežno mejo staliti in ker tudi poleti sneži visoko v planinah, se nabira v kot-linah vedno več snega. Spodnji sloji snega so zaradi tega izpostavljeni ogromnemu pritisku gornjih slojev. Led odnosno sneg pa se tali tudi samo zaradi pritiska, ne da bi se jima dovajalo kaj toplote. Kakor hitro pa pritisk pojenja, nastala voda takoj zmrzne. V večnih snežiščih se talijo spodnji sloji snega zaradi pritiska. Isti pritisk tudi pri-tiska ves kompleks snega proti dolini. Nižje doli je pritisk manjši, zato spodnja voda zopet zmrzne. Tako narašča lednik, ki se počasi toda stalno pomika v dolino. Ko doseže snežno mejo, se začne zaradi višje temperature taliti in izpod lednika teče neusahli potok, ki je navadno izvir vseh večjih alpskih rek: Tudi naša Sava ima svoj pravi izvir v majhnih lednikih pod Mangartom in Triglavom.
Vremenska napoved
Glavna tvorca vsakdanjega vremena v naših krajih sta ciklon in anticiklon. Karakteristika anticiklona je jasno nebo, po-zimi sončno in mrzlo vreme, poleti pa sončno in zelo toplo. Dnevno temperaturno kolebanje je veliko. Naj višja in najnižja temperatura zraka v letu padata na čas anticiklona. Absolutna in relativna vlaga sta navadno nizki. Zrak je v splošnem miren, če pa piha, tedaj pihajo suhi in mrzli vetrovi s severnih strani neba. Barometer kaže zelo visoko in se more povzpeti do 780 mm seveda reduciran na morski nivo. Ker se megle kaj rade ustvarjajo pod anticiklonom, so te navadno dober znak za lepo vreme.
Če pa se Evropi bliža ciklon, opazimo najprej pooblačenje neba na zahodu s tankimi, belimi in visoko ležečimi oblaki. Vetrovi so južni ter zato topli in vlažni. Dnevno kolebanje temperature je majhno. Barometer stalno pada in more pasti do 730 mm. Južni topli vetrovi napravijo pozimi vtisk prijetnega vremena, ker nadomestijo neprijetne severne mrzle vetrove v anticiklonu. Poleti pa prinesejo soparen zrak, ki je zelo neprijeten in ovira človeka pri težkem delu. Vlažen topli zrak ne dovoljuje, da izhlapeva pot iz našega telesa. Zato imamo pri takem vremenu občutek, kot da se močno potimo. Absolutna in relativna vlaga sta v ciklonu obe visoki.
To bi bili glavni predhodniki lepega in slabega vremena. Če jih imamo v točni evidenci, nam je možno do neke gotove meje krajevno napovedati, kakšno bo vreme. Vendar pa je brez vremenske karte tako napovedovanje zelo nezanesljivo. Le vremenske karte nam točno v naprej pokažejo ali se bliža ciklon odnosno anticiklon.
(Obširneje glej moje članke v »Žisu« »Sončno žarevanje« knj. 9. str. 422, »SegrevanjeiIn ohlajanje naše zemlje« knj. 10, str. 622, »Megleno morje« knj. 11, str. 662, »Opazovanje zračnega pritiska« knj. 12, str. 146 in »Opazovanje vlage v zraku« knj. 12, str. 590.)
Dr. Oskar Reja
Življenje in svet, 27. avgust 1933