Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ob bistrih vodah Gorenje Trebuše

sobota, 23. junij 2007, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 1918

Večer, Narava: Mineva deset let od alpinistične nesreče v Turski gori ...

Večer, sreda, 20. junija 2007
Narava

Ob bistrih vodah Gorenje Trebuše

Ko se potepamo po slikoviti pokrajini, prepredeni z grapami potokov, slapov, korit, je naravnost blagodejno za dušo, oči in ušesa ...


Vse to nam v največji možni meri ponuja deželica Gorenje Trebuše. Odmaknjen, topel, gorat primorski svet med dolino Idrijce in Čepovansko dolino je to, ki pa nam ga kar lepe ceste približajo. Ob dobri planinski karti si zamislimo le še turo, po možnosti krožno, si naložimo nahrbtnik na ramena in odrinemo.

Z avtom ob Poljanski Sori navzgor, potem pa ob Cerknici in Idrijci navzdol vse do Dolenje Trebuše, pa levo čez most ter potem ob Trebušnici počasi po tisti ovinkasti cesti navzgor vse do Krta (Glej karto Idrijsko-Cerkljanskega hribovja), kjer ob gostišču parkiramo. Ko smo se iz Dolenje Trebuše vozili navzgor, smo se peljali tudi mimo slovite, divje in za nas, običajne planince, neprehodne grape potoka Gačnik. Naj nam ne bo žal, saj pri Krtu iz iste strani priteče potok Pršjak, ki ga kot številne druge potoke polnijo vode s planote Vojsko. In ob levem bregu potoka Pršjak (le nekaj minut od Krta navzgor po desni strani) vodi čudovita, mehka, ne preveč strma, neoznačena pot navzgor. Pravzaprav se nimamo kaj bati, da bi zgrešili pot, saj je samo ena ob potoku, ki se peni desno spodaj v grapi, ki je vse bolj divja, in kmalu tudi spoznamo, zakaj je potok dobil to ime. Čez slabe pol ure smo pri najvišjem slapu, do vrha jih je še okoli deset. Ob obilnem deževju mora biti tod zelo divje in zabavno, pomislim. Če smo se na pot podali zarana, bomo do vrha hodili v senci in jutranjem hladu ter ob šumenju potoka. Kmalu pridemo do ruševine hiše, nekje višje potem do obnovljenega senika pod pašnikom, nekajkrat tudi čez manjše potočke z leve strani pobočja, po dobri uri hoje iz doline pa do kmetije, do katere od zgoraj vodi kar lepa cesta in okoli katere je že na začetku aprila obilno cvetelo sadno drevje, čeravno je okoli 700 metrov visoko. Med tednom ni opaziti žive duše. Spodaj pod kmetijo moramo biti pozorni na prehod čez Pršjak. Slikovita brv čez skalno strugo, potem nekaj krajših okljukov ter star opuščen kolovoz nas v desno preko skalnate strmine polagoma vodi proč od šumenja potoka. Zgoraj se kolovoz kmalu zravna, zavije rahlo v levo in priključi makadamski cesti, kjer zavijemo desno. Ta cesta nas bo spremljala vse do avta, vendar kakšnih 15 km daleč. Zdaj je pred nami prava Gorenja Trebuša, dežela posameznih odmaknjenih kmetij, tudi takšnih, ki oživijo po koncu delovnega tedna. Po dolinici navzdol in pri Makucu prečkamo potok, ki teče skozi Makčevo grapo v Trebušnico, cesta kmalu zatem preči potok, ki prav tako teče v Trebušnico, a skozi grapo, imenovano Srna.

Vsa slikovitost teh grap pride še bolj do izraza ob Trebušnici, v katero se zlivajo v pravcatih slapovih, a do tja imamo še kakšno urico. Kmalu se tudi makadam konča in pred nami je lep asfalt, toda skoraj nobenega prometa. Vsaj med tednom je bilo tako. Čaka nas še hoja navzdol skozi slikovito vasico Gorenjo Trebušo s cerkvico ter z lepimi pogledi na Govce in njihov najvišji vrh Poldanovec. Spodaj pod vasjo pridemo do bučnega potoka Jelenka, ki žene tudi malo vodno elektrarno, potem pa ob njem v dolino Trebušnice, ki je na tem mestu široka in prostrana. Na prostoru, kjer se Jelenk zlije v Trebušnico, pridemo do urejenega počivališča, kjer vodi levo in strmo v breg steza na Poldanovec. Mi gremo desno po novi, a sila samotni cesti, ki se nad Trebušnico še nekoliko vzpne, saj se reka spodaj prebija skozi pravcati kanjon, ki tvori slikovita korita, podobna onim na Soči.

Zdaj pridemo tudi do konca Srne in Makčeve grape, po katerih je strogo prepovedan kanjoning (opozorilne table), dokler nas malo pred Krtom puščica ne opozori na slikoviti in znamenit Podko-bilji most, ki je nekoliko podoben Hudičevemu mostu čez Mostnico v Bohinju. Prav gotovo se bomo pomujali nekaj metrov navzdol in čez, dokler ne najdemo najprimernejšega prostora za slikanje modre Trebušnice s kamnitim mostom. Za opisano pot bomo potrebovali kakšnih šest ur.

JOŽE PRAPROTNIK

eXTReMe Tracker