Delo - Matic Tesla: Pohorje - Privlačna v vsakem letnem obdobju
Delosreda, 20. junija 2007
TRIP
Privlačna v vsakem letnem obdobju
Tihota Lovrenških jezer
umiri še tako viharnega duha
Naravni spomenik Lovrenška jezera je šotno barje na vrhu Pohorja, kjer se med ruševjem zrcalijo jezerca Od Rogle poldruga ura prijetnega sprehoda
Kdaj je barje lepše, poleti ali pozimi, se vprašam na poti k Lovrenškim jezerom. Kadar koli in vedno, se glasi odgovor. V vsakem letnem obdobju lahko tam kaj koristnega počnemo za svoje telo in dušo. In na bližnji Rogli sploh, saj je znana po ugodnem podnebju in zraku, ki zdravilno vplivata na razna obolenja dihal, alergije, krvna obolenja itd.
Na Lovrenška jezera je več pešpoti. Na vrhu Rogle pred okrepčevalnico Planja je velika lesena tabla, na kateri so označene. Do njih se pride mimo Ostruščice ali pa začnemo pri Mašinžagi. Obe poti sta približno enako dolgi.
Pripelješ se lahko do koče na Pesku (1423 m) in se odpraviš peš dobrih deset minut do jezera ob Mašinžagi, kjer običajno ribiči namakajo trnek. Pot vodi po leseni brvi čez potok naravnost v hrib. Izmenoma vodi gor in dol, med smrekovimi in bukovimi gozdovi, in je precej obljudena. Čebljanje pohodnikov prekinjajo pokanje suhih vej, šelestenje listja, ptičje petje in žuborenje potočkov. Pohorje je polno vode. Sprehod, dolg uro in pol, odtehta pogled na Lovrenška jezera in okolico.
Lahko pa začnete tudi pri okrepčevalnici Planja in greste proti severu po poti, kjer so sicer pozimi speljane tekaške proge. Nadaljujete do Ostruščice, nato pa prek sedla Komisija (šotno barje) do Mulejevega vrha, kjer se začne gozdni rezervat. Pot izmenoma vodi čez travnike in skozi smrekove gozdove do odcepa, kjer se pozimi tekaška proga desno odcepi v neurejeno progo za Lovrenška jezera.
Od razcepa urejene 10 km proge do Lovrenških jezer je le dobrih 20 minut počasne hoje. Narava je mirna in spokojna. Vse je tiho. Sliši se le šum korakov. Obiskovalci barja lahko splašijo ruševca, planinskega zajca ali koconogega čuka, da se potuhne v votlo smrekino deblo.
Stražar spokojnega miru
Ob vhodu na barjansko območje stoji razgledni stolp kot stražar spokojnega miru, kjer v tihoti pohorskih smrek počivajo Lovrenška jezera. Lovrenško barje leži na slemenu Planinka, 1520 m nad morsko gladino, in je največje visoko barje v Sloveniji ter najpomembnejše v južni Evropi. Območje obsega približno 22 hektarjev in je posebej zavarovan del največjega slovenskega gozdnega rezervata Ribniško-Lovrenško območje, velikega 522 hektarjev.
Barje sestavlja 11 do 22 jezerc, ki se napajajo izključno s padavinami. Vode pa so polna tudi ob največji poletni suši, kar priča o izjemni zmožnosti zadrževanja vode, ki jo imata šotni mah in šota. Plast šote je namreč v osrednjih delih barja debela celo do 290 cm. Število jezerc je torej odvisno od količine padavin, globoka so največ meter in pol, površina pa ni prav velika.
Lesene brvi – mostnice povezujejo pet jezerc. Ob njih je vedno polno pohodnikov, zlasti ob vikendih. Ob nekaterih so postavljene lesene klopce. Okolje je idealno za meditiranje ali fotografiranje. Zgodaj poleti zlasti očarajo lokvanji, ki rastejo v jezercih. Če hočete ohraniti suhe noge, med sprehodom ni dobro stopiti z lesenih brvi. Barje sicer porašča ruševje, okrog jezerc raste nizko barsko borovje in nekatere redke rastline.
Z lesenega razglednega stolpa se razprostira čudovit razgled na okoliške vršace. V spodnjem delu razglednega stolpa so na novo postavili table, na katerih preberemo zanimivosti o barju in tudi o rastlinstvu. Tu rastejo tri vrste šotnih mahov, ki so zavarovani. V okolici Lovrenških jezer raste kar enajst ogroženih rastlinskih vrst. Najdemo razne saše, rjasti sleč, mahovnice, divjo rožmarinko in mesojedko okroglolistnato rosiko.
Vračamo se lahko po isti poti, lahko pa tudi prek travnatih planj do Ostruščice in hotela Planja. Okrepčevalnica in hotel sta dobila ime po obsežnih planinskih tratah – planjah, ki so nastale pred stoletji, ko so pastirji krčili gozdove in delali pašnike za živino.
Matic Tesla