Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Marjan Perčič - žrtev snežnega plazu z Grande Rocheusa

oktober 1968


Foto: arhiv Helena Plahuta

 

četrtek, 24. oktober 1968, ob 13:24, Boris Štupar, ogledov: 1314

Kamniški občan (1968): Nesreča kamniških alpinistov v francoskih Alpah

Bilo je v ponedeljek, 16. septembra, ko so se kamniški planinci na Žalah za vedno poslovili od svojega tovariša, nadarjenega in prizadevnega mladega alpinista Marjana Perčiča iz Kamnika.
Pred dobrim mesecem je s tremi svojimi kolegi odrinil na osvajanje novih vrhov v Francoske Alpe. Takrat ni niti najmanj pomislil, da se bo moral v svoj domači kraj vrniti v krsti ...

12. avgusta so se v organizaciji alpinističnega odseka kamniškega planinskega društva odpravili v Centralne Alpe poleg Marjana Perčiča še Jernej Koritnik z Zduše, Milan Humar iz Godiča in France Malešič iz Kamnika.

Utaborili so se na Montenversu (1900 m). Ker je bilo slabo vreme, so nekaj dni izkoristili za trening na ledeniku Mer de Glace. Čez tri dni, 19. avgusta, so se odločili povzpeti na Argentierski ledenik. Ko so prespali noč 2700 m visoko, so ob 2. uri zjutraj krenili iz koče proti vrhu Aiguille Verte (4121 m). Bili so prvi Jugoslovani, ki so si izbrali nad 1000 m dolgo pot po ozebniku, ki sta ga leta 1922 prva preplezala Francoza Charlet in Simond.

Naši alpinisti so imeli zaradi velikega snega, slabega ledu in velike strmine (60 — 70 stopinj) zelo težke plezalne pogoje. Ledenih klinov sploh niso mogli uporabljati. Mračilo se je že, vendar niso našli bivaka, zato so ponoči nadaljevali pot in proti jutru dosegli 3998 m visoki vrh, ki se imenuje po Armandu Charletu.
Z vrha je bil čudovit razgled na vse švicarske gore od Monte Rose do Matterhorna na eni strani, na drugi pa na montblanško skupino. Izkopali so luknjo v sneg. Sledilo je kuhanje in počitek.

Zbudili so se okrog 9. ure, nato pa so se lotili granitnega stolpa na grebenu. Kmalu so osvojili tudi vrh Grande Rocheuse v višini 4102 m, od koder so se po vrvi spustili v istoimensko sedlo. To je bilo okrog poldne.
Kamniški fantje so začeli sestopati po tako imenovanem Wymperjevem kuloarju. Prvi je sestopal Marjan Perčič, za njim France Malešič, kot zadnja pa Milan Humar in Jernej Koritnik. Morebitnim nevarnim plazovom so se hoteli umakniti v skale v levi strani, vendar so bile te povsem pokrite z ledom in snegom. Zato so se spuščali po sledovih, ki sta jih pol ure pred njimi pustila nemška alpinista. Brez vsakih težav sta Nemca prišla v dolino. Naši so sestopali zelo previdno in počasi. Zaradi slabega snega so se jim na derezah nabirale snežene cokle.

Koritniku je iznenada spodrsnilo. Skušal se je ujeti s cepinom, vendar se je ta hip utrgal snežni plaz, ki je vse štiri potegnil s seboj 300 m po strmini, kjer znaša naklon 40 stopinj, nato pa jih je vrglo čez 20 m visok prag in se naposled ustavil na snežnem pomolu.
Obležali so blizu drug poleg drugega, le Perčič je bil nekoliko nad njimi. Bil je nezavesten in ves povit z vrvmi. Vezi ga je rešil Jernej in mu nudil prvo pomoč.

France Malešič se je nato sam napotil po reševalce, čeprav je bil ranjen. Ko se je po naporni hoji približal meteorološkemu observatoriju, je začel klicati na pomoč. Do meteorološke postaje zaradi utrujenosti in bolečin ni uspel priti, ker stoji na strmini in jo oskrbujejo s helikopterji.
Sem in tja je od observatorija veter zanesel do Franceta angleško govorico. Klical je na pomoč, vendar je imel občutek, da ga nihče ne sliši, zato se je napotil naprej proti zavetišču Couvercle, na višini 2600 m. Med potjo proti zavetišču je opazil nad seboj heli-kopter s francoskimi poklicnimi reševalci iz Chamonixa, ki so hiteli njegovim tovarišem na pomoč.

S helikopterjem so nato vse prepeljali v bolnišnico v Chamonix. Zdravniki so ugotovili, da ima Perčič hud pretres možganov, zlomljeno roko in počeno lobanjo. France in Marjan sta imela odrgnine po telesu in zlomljena rebra, Jernej pa poškodovano hrbtenico in koleno. Marjan je ostal v bolnišnici v Chamonixu. 11. septembra pa je prispelo v domovino žalostno obvestilo, da je mladi alpinist podlegel poškodbam.

Marjan Perčič je bil med najprizadevnejšimi kamniškimi alpinisti. Plezal je dve leti, vendar je v tem času opravil kar 38 težjih vzponov. Med drugim je preplezal Centralno smer in Glavo v Planjavi ter Rumeno zajedo, ki vse sodijo med šesto težavnostno stopnjo. Bil je izredno priden član mladinskega odseka pri PD Kamnik in prav gotovo bi postal vrhunski alpinist, če se nesreča zanj ne bi končala tako tragično.
Planine so v sorazmerno kratkem času terjale že tretjo žrtev med mladimi kamniškimi alpinisti.

Kamniški občan, oktober 1968

eXTReMe Tracker