Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Labodji spev v Steni

RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 22.06.07, 34. oddaja

 

RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::

NAD MEGLO 34.

 

Labodji spev v Steni

 


Na današnji dan pred dvainšestdesetimi leti sta se pod severno triglavsko steno pojavili dve kaj čudni pojavi. Nekaj tednov je šele minilo od konca vojne, njuni postavi sta bili okleščeni, sklepi otrdeli in mišice mlahave od nekaj letne neaktivnosti. Volja in ljubezen do gora je bila tista neustavljiva sila, ki ju je prignala pod našo največjo steno. Oba sta bila že proslavljena predvojna člana gorniškega kluba Skala. Oba sta bila svoj čas na samem vrhu. On Joža Čop, ona Paula Jesih. Njega so povrhu težili še neporavnani računi iz preteklosti, njo pa sam bog ve kaj, saj od nesreče pred enajstimi leti praktično sploh ni več plezala. Dejstvo je tudi, da jima je tista prava mladostna moč že zdavnaj spolzela med prsti. Sploh njemu, ki je ob vstopu v najtežjo smer svojega življenja in po štirih letih mirovanja v ljubljanski ilegali, štel že polnih dvainpetdeset let. A to vseeno ni bila ovira, da si s tem dejanjem ne bi postavil trajni spomenik.

 

Joža je v triglavski steni ponovil ali prvenstveno preplezal vse, kar se je v tistih časih z opremo, ki so jo naši plezalci imeli na voljo, sploh dalo. Bil je frontman Zlate naveze, kot so poimenovali trojko: Čop, dr. Miha Potočnik in dr. Stanko Tominšek. Plezal je tudi v Alpah čez mejo in si pridobil velik sloves izvrstnega plezalca in gorskega vodnika. A domača triglavska Stena mu še ni dala potrebnega miru. Pravili so, da ga je bilo mogoče večkrat videti zamišljenega, z obvezno čedro v ustih, kako je pogledoval tja proti osrednjemu, še nepreplezanemu stebru. Kdo ve, kolikokrat se je v mislih zagnal vanj. Ko sta tako nekega dne v dolini Vrat stala in gledala v Steno z dolomitskim velemojstrom Emilijem Comicijem, mu je ta, po rodu Tržačan, videč to njegovo globoko željo, dejal v svojevrstni slovenščini: »Oštja Jože, ga moraš provare! Ma ga poškuši, ga vidiš, al ga greš, al ga ne greš!«

Druga, samostojna zgodba o plezanju na alpinistični piedestal je bila ženska polovica omenjene naveze, Paula Jesih. Predvojna lastnica kinematografov iz Ljubljane, je bila izredna in nepopustljiva ženska. Z Marijo Marko Debelakovo sta v predvojnih letih predstavljali nesporno špico ženskega alpinizma v svetovnem merilu. Vse do omenjene nesreče leta 1934 v Mojstrovki, je nizala izredno težavne prvenstvene smeri, ki jih je v glavnem vedno plezala kot prva v navezi. Po nesreči je z alpinizmom praktično prenehala, konec vojne pa ji tudi ni prinesel slasti ponovnega prihoda svobode. Nova oblast ji je namreč nacionalizirala premoženje. Kaj torej še reči o tem paru, ki se je tistega dne zagnal v osrednji steber triglavske stene, morda le, da je šlo za nekakšen labodji spev dveh nikoli ubitih, po nedosegljivem hrepenečih duš.

Plezanja sta se lotila z nekaj sposojenimi klini in konopljeno vrvjo. Tretjega dne plezanja, po dveh hladnih nočeh na prostem, je izmučena Paula obnemogla. Joži ni preostalo drugega, kakor, da se je razvezal in poskusil sam izplezati iz stene. Ni imel več varovanja, ni bilo vrvi, ki bi ga zadržala na dobro zabitem klinu, za katerega je rad rekel, da mu je na drugi strani stene dobri Trentar nastavil macolo, da se je zakrivil in nikoli več ni izpustil. Prosto je preplezal ključne dele in kasneje le skromno priznal: »Če mi je zmanjkalo oprimkov, sem se pa s hrbtom v meglo uprl«. Z vrha je sestopil v dolino in sklical reševalce, ki jih je sam vodil nazaj do vrha stene.

Rešitev za izmučeno Paulo Jesih je prišla po še dodatnih dveh predrgetanih nočeh. Joža in reševalci so se z vrha spustili do nje in jo navezali na vrv, s katero pa se je pustila le varovati in je prišla do roba z lastnimi močmi. Legenda o Čopovem stebru je bila rojena in je še danes dober preskusni kamen za vsakega alpinista. Sam Čop je ostal skromen in smeri menda nikoli v življenju ni imenoval drugače kot Osrednji ali Centralni steber.

Joža Čop je bil neizobražen delavec, zaposlen v jeseniški železarni, sicer pa nikoli v zadregi in neverjetno iskrivega duha. Njegove domislice in dovtipi so postali že kar legendarni, zato je bil priljubljen v vsaki družbi, znal pa je tudi dobro špikniti z besedo. V mladih letih se ni hotel vezati, doma pa je živel s strogo mamo, ki je vedno bedela nad njim. Ko se je enkrat priplazil pozno ponoči domov iz lumpanja, je prevrnil stol, ki mu ga je ob posteljo nastavila mama, da bi slišala kdaj se bo vrnil. Ko je prišla v sobo, ga je našla sedečega ob postelji z odprtim dežnikom nad glavo. Ker je bila tako osupla, mu je pozabila prebrati litanije, saj ji je razložil, da ima dežnik odprt zato, ker čaka na ploho, ki mu jo je pripravila. Znal je stresti tudi kakšno bolj kosmato. Ženil se je šele krepko po petdesetem, ko je menda končno spoznal, da je Stena zanj premlada ljubica. Ko se mu je končno rodil prvi otrok, hči Mojca, je godrnjal: »To je pa res čudno, sadil sem korenje, zrasla je pa češplja.« Še najmanjkrat je menda omenjeno njegovo pripovedovanje, kako je nekoč ob treh zjutraj na lastna ušesa slišal majerico, ki je zbudila turista v pastirski koči kjer so prenočevali pred turo z besedami: "Gospod, če me hoč"te zdele še enkrat, če se v"m glih lušta, jes"t moram pol molst!« No, tako Joža kot mi lahko le ugotovimo, da tudi gore danes niso več tisto kar so nekoč bile. Je pa še vedno luštno, kaj ne?


 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti