Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Noč na ledeniku

28.01.1940

dLib.si


Jutro, št. 22, nedelja, 28. januar 1940, str. 5, Noč na ledeniku, Andrino Kopinšek/reševanje pod Mont Blancom, avgusta 1938; članek Noč na ledeniku, tudi v PV 1956, št. 12, str. 629: tam manjkajo nekatere podrobnosti. Znani celjski alpinist Kopinšek se je s svojimi spremljevalci udeležil več reševanj v tujih gorah.

Priredil: France Malešič


Nova doba/Jutro/G-L: Celjski alpinisti na Montblancu
 

Pogreb vodnika Ottona Brona, ki je padel v razpoko na Mer de Glacu. museum.dimensionmontagne.org

nedelja, 28. januar 1940, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1183

Jutro (1940) - Andrino Kopinšek: Nočno reševanje ponesrečenega italijanskega vodnika pod Dent du Requinom (avgusta, leta 1938).

Sredi zime in snega se tega spominjam.

Bilo je avgusta.
Dolga in naporna je pot iz Courmayeurja gor do Capanne Torino v višini 3323 m. Dva tisoč dve sto metrov znaša višinska razlika, in to že pove vse. Torej nič čudnega, da so nas težki nahrbtniki, še bolj pa poletna vročina precej izmučili.
Ležali in dremali smo pred kočo, na najlepši razgledni točki vseh Alp. Mirno je ležala v toploti zelena dolina globoko pod nami in samo malo je bilo treba odpreti oči, da smo gledali edinstven, veličasten prizor: Peteret (Peuterey), najdaljši, najvišji, a tudi najnevarnejši ledeni greben v Evropi. Sega do najvišje točke naše celine, do kralja Mont Blanca. Ker smo bili namenjeni drugi dan na ponosni štiritisočak Dent du Geant, smo hoteli že ob pol osmih na skupno ležišče nabirat prepotrebnih novih moči.

Toda prišlo je drugače. Ravno ko smo pospravili svoje stvari in voščili drugim, ki so se še ob tem času sončili, lahko noč, smo zagledali gori na Col du Géant dva alpinista, ki sta stopala po ledeniku in potem po skalnati stezi dol proti koči. Ne bi sicer polagali pažnje na ta prihod, toda način hoje teh alpinistov ni bil običajen. Vsi na terasi smo opazovali ta sestop. Medtem ko je prvi, ne meneč se za privezanega tovariša ali vrv, hodil kakor pijan, je hotel drugi vedno znova počivati, toda napeta vrv ga je vlekla naprej. Koj nam je bilo jasno, da tu ni bilo nekaj v redu. Deset minut kasneje smo bili že skupaj. Oskrbnik koče, ki jih je že od daleč spoznal, nam je pravil, da sta bila to ona dva, katera je njegov brat - vodnik isti dan dopoldne vodil čez ogromni ledenik Me de Glace gori na Aiguille du Requin. Seveda je bilo prvo njegovo vprašanje »Kje je Oton – moj brat?« Oba sta bila tako izmučena, tako zbita, da je razburjeni oskrbnik le polagoma izvedel žalostno resnico: brat, prvi na vrvi, je padel pri skoku v (čez) razpoko, 40 m globoko. Z naporom in v skrajni nevarnosti sta skušala z rokami zadržati vrv, toda grozni sunek jo je presekal na dvoje. Starejši, inženjer iz Rima, je pokazal pri tem dlani svojih rok. Brez kože, brez mesa! Do golih kosti je trenje prežgalo vse, in zdelo se nam je, da gledamo roke živega skeleta. Mlajši alpinist – Milančan – sploh ni mogel govoriti. Solze so mu tekle po obrazu, ko nam je njegov tovariš pravil, kako so klicali na pomoč in kako so končno prispeli iz koče Requin vodniki in turisti na pomoč. Spustili so previdno vodnika Perena iz Zermatta v razpoko. Ta je javil, da ponesrečenec živi in da stalno glasno moli. Dalje, da je hudo ranjen in da prosi, naj bo v domači zemlji v Courmayeurju pokopan, in sicer tako, da bo gledal proti Mont Blancu.
Naposled nam je še pravil, kako so ga spravili iz razpoke, kjer sedaj leži – mrtev. In da ga bodo spravili drugi dan dol v Chamonix, kajti umrl je v Franciji.
Oskrbnik je vedel dovolj. Skiciral si je mesto nesreče po približni inženirjevi izjavi. Od tega mesta sta potrebovala po mehkem snegu na ledeniku tri ure semkaj do koče.

Hitro je organiziral oskrbnik nočno odpravo. Bilo je treba prehiteti francosko odpravo, ki je bila medtem že v Chamonixu alarmirana. Na noben način ni hotel dopustiti, da bi brata pokopali tam za mejo. Bratova zadnja želja mu je bila sveta in nič ni pomagalo, da ga je žena jokaje prosila, naj ta nevarni nočni pohod opusti.

Ker je bilo v koči takrat premalo vodnikov in nosačev, je prosil oskrbnik tudi nas za pomoč. Dobro nas je poznal iz prejšnjih let, zato se je obrnil na nas. Radevolje sva se pridružila dva. Medtem ko sva se oblekla in še na hitro nekaj povečerjala, so prvi že odšli z vsem potrebnim materialom. Bilo jih je devet, večinoma vodniki iz Courmayeurja. S tovarišem sva zadnja zapustila kočo. Oskrbnica je še vpila za nama, naj dobro paziva na njenega moža, kar sva razburjeni ženi obljubila. Neki graničar nas je spremljal do francoske meje gor na sedlo Géant ter nam obljubil, da bo od polnoči naprej čakal na tem mestu na naš povratek.
Potem sva bila sama na tujem ledeniku. V mraku sva še zagledala na spodnjem delu ledenika med razpokami dolgo kolono – našo odpravo. Tu gori za sedaj še ni bilo razpok in zato nama je bila dana možnost, da sva hitela ali pa drčala po snežni strmini hitro navzdol.

Na ogromnem masivu Mont Blanca je polagoma ugasnila dnevna luč. Mont Maudit in Aiguille du Midi ni bilo več mogoče razločiti, tako temna je postala noč. Imeli smo električne svetilke, toda oskrbnik je izrecno pred odhodom vsakega prosil, ne uporabljati luči, sicer bi nas Francozi lahko opazovali iz koče Requin. In to bi lahko postalo usodno za nas vse, kajti početje je bilo brez dovoljenja oblastev, torej kaznivo.

Že sva bila nekaj sto metrov niže. Previdno sva sondirala s cepinom teren med ledenimi stolpi ter iskala prehode čez temne razpoke. Nejasni obrisi ogromnih seraksov so nama dali misliti. Iz globokih razpok sva slišala kakor iz daljave šumenje ledeniških slapov. Dobro nima je bilo znano, da je prav ta ledenik eden najbolj nevarnih v Alpah. Podnevi bi še nekako šlo, ponoči z lučjo mogoče za silo – toda tako? Mrzel veter je pihal gor iz doline Chamonix. Zrak, katerega sva dihala, je bil mrzel. Vse, kar so prijele roke, je bilo ledeno. Nisva bila povsem gotova. če je najina smer pravilna in že sva ugibala, če ne bi bilo bolje tu nekje počakati na povratek naših. Toda dana beseda naju je vezala. Morala sva naprej!
Edino, kar sva videla, so bile zvezde. Nekje nad nama so ropotali seraksi v globino in večkratni odmev je edini, ki moti ledeno tišino. Nisem videl tovariša. Edino po napetosti vrvi sem doznal njegove kretnje in nervozno sem pazil na vsak njegov gib. Polagoma sem spoznal, da sva zašla v pravi ledeni labirint. Toda prav tam se je moral ponesrečiti vodnik. Ko sem sekal večjo stopinjo v led, so slišali to vodniki, ki so stali čisto blizu nekje v temi.
»Halo! Jugoslavi!«
»Halo! Bertholier! Bron! Halo – tu smo!«
»Avanti signori! Ma – silenzio!«
Že smo bili skupaj. Nedaleč nad nami, na malem skalnatem otoku, smo videli luči: koča Requin. Slišali smo celo glasove – torej dvojna previdnost!
Tu pa tam je le bilo treba malo previdno posvetiti, videli smo nejasno ponesrečenca, katerega so medtem že zavili v odeje ter privezali na smuči. Bil je kakor mumija. Brat, vodja tega žalostnega pohoda, je zvezal med nas dvanajst vrvi. Razlagal je tiho vsakemu točno funkcijo pri transportu. Dobro smo pazili vsi na njegove besede, kajti vedeli smo, da bo to prekleto nevarno. Jaz sem bil dodeljen za začetek kot prvi. Privezan na dolgi, dvojni vrvi, sem moral večinoma v temi iskati pot ter najti prehode čez razpoke. Zraven sem moral tudi krepko pomagati vleči, kajti kar kmalu se je izkazalo, da nas je bilo za tak nočni transport na tako nevarnih tleh dosti premalo.

Neugodno je seveda vplivala tema, kakor tudi dejstvo, da nismo smeli glasno govoriti, sicer bi nas prav gotovo slišali v koči Requin. Edini naš zaveznik je bil mraz. Ta je skrbel za to, da so bili sneženi mostovi kolikor toliko varni.
Nikdar ne bomo pozabili te nočne poti iz Mer de Glacea gor na Col du Géant. Neštetokrat so se vrvi pri varovanju zapletle. Nekajkrat nam je zdrknilo truplo v razpoke in vedno znova je moral ubogi brat v temi pritrditi vrvi ali odeje. Enkrat se je snežna plast nad neko razpoko podrla. Z votlim truščem so kar trije izginili zraven. Z velikim trudom smo jih mi ostali v polurnem delu potegnili zopet na varno. Kleli smo kar v štirih jezikih, toda pomagalo ni to prav nič. Ledeno mrzle vrvi smo vleki skozi trde, premražene rokavice. Govorili smo, ali bolje rečeno, šepetali smo vedno manj. Pozneje me je zamenjal tovariš in jaz sem prišel tako v srednjo skupino. Italijanski nosač zraven mene je bil že popolnoma izmučen. Nič čudnega – saj je isti dan prekoračil Mont Blanc ter imel tako sedemnajsturno turo za sabo. Vedno mi je padel prav v najbolj nevarnih položajih v napeto vrv, tako da sem ga komaj in komaj držal.

Težko smo dihali mrzli zrak. Vsakih pet minut smo počivali, to se pravi, vrgli smo se takoj na led. Pozneje, ko smo že bili više in iz glavne mreže razpok bolj na varnem, je še kar šlo. Posebno, ker smo tu zopet pošteno svetili in ker smo imeli samo še opraviti s snegom.
Gor na meji nas ni več čakal graničar. Pač pa nam je prišel čez Glacier du Géant naproti neki angleški zdravnik sam, ki je brž pregledal ponesrečenca. Izkoristili smo to priliko ter se vrgli zopet na led. Potili smo se močno, a kar kmalu nas je tresel mraz. Kakor prilepljena je primrznila naša obleka na led in zdelo se nam je, da nosimo oklepe. Po ravnem je pa potem šlo kakor namazano.

Naposled smo le dospeli do platoja na sedlu Géantu. Danilo se je že, ko smo zagledali globoko pod nami lučke Courmayeurja. Mislil sem nehote na ponesrečenčevo ženo in na otroke. Ta je spala tam doli nekje zadnjo mirno noč pred grozno novico, da je ovdovela.
Pred kočo nas je čakala oskrbnica. Nihče ni spregovoril besede, ko smo svaka spravili v jedilnico. Vsi smo bili tako izmučeni, da se ni nobeden dotaknil pripravljenih jestvin ali toplega čaja. Nikoli ne bom pozabil, kako so vsi ti gorski vodniki in nosači nemo zrli na mrtvega. Na onega, ki je prehodil vse varijante na Mont Blancu, ki je stal več ko osemdesetkrat na tem ponosnem vrhu, ki se je udeležil himalajske odprave in ki je stal na Ruwenzoriju.
Gori na skupnem ležišču so nam potem tovariši slekli zamrzle gamaše in gojzerice, preden smo se zgrudili na trdo ležišče.

Ko smo dva kasneje korakali skozi Plan Pensier, namenjeni na Grandes Jorasses, smo slišali zvonove iz Courmayeurja. Pokopali so vodnika. Za trenutek smo obstali in se odkrili. Potem so nas vabile večno lepe, večno nevarne gore.

Andrino Kopinšek
Jutro, 28. januar 1940

eXTReMe Tracker