Alenka Goričan - Start Vižmarje: ... Zame je to najlepša pot na Blegoš

Ura mi zvoni ob štirih. Mislim, da bom malo še poležala. Pride maček in že čutim njegove tačice na moji glavi in slišim, da že prede. Uspavat me ne sme. Tega se še spomnim, potem me je pa zmanjkalo. Zbudim se ob pol osmih. Groza. Spet mi je maček dal »narkozo«. Hitim, hitim. Še dobro, da danes nimam dolge ture v planu. Od doma se spokam šele deset do devetih. Vsa sem še leva, posledica narkoze.

Zapodim se proti Škofji Loki in naprej po Poljanski dolini. Nova cesta še ni zgrajena. Zapletlo se je pač po naše. Tu pa sedaj že tri leta nisem bila. Danes me kliče zeleni, cvetoči Blegoš. Ker sem zadnjič imela le kolesarski del imam še energije za današnjo kombinacijo. Včeraj je bil počitek. Ker sem pozna ni na cesti več prometa. Imam kar mir. Kar hitro sem v Poljanah. Tu je rojstna hiša umetnikov Šubicev. Peljem se skozi Gorenjo vas v Hotavlje. Tu zavijem desno. Od tod gre pot na Slajko in Ermanovec. Peljem se mimo hotaveljskega marmorja. Zelo me mika, da bi kdaj pokukala v rov, da bi videla kako lomijo marmor.

Zavijem proti Čabračam. Ogledujem si lepe kozolce. Ustavim se pri bunkerju ob cesti. Tu je potekala Rupnikova linija. Uredili so pot »Po sledeh Rupnikove linije«, ki je razdeljena v tri dele. Prva etapa poteka iz Žirov do Smrečja in dalje preko Žirovskega vrha do Gorenje vasi. Druga pa iz Gorenje vasi preko Blegoša do Zalega Loga. Tretja pa gre preko Ratitovca do Soriške planine, kjer se naprej nadaljuje na »Pot po stari meji«, ki predstavlja italijanski del mejnih utrdb. Utrdbe so se začele gradit leta 1937. Za poveljnika štaba za utrjevanje obrambne črte ob meji z Italijo je bil določen divizijski general Leon Rupnik. Po njem je tudi ta linija dobila ime. Na strateško pomembnih točkah so večje utrdbe. Zaključek del so načrtovali za leti 46/47, vendar so se z začetkom druge sv. vojne dela prenehala. Linija tako ni nikoli služila svojemu namenu. Ob gradnji so tako ljudje dobili delo.

Strma cesta me pelje proti Čabračam. Malo postojim in si ogledujem Slajko. Joj, po kakšni poti sem se tam vozila. Čez cesto gre starejša gospa in malo poklepetava. V vrt gre nabirat maline in ribez. Malo sva izmenjali recepte. Zraven imajo zanimiv studenček. Dotočila sem si vode. Včasih se je tudi ona vozila s kolesom, sedaj pa ne več. Zelo prijazna gospa. Peljem se dalje. Ustavim se pri zelo zanimivem kažipotu z domišljijo. Ko zagledam kozolec z znamenjem, se takoj spomnim legende. Na tem mestu so hoteli zgradit cerkev in so sem prinesli gradbeni material. Čez noč je izginil. Našli so ga na mestu, kjer je danes cerkev. Odnesli so ga nazaj na mesto, kjer je bil prej. Čez noč pa je spet izginil in je bil tam kot prejšnji dan. Potem so spoznali, da pač morajo cerkev zgradit na tem mestu. Tam, kjer so pa prvotno hoteli zgradit cerkev, pa so zgradili znamenje. Mimo nekaj hiš prispem do cerkve sv. Jederti. Prvič je bila omenjena 1501. V 18. stol. je bila prezidana. Ima tri lesene oltarje. Glavni je posvečen sv. Jederti. Po nemško je to Gertruda. Je zavetnica bolnišnic, romarjev, popotnikov, revežev, vdov, vrtnarjev in proti mišji in podganji nadlogi. Upodabljajo jo z opatsko palico ali lilijo v roki. Ob sebi ima miši. V cerkvi so dela Štefana Šubica. Za ovinkom se mi pokaže zeleni Blegoš. Vozim se lepo v senci. Iz gozda se slišijo pogovori obiralk borovnic. Tu sem že bila, zato že imam parkirišče in mi ga ni treba iskat. Hitro se spakiram naprej. Pri Likarjevih še imajo sušilnico sadja in staro hišo, čeprav ne živijo več v njej.

Poženem se naprej proti Blegošu. Pot me vodi mimo divje češnje, ki se že barva. Pogled naokoli je čudovit. Malo postojim in uživam. Na tej poti so razgledi božanski-uživaški. Nekje se oglašajo koze. Aha, sem že pri njih. Čakajo v vrsti pri ograji. Gledajo me in mi nekaj govorijo. Žal jih ne razumem. Vedno bolj so glasne. Ene še s taco malo udarjajo ob tla kot, da bi se jezile. Kaj bi rade? Trava je, tudi vodo imajo. Ne razumem njihove govorice. Grem naprej. Zavoham klinčke. Polno jih je. Ta pot je strma, razgledna in zanimiva. Na njej lahko uživaš, če le znaš. Malo hodiš po senožeti, pa po gozdu, pa spet senožet. Spodaj pospravljajo seno. Imajo počitek v senci. O, vem kako to paše. Po strmem vzponu sem spet pri bunkerju. Sedaj me bodo spremljali vse do vrha. Hodim tudi med pisanim cvetjem. To je Likarjeva senožet. Občudujem rože, bunkerje in se razgledujem daleč na okoli. Veliko je krvomočnice, prave lakote, volčja češnja, šentjanževka in polno raznobarvnih cvetov. Bunkerji ali utrdbe se kar vrstijo, so pa različnih oblik. Nič nisem prava. Škodi mi mačkova narkoza. Sem kot kura brez glave. Le kakšen brencelj me požene naprej. Sedaj hodim samo po gozdu. Prečkam cesto, ki pelje proti Jelencem.

Tako prispem na Blegoš. Dvigam se med utrdbami in cvetjem proti vrhu. Na robu se pojavi bela gosta megla v ozadju, ki ima obliko strme, divje in zasnežene gore. Potem primaširajo v vrsti po robu krave in zgleda, kot da so pred to goro. Kako zelo zanimiv prizor. Potem se srečamo. Obkolijo me in mi zvonijo. Zberejo se ob enem bunkerju in ko so vse se spustijo na drugo stran hriba. Iščem žig in ga končno le najdem. Blegoš je visok 1563 m. Gozd doseže višino nekje do 1500 m. Njegov vrh je videt zelo daleč kot zelena pleša, pozimi pa bela. Gozd je bukov. Kljub vročini so razgledi zelo lepi. Ko je ozračje čisto pa je razgled prav božanski. Hodim okoli in uživam. Naenkrat naredim kar špago na spolzkem kravjeku. Najdem si prostor in se zleknem na travo. Družbo mi dela melodija kravjih zvoncev in brenčanje muh. Sonček me boža, vetrček hladi, le mrčes mi para živce. Naenkrat zaslišim čudno cviljenje. Skočim pokonci, ker sem mislila, da ležim na miški. Nikjer ni bilo nič. Potem pa le vidim, da se me na hlačah drži en stric, ki ima zelo dolge tipalke. Ker sem ga stisnila je protestiral. Imena ne vem. Nič ga ni, glas pa ima. Zanimiva dogodivščina. Napijem se železove vode, ki sem jo še imela doma od zadnjega izleta. Prija mi zelo. Spet se zleknem v travo. Spomnim se kako sem pred leti šla s kolesom do koče, potem pa peš na vrh. Ker sem tam tudi prenočila sem proti večeru spet šla na vrh. Zaspana nisem bila in sem proti polnoči šla še enkrat, ker je bila mesečina. Tega ne bom nikoli pozabila. Bilo je fantastično. Razgled v mesečini je nekaj posebnega. Nepozabno. Drugo jutro sem se peljala po kolovozu proti Črnemu vrhu. Bilo je v gozdu in še temno. Nekaj temnega in velikega je bilo na sredini. Mislila sem, da je štor. Ampak kako bi bil štor sredi kolovoza? Počasi se približujem. »Štor« se premakne. Obstanem. Ni štor, ampak ogromen divji petelin. Takoj pomislim, da če skoči name kako bi sega otresla. Ta bi me pa opraskal in nakljuval. Gledava se in ocenjujeva kdo se počuti bolj ogroženega. Bila sva že na 5m. Začnem mu pihat na dušo. Govorim mu kako je velik in lep, kako me je presenetil in da sem ga vesela. Malo me je še gledal, potem si je pa najbrž mislil ti kar govori kar hočeš jaz te že ne bom poslušal. Razprl je svoje ogromne peruti in odfrčal v gozd. Oddahnila sem se. Priznam, da sem potem med potjo bila oprezna, da mi ne bi kje skočil na glavo. Ja, tako je, da če kam greš tudi kaj doživiš.

Prišel je en gospod. Nabira čajčke. Potem gre sedet malo nižje. Jaz pa začnem izzivat, da se me boji. No, pravi, da to pa ne in pride sedet k meni. On je imel na kapi rdečo zvezdo, jaz pa lesen križ iz Assisija za vratom. Zanimivo. Začneva klepetat. Pritegne me njegova zgodba o medvedu, ki ga je spremljal po Gorjancih. Pogovarjava se o hribih. Pove mi, da ne more več kolesarit. Hočem vedet zakaj. Razloži mi, da odkar je bil na pregledu prostate. Razlaga mi svoje negativne izkušnje z zdravstvom. Skoraj vse je čutil kako so mu strgali vzorce za preiskavo. Od takrat ne more več sedet na kolesu, ker ga preveč boli. Dobil je diagnozo rak, ki se ga ne da več operirat. Dajali so mu neka zdravila katera je nehal jemat. Pravi, da so iz njega naredili žensko. Dobil je dojke in kondicije ima kot ženske. Skočim in se naredim zelo resno. »Kako, kaj ste rekli?« Malo me gleda, potem se začne opravičevat, da ni mislil mene, da sem jaz ekstrem, izjema. Potem sva se pa do solz nasmejala. Malo je pa mislil, da sem mislila resno. Sedaj je spremenil prehrano in išče vsemogoče načine kako bi se izvlekel iz bolezni. Potem se posloviva in greva vsak svojo pot. Razmišljam o njem in o življenju. Kako človek, ko ga izda zdravje išče vsako biljko, da bi se je oklenil in preživel. Spet drugi pa zapravljajo svoje zdravje z alkoholom, cigareti, ne zdravo hrano … Da je zdravje največje bogastvo se najbolj zavedajo tisti, ki so ga izgubili. O, da bi le imela zdravje, potem bo že šlo.

Navzdol se spustim po strmi poti proti Črnemu kalu. Spet sem ob bunkerjih. Iz Kala zavijem navzgor po cesti, da bom prišla do kolesa. Odpira se mi čudovit pogled na Mladi vrh, Koprivnik in okoliške vasi. Pridem na pot po kateri sem prišla. Spet sem v gozdu. Zapiha vetrček. Glasba se začne. Vetrček je dirigent, listi pa so orkester. Sedaj zaigrajo bolj po tihem, pa spet bolj na glas. Pa spet bolj po tihem. Oglasi se ptiček. Ko ta utihne se oglasi drugi, pa spet tretji. Kot operni pevci. Veter spet potegne močneje in zaigrajo vsi listi na drevesih. Cel orkester z močnim zvokom. Pa spet zapojejo ptički. Kako čudovito. Spremljajo pa me metuljčki. Imam čudovito družbo. Spet sem pri kozah. Ista scena. Ko bi le vedela kaj hočejo. Ker pa ne vem se zapodim navzdol. Gospe povem, da so mi koze nekaj govorile, pa nisem razumela kaj. Takoj mi je povedala, da so prosile za kruh. No, sedaj sem pa še malo kozje govorice spoznala. Privlečem kolo in se pripravljam za vožnjo. Pridejo gospe s posodami za borovnice. Ena se razveseli, ko vidi, da imam kolo. Pravi, da ona tudi kolesari, pa nima družbe. Vpraša me, od kod sem se pripeljala. Ko ji povem je takoj rekla, da nisem družba zanjo, ker toliko pa ne zmore. Zapodim se spet navzdol. Pri oni gospe se založim z vodico. Drvim domov. V Poljanah se zapeljem do Štefanove hiše, kjer sta bila doma Janez in Jurij Šubic. Najbolj znani sliki Jurija sta Pred lovom in Tavčarjev portret. Njegove podobe krasijo mnoge cerkve. Tudi Janezove slike krasijo mnoge cerkve. Oče Štefan pa je izdeloval tudi oltarje. Zapodim se proti Škofji Loki in naprej proti domu.

Danes ni bilo nič novega, a je kljub temu bilo zelo lepo. Lep je pogled tudi na ječmenove in pšenične njive. Zame je to najlepša pot na Blegoš. Ko uživaš ob razgledih in pisanem cvetju pozabiš na strmino in vročino. Tudi domačini raje hodijo po njej. Ker je strma na njej ni ljudi in imaš mir. Naredila sem 81 km in tudi nahodila sem se malo. Imela sem lahek prijeten izlet.

Alenka Goričan