Boris Štupar: Organizatorji so si zamislili, da potrebujemo telesno dejavnost.
Prikaz skupin, ki so zastopale prisotne države je bil na poti iz Leoganga proti...
Srečanje lavincev IKAR
Le kdor ve, kaj je načeloma mogoče ali izvedljivo, lahko to znanje uporabi za nove ideje.
Do znanja pridemo le z učenjem – brez učenja torej ni ustvarjalnosti. Včasih se lahko znanje prenaša tudi na srečanjih, izmenjevanjih praktičnega in teoretičnega znanja, različno govorečih, toda podobno mislečih ljudi. Tokratna tema je zajemala pse in njihovo pomoč človeku, pri iskanju izgubljenih – pogrešanih ljudi na alpskem področju.
Pri mednarodni organizaciji IKAR se z delom reševalnih psov ukvarja komisija za plazove. Gorski reševalci so pse prvotno uporabljali predvsem za iskanje zasutih v snežnih plazovih. Kasneje pa so se psi izkazali tudi za dobre pomočnike pri iskanju izgubljenih ljudi. Zato se je delo nadaljevalo tudi v to smer. S tem so se pojavile tudi različne tehnike učenja in uvajanje novih pasem psov. V vsaki državi so zaradi specifičnosti okolja in naravnih danosti po svoje uredili to področje. V nekaterih državah so tudi znotraj urejenih sistemov precejšnje razlike. Večini je skupno dejstvo, da morajo biti vodniki reševalni psov najprej gorski reševalci.
Načeloma so takšna srečanja organizirana na vsaki dve leti, vendar je po neuspelem srečanju, ki naj bi bil na Norveškem 2003 (prevelika oddaljenost), sodelovanje skoraj zamrlo. Na lanskem zasedanju IKAR- ja v Kranjski Gori pa so ob podpori vodstva zopet oživeli tudi tovrstno delo. Tokratno srečanje od 7. do 10. junija je bilo v Avstriji, v deželi Salzburg, v vasi Leogang in v okoliških gorah (Leoganger Steinberg).
Organizatorji so si zamislili, da za ustvarjalnost potrebujemo tudi telesno dejavnost. Zato se je prikaz posameznih skupin, ki so zastopale prisotne države, odvijal na poti iz Leoganga proti izviru Birnbachloch. Tudi tu je ledenik, iz katerega so včasih po lesenih koritih spuščali ledene kocke v dolino (za hlajenje Piva v Münchnu), že povsem izginil.
Na posameznih točkah so vodniki iz Hrvaške, Slovenije in Nemčije predstavili delo svojih psov pri iskanju pogrešanih. Različni načini nakazovanja – lajež, prinosila in vračanje do vodnika so prikazali spodbudno dejstvo, da je važen končni rezultat, to je najdba izgubljene osebe in ne nekakšno točno določeno pravilo nakazovanja.
Nazaj grede smo videli izredno dober in zanimiv prikaz ekipe z južne Tirolske, ki je s psom pasme bloodhound (pes sv. Huberta) prikazala sledenje na dan stari sledi. Vodnik je z gazo obrisal in pobral vonj pogrešane osebe iz njenega avtomobila, gazo spravil v vrečko in le to poveznil psu na »gobček«. Pes je dvakrat globoko vdihnil in si zapomnil vonj. Nato je vse skupaj izgledalo kot v filmu. »Pes, ki teče za nosom« je na poti zaznal vonj, ki ga je prejšnji dan pustil marker na trasi, potegnil trak, ki predstavlja vez z vodnikom in le tega »vlekel« 4812 metrov do markerja, ki se je usedel sredi vasi (na mesto, kjer je prejšnji dan končal hojo). Seveda se je vmes zaradi vročine ustavil, da mu je vodnik ponudil vodo. Sled je potekala najprej po gozdnem kolovozu, nato pa vseskozi po prometni asfaltni vaški cesti. Ob misli na kakšno iskanje si lahko samo želimo takšen nos, ki bi pomagal rešiti marsikatero zagato.
Zvečer so bile še predstavitve iz držav, kjer zaradi različnih razlogov niso mogli pripeljati svojih psov s seboj (Anglija, Norveška, Češka).
Naslednji dan pa smo se iz Leoganga odpravili do Passauer Hütte. Pot je ravno prav dolga, da so se psi lahko dodobra nahodili. Na posameznih mestih je zavarovana s plastificirano jeklenico, stopi pa so betonirani. Pravzaprav ne potrebuješ planinskega vodnika, saj so ob poti table s fotografijami in opisi vzponov. Zanimivo je bilo opazovati različne pasme psov, kako premagujejo posamezne ovire na planinski poti. Tudi bloodhounda sta prav suvereno hodila spredaj. Kljub svoji velikosti in nerodnemu videzu si lahko kmalu spoznal, da sta vajena gorskih poti. Pri koči smo počakali, da smo se vsi zbrali, kar smo izkoristili za ogledovanje okolice. Opazovali smo planince, ki so se vzpenjali po zavarovani poti na bližnji Fahnenköpfel - Mittehorn. Za čudo smo videli tudi trojico celo brez čelad, kar ni ravno značilno za tukajšnje planince. Plezalci so v zahodni steni, kjer kar mrgoli smeri, s plezanjem začeli okrog poldneva. Na bližnjih podih- Hochgrub so nam domači vodniki iz salzburške okolice prikazali njihov način iskanja. Iskali so tri izgubljene planince in jih tudi uspešno našli. Po krajšem opisu in pomenku smo opravili še s hojo nazaj v dolino. Psom je prav prijala osvežitev v potoku.
Zvečer in v nedeljo dopoldne so potekali še predstavitveni programi, izbiranje tem za naslednja srečanja in predstavitev na zasedanju IKAR-ja v Pontresini. Pogovor je tekel predvsem o smiselnosti povzemanja standardov učnih procesov, učbenikih, zavarovanju psov pred poškodbami, delu ob transportu s helikopterjem, uporabi tehničnih pripomočkov za iskanja, vzgoji vodnikov in inštruktorjev, vodenju psa, iskalni taktiki, iskalnih managerjih, velikosti in sestavi reševalnih skupin, iskanji mrtvih oseb, potrebnosti statističnih podatkov. Predstavljenih je bilo nekaj primerov iskanj. Izpostavljen je bil problem, da ob nesrečah v plazovih, kjer sodeluje helikopter v prvi ekipi, ni več vodnika s psom, ampak najprej iščejo z lavinsko žolno. To se seveda dogaja v razvitejših državah, kjer je uporaba žoln že precej bolj razvita. Verjetno je najbolj smiselno, da se priporoči istočasno iskanje, to pa je potrebno načrtovati tudi pri vajah.
Za učinkovito predstavljanje države, je na kakšni zastavici potrebno prevesti naslov ustanove, ki jo predstavljaš tudi v tuj jezik. Tako bomo na preprost način dosegli, da nas ne bodo več mešali z našimi slovanskimi predniki iz drugih držav.
Prav zanimivo je, da nas Avstrijci v šali poimenujejo za svojo deseto pokrajino. Zgodovinska povezanost krajev in mešanje ljudi je pač pustila svoje. Tudi gore v tem območju so precej podobne našim, zato se hitro dobro počutiš v tem okolju.
Ljudje se moramo srečevati med seboj. Sam s seboj ne moreš biti ustvarjalen, vedno mora biti nek sogovornik, s katerim si deliš skupne ideje in različne poglede. Prav zanimivo je opazovati, v katerih državah so ljudje sposobni pse, ki so jih vzgojili njihovi prednik in jim dali »nacionalne« značilnosti, uporabiti tudi v novejših časih za nove naloge. Nemški ovčar je ponos Nemcev, Britanci se postavljajo in večinoma tudi do 90 % opravljajo reševalno delo z mejnimi ovčarji. Uporaba lastnih pasem je lahko vodnikom v ponos, ne more pa biti pravilo, ki bi škodovalo uspešnosti. Ljudje v majhnih državah smo pri tem omejeni in prisiljeni uporabljati druge pasme, vendar bi morali vsaj razmišljat o takšnih možnostih, spoštovati trud naših prednikov, ki so ustvarili posamezne pasme. Povezanost med psom in človekom, ki se je razvila iz lova za hrano, se je zaradi drugačnega načina življenja spremenila. Ostalo je obojestransko veselje do skupnega početja, ki je lahko vir novih spoznanj ter skupnih, lepih in koristnih dogodkov.
Boris Štupar