Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naša pot

Dotik: Ne trdim, da je moj pogled kaj boljši od drugih, le da drugačni pogledi vedno obstajajo, vsak si naj poleg splošno poznanega izbere še svojega, takega, ki mu najbolj ustreza.

Palec

 
Sobo dodobra presvetli jutranje sonce, ko nam petelin budnico zapoje v drugo. Kaj vse bo vplivalo na današnji dan in na moj potep ob Savinji? Ta teden je pred jutranjim obedom del obreda tudi izbira naključne karte.
 
"Božje spremembe v nas samih nas peljejo v smer spoznavanja samega sebe in sprejemanja Božje volje kot del ozaveščanja naše poti.
...
Bog nas ljubi, vrnimo mu svojo ljubezen skozi najlepše trenutke svojega življenja, skozi katere nas pelje njegova ljubezen in se razdaja v ustvarjanju samega se po Božji podobi.
...
Sprejmite se, najdite pravo pot v sebi, ki vas bo osvobodila stare navlake in vas bo spremenila v Božjega odposlanca." (Sandi Dolinar, Karte Božje posvetitve, Naša pot)
 
 
Nič ni tako nujnega, da se med vožnjo ob strugi Savinje ne bi ustavil pri Rogovilcu. Tu rečica teče čez lesen prag, v njenem šumu so združene vse melodije, ki jih je voda preigrala med tekom po gorah in dolinah. Govorica Savinje je mogočna in argumentirana. Nekoliko nižje v dolini stoji tak argument, nad njim bdi tiha senca Raduhe.
 
Spomin na Iglo seže daleč v preteklost, v šolske učbenike, kjer je bila navedena kot ena izmed slovenskih znamenitosti. Zdi se, da ima okrepčevalnica pod zanimivo skalo več obiskovalcev kot ima Igla ogledovalcev. Ljudje se na tem kraju počutijo dobro, ni pa nujno, da vedo, zakaj. Vsa leta sem sloko skalo vajen videti na isti način. Za nova spoznanja o Igli moram nekoliko spremeniti zorni kot gledanja, za to je primerna peš pot iz Luč v Solčavo, njen odsek skozi Rjavčevo luknjo.
 
 
Pot se dviga in vijuga, večkrat se spušča in obrača, zato moram zorni kot pogleda na Iglo ves čas prilagajati. Vtis imam, da pot počasi izgineva v pozabo. Motoristi v črnem usnju po njej ne bodo hodili in se ne kolesarji vozili, večini gornikom je prenizka in morda premalo zanimiva. Kako naj ponovno zbudimo zanimanje za to pot, ki daje možnost drugačnih pogledov na dolino in Iglo? Ob poti samevajo klopce, ena takih je pred Rjavčevo luknjo. Zakaj se sam ne usedem in uživam v postanku, ne vem. Prehod skozi jamo je lahek in zanimiv, sončna očala so pri tem lahko v napoto.
 
Ne, nisem izstopil na drugo stran gore, čeprav okolica daje tak vtis. Od tu me pot pusti, da sestopim v dno, kjer prestopim cesto, stopim v občino Solčava in prečkam reko Savinjo. Na njenem levem bregu so v gozdu veliki balvani, pot so speljali po udrtini med njimi. Ena izmed teh skal jezi in stiska strugo Savinje, poimenovali so jo Klešče. Ni prvič, da zlezem na njen ozek hrbet, v popoldanski vročini se z nje zvoki Savinje slišijo sveže; seveda je največji atribut Savinje voda.
 
Še v drugo prečkam strugo in cesto, na pokošenem travniku naletim na Francija z grabljami v rokah. Spoznanja sama po sebi mi ne pomenijo dosti, če niso namenjena drugim ljudem, vendar mislim, da mu nimam povedati nič novega o tem delu Savinje. Beseda da besedo, pri dobrih znancih popijem dobro kavo in predvsem veliko vode. Šele sedaj spoznam, koliko sem izsušen od znotraj, od 'filozofiranja' se še nikdar nisem odžejal.
 
Pri kužnem znamenju čakam, da me nekdo pobere in odpelje na izhodišče. Ne vem, od kod preblisk, da mi bo ustavil prvi avto, ki bo pripeljal mimo. Na most čez Belo zavozi star karavan, videti je poln, vendar palec vseeno stegnem od sebe. Štirim mladim Nizozemcem poskušam razložiti, do kam bi se rad peljal. Nekaj kilometrov naprej, do Igle. Ne poznate? To je lepa, sloka in visoka skala v obliki dvignjenega palca.
 
 
Ponovno stojim na parkirišču pod Iglo. Ali je pogled nanjo po nekaj urah še isti? Med tem se je spremenil zorni kot, kako nanjo sveti sonce, saj sence meče drugače in daje skali spremenjeno podobo. Spreminjam se jaz, spreminja se moj pogled na svet in s tem se je spreminja sam svet ... četudi gre za zelo majhne spremembe.
 
Isti način gledanja še tako čudovite stvari naredi vsakdanje in nezanimive. Ob spremembi načina gledanja vse običajne stvari ne bodo postale nenavadne, bodo pa videti drugačne, tako je s pogledom na cel svet. Ogled Igle je bil le način, kako videti nekaj novega, poskušati priti do novih spoznanj o sebi in svetu.
 
Z balkona sobe Perkove domačije sledim barvitim grebenom Ojstrice, mehki odtenki se prelivajo vse tja do Planjave, medtem ko motnjave večernega zraka že zakrivajo med gore vrezano dolino Savinje. V roke vzamem knjigo o novih spoznanjih, novo branje že branih strani vedno prinese kakšno novo spoznanje.
 
 
"Ideali so naša pot notranje preobrazbe, vsakdo ima želje in srčne želje izvirajo iz srca ter nas popeljejo naši notranji resnici nasproti, saj le ko delujemo iz sebe, se v naših globinah odkriva nov svet notranjega samospoznanja, ki nam nudi rešitve vseh naših ovir in vsakdanjih težav. Globoko v sebi, v svoji notranjosti, čutimo svojo resnico, a jo včasih nismo pripravljeni dati ven iz sebe, saj nas je strah zunanjega sveta oz. reakcij in odzivov naše okolice. Ko začnemo delovati iz sebe, se okolje spremeni, nismo več isti, saj v sebi iščemo, kar so nam velikokrat nudili drugi in nas usmerjali po svojih željah ali pa smo sami hoteli ugajati drugim tako po videzu kot obnašanju." (Sandi Dolinar, Nova spoznanja)
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Igla in Rjavčeva luknja,
Savinja in Solčava,
Planjava in Ojstrica od Perka,
16. julij 2013


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti