Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pastirček na Skali

Mlado Jutro - Josip Vandot: ... »Le mirno sedi,« mu je velel gosposki človek. »In glej naravnost na gore, kakor da v resnici vidiš same angele, ki plešejo okrog vrhov nebeški ringaraja.«

 

 Pastirček na Skali

Josip Vandot: Razen očeta in matere ter sestre Tine ni Martin poznal mnogo ljudi. Pač je površno poznal one paglavce, s katerimi je moral sedeti skupaj v šoli. A Martin se ni menil dosti zanje, ker je bil samosvoj in nikoli ni maral družbe, razen petih krav, ki jih je pasel visoko gori za Srednjim vrhom, kjer je bil Martin doma.
Krave so pa bile pametne in niso nikoli bezljale, ker so vedele, da jih ima Martin rad in bi mu bilo hudo, ako bi mu nagajale s svojim bezljanjem. Ob gozdnem parobku je posedeval Martin in žvižgal dan na dan najveselejše pesmi. Če pa se je naveličal žvižganja, je sedel na ploščato, z mahom obraslo so se onkraj tesne dolinice blestele v jasnem solncu. Sneg se je svetil na tistih gorah in razkosani, ostri vrhovi so štrleli naravnost v nebo, in Martin je dobro vedel, da je tam gori vse polno angelov, ki lepo plešejo okrog tistih vrhov svoj nebeški ringaraja. In Martin je skoro vsak dan premišljal, kaj je neki za tistimi gorami. Morda široka, v solncu se smejoča ravnina, morda celo morje, koder se pozibavajo bele ladje in hite nekam daleč v devete dežele, od koder ni vrnitve. A naj je še tako premišljeval, zvedel le ni ničesar, ker ni hotel vprašati nikogar in je bil prepričan, da je najbolje, ako ne izve ničesar, ker potem bi ne mogel premišljati nič več.

A tisto popoldne ga je zmotil sredi najlepšega ugibanja tuj človek, ki je nenadoma stopil iz gozda. Martin ga je gledal in se mu čudil. Človek je bil gosposki; majhno črno bradico je imel in dobrodušne oči so mu gledale veselo v svet. V roki je nosil nekakšno stojalce, nahrbtnik pa mu je bil tako poln, da ga je komaj nosil. Martin je gledal tujega človeka, a tudi ta se je ustavil in zadovoljen opazoval Martina. A že je stopil naglo k Martinu in ga potrepljal po rami.
»Pobič, tri popoldneve mi boš sedel tako, kot sediš zdajle,« je rekel odločno, a se je vendar prijazno smehljal.
»Ne bo zastonj, in če ti bodo krave nagajale, jih bova skupaj zavračala.«
Martin ni rekel ničesar in se je samo čudil. Tujec je zataknil stojalo v zemljo, preko stojala pa je razpel nekaj belega, da Martin ni vedel, ali je tisto belo papir ali platno. Razgrnil je nahrbtnik in jemal iz njega stvari, ki jih Martin še ni bil videl nikoli. S čudnim svinčnikom je pričel čečkati po papirju in platnu, a kaj je čečkal, tega pa Martin ni mogel razločiti, ker je bil napol obrnjen od tujca.
»Le mirno sedi,« mu je velel gosposki človek. »In glej naravnost na gore, kakor da v resnici vidiš same angele, ki plešejo okrog vrhov nebeški ringaraja.«
In Martin je ubogal in se je zagledal v brezkončno skalovje, ki je bilo vse ožarjeno od solnčnih žarkov, vsipajočih se na večni sneg, da je blestel kot najlepše srebro. In Martinu se je zdelo, da razločno vidi divje koze, ki se pasejo kraj snežišč. Spomnil se je tudi vseh lepih pripovedk, ki so se vršile sredi tistega veselega skalovja, in skoro se mu je zdelo, da vidi bele žene in sliši njih čudovite pesmi, ko pasejo divje koze in se nalahko pozibavajo od stene do stene. Pozabil je na tujega človeka, ki je stal nedaleč od njega in neumorno čečkal po papirju ali platnu. Zdramil se je šele tedaj, ko se ga je tujec dotaknil z roko in mu rekel: »Dobro si se držal, pobič! Glej, da se boš tudi jutri in pojutrišnjem.«
Zvil je papir in platno, pospravil svoje stvari v nahrbtnik, potisnil stojalo pod pazduho, pokimal Martinu prav prijazno in odšel naravnost v gozd.

A drugi dan je spet prišel in tretji dan tudi. Martin je sedel nepremično na skali in je tu pa tam res ugibal, kaj naj pomeni vse to, kar dela gosposki človek. A že se je spet zagledal v bele gore in je videl, kako pasejo čudovite žene divje koze, in se mu je zdelo, da res vidi angele, ki plešejo okrog Špikovega vrha nebeški ringaraja. Pa niso bili angeli, bile so samo ovčkaste meglice, ki so se plazile izza ostrega, belega vrha.
A že je tlesknil gosposki tujec z rokami in je zaklical: »Stopi sem bliže, Martinek! Gotova sva — le poglej!«
Martinek je ubogal, pa je stopil s skale. Skoro prestrašen je obstal pred stojalom. Zakaj pred sabo je zagledal živo sliko: bele gore je videl pred sabo, med temi gorami pa je bil najlepši špikov vrh; saj sta se zibala okrog njega dva smejoča se angela, plešoča veseli ringaraja. A v ospredju je sedel na skali mlad pastirček in je hrepeneče gledal v gore, prav na tista angela, ki sta plesala ringaraja. In čudno — v tem pastirčku je Martin spoznal samega sebe. Bil jo živ, tako živ, da bolj živ ne more biti niti sedaj, ko stoji pred svojo lastno sliko.
Martin ni mogel izpregovoriti besedice, a tudi tega ni razumel, kar mu je govoril tujec, ko je hlastno pospravljal svoje reči. Zavedel se je šele tedaj, ko je snel gosposki človek sliko s stojala in mu rekel: »Zdrav ostani, Martinek! Pa ne boj se! Tudi tebi pošljem iz mesta takole sliko, in še nekaj po vrhu, da ne bo zastonj.«
Pobožal ga je po laseh in ga uščipnil v lice. Veselo se je posmejal in je že izginil v gozdu, že se je večerilo in solnce se je spuščalo za bele gore. Krave so zamukale in Martin jih je moral gnati domov.

Čez nekaj tednov je res prejel iz daljnjega mesta lepo sliko, na kateri je bil naslikan in ki je bila veliko manjša kot ona, ki jo je bil videl prvič. A tudi ta je bila strašno lepa, saj so ji bili priloženi trije veliki bankovci. Sliko pa je v lepem okviru obesil na steno, prav tja, kamor so posvetili prvi žarki jutranjega solnca.

Martin pa še danes sedi na skali in strmi na blesteče gore. Toda nič več ne premišlja, kaj je za njimi: ali zelena, v solncu žareča ravnina, ali morje, ki nikoli ne pozna miru. Pastirček ugiblje samo to, kako je mogoče, da je slikar videl vrh Špika dva angela, plešoča nebeški ringaraja,
a ju sam ne vidi nikoli, pa čeprav gleda tja gor že toliko let in bo gledal še toliko in toliko let ...

Josip Vandot



Kdo dela strelo

Že je vzhajalo solnce, in hladen veter je pihal skoz zeleno drevje. Pa ti pride h kmetu Majdonu tujec, ki je bil zelo čudno oblečen, čisto drugače, kakor smo mi. Imel je zeleno suknjo, zelene čevlje, hlače pa črne. Njegov klobuk je imel široke krajnike, za zelenim trakom okoli klobuka pa so bila zataknjena zelena peresa. Tujec se zvito nasmeje kmetu pa ga vpraša: »I, kaj pa delaš, kmetič, ali seješ?«
Kmet Majdon ostrmi in nekako s strahom ogleduje čudno oblečenega tujca.
Pa mu odgovori: »Saj vidite da sejem, pa ne vem, če bo kaj pridelka.«
»Glejte si ga no, možanca, zakaj pa ne,« se zaničljivo zasmeje tujec.
»A zakaj? Vidite, to je tako: Vsejem žito zraste, zori, pa pride huda ura, strela, toča, pa je po njem. Lejte, lani pa ni bilo toče, žito sem spravil srečno v skedenj, ponoči pa mi trešči, strela zažge in vse zgori. Tako nikoli ne vem, če ne delam zastonj.« V skrbeh zmaje kmetič z glavo.
»Torej se ti bojiš strele?« Vpraša tujec.
Kmetič pokima in zmiraj bolj se boji tujega možaka.
»Ali Imaš tri dni časa?« Vpraša tujec in stopi k kmetu. »Pa pojdi z menoj, boš videl, kako se delajo strele.«
Kmet gre v resnici ž njim. Ves dan sta hodila, zvečer pa prideta do Svete gore. Tam je bila strašna votlina, notri pa je bilo dosti ljudi. Nekaj jih je tesalo gabre, drugi so jih žagali, tretji so špičili lesene kole, četrti pa so jih vrtali. Zdaj pravi zeleni tujec kmetu. »Vsi ti so moji podložniki, jaz pa sem hudi duh in gospodar te votline. Le poglej jih, kako mi delajo strele, ko bo dosti narejenih, bo huda ura. Takrat bom zmetal vse strele v megle. Kadar eno vržem, se zmiraj zabliska, kadar pa tista strela na zemljo pade, takrat pa trešči.«
Zdaj je začel kmetič lepo prositi zelenega moža, naj ne meče strel nad njegovo hišo. Oni pa se mu je zasmejal in rekel: »Kadar vržem strelo, takrat nič ne gledam, v ktero stran leti. No, pa zdaj si dober, ker ti je že enkrat užgala. Bom že malo pogledal, ker sva prijatelja.«
Hudi duh pelje kmeta nazaj z gore, a komaj prideta v prvo vas, ga že ni bilo nikjer. Kmetič je gledal za njim, pa ni bilo o njem ne duha, ne sluha.

Mlado Jutro, 27. avgust 1933

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti