Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dorči in Goran premagala Sfingin raz Veveric

   Železar

 

 31.08.1973

Jlib.si

petek, 31. avgust 1973, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1514

Železar (1973): Dorči Kofler in Goran Rabič, danes osemnajstletnika, sta doma v Mojstrani, kjer sta tudi končala osemletko. ...

Šolanje nadaljujeta v Železarskem izobraževalnem centru na Jesenicah. Oba sta odlična učenca. Doma živita skromno, kajti denarja je dovolj le za osebne potrebe. Že v mladih letih sta se navdušila za hojo in plezanje po gorah. To je zelo drag šport. Z njuno opremo ni bilo problema. Večino opreme sta dobila od bratov Klavdija in pokojnega Zvoneta. Zelo sta bila navdušena. Najprej sta opravila začetni alpinistični tečaj in preplezala nekaj lažjih smeri. Pridno sta trenirala in želja po uspehu ju je privlačila v vedno težje smeri. Prva od težjih smeri je bila Sekločeva v Debeli peči. Potem sta se odločila za Čopov steber v severni triglavski steni. Svoje znanje sta si izpopolnjevala ne le v domačih, ampak tudi v sosednjih gorah. S prijatelji in z izkušenejšimi alpinisti sta odšla na Grossglockner. To jim je omogočil AO Mojstrana. Preplezali so Palavačinijevo smer.
Po vrnitvi z Grossglocknerja sta se začela pripravljati za najtežjo smer v Jugoslaviji in eno najtežjih v Evropi. Za ta vzpon jima je primanjkovalo opreme. Izposodila sta si jo pri starejših alpinistih. V Aljaževem domu sta zadnjič pregledala opremo in hrano. S seboj sta vzela tri vrvi s skupno dolžino 160 metrov, 50 karabincev, 30 svedrovcev, specialne kline, opremo za bivakiranje in rakete, s katerimi bi v primeru težav dala znake za pomoč. Poleg tega sta imela s seboj osebno, opremo, čelado, kladivo, pas in hrano.
Smer, v katero sta vstopila je dolga 500 metrov. Za ta vzpon sta potrebovala dva dni. Prvi dan sta prišla do police, na kateri sta bivakirali že predhodni dve navezi.
To smer sta prvič premagala Zvone Kofler in Janko Ažman leta 1970, prvo ponovitev pa inž. Janez Dolžan in Miha Smolej leta 1971. Po dveh uspelih poskusih, se je iz te smeri vrnilo že šestnajst navez brez uspeha.
Pred nočjo sta se pripravila na bivakiranje. Ob devetih zvečer, pa sta izstrelila raketi, S katerima sta opozorila, da sta preplezala prvi del smeri.
Drugi dan pa smo jih z daljnogledi opazovali izpred Aljaževega doma, kako sta premagovala previsno steno in se pomikala meter za metrom nasproti njunemu največjemu uspehu. Po devetnajstih urah naporne in zagrizene borbe s steno, sta zmagoslavno izstopila iz stene.
Izmučena in žejna sta se napotila v dolino.Nasproti pa so šli prijatelji, ki so jima nesli osvežilno pijačo in skromni darili: Najprej so jima čestitali k uspehu in z živahno besedo pospremili do Aljaževega doma. Ta smer je bila trikrat premagana, vendar vsakokrat pod žulji mojstranških Veveric. K temu uspehu jima iskreno čestitamo in jima želimo še večjih uspehov v naših in tujih gorah.

Besedilo: Franc Rabič in Ivo Skumavc

Letošnji dan slovenskih planincev v Bovcu
Letošnji dan planincev bodo slovenski planinci proslavljali 8. in 9. septembra v Bovcu pod Kaninom, Rombonom, Jerebico, Mangartom in Svinjakom . . .
To bo vsekakor veličastna zaključna, množična prireditev slovenskih planincev v jubilejnem letu, v katerem so dosegli lepe in spodbudne dosežke. Le-ti se odražajo v mobilizaciji in aktivizaciji mladine in delovnih ljudi v vrste ljubiteljev gora, kakor tudi pri vrhunskih dosežkih perspektivnih plezalnih in alpinističnih kadrov (El Capitan, plezalne šole, plezalnoalpinistični tabori in tečaji. Številne prvenstvene smeri in številne, ponovitve težkih in zahtevnih plezalnih smeri).
Tudi pri obnovi, in povečavi ter modernizaciji številnih starih, dotrajanih planinskih postojank so dosegli lepo uspehe.
Planinci iz vseh predelov Slovenije in ostalih bratskih republik, se bodo ob zaključku jubilejne planinske sezone radi z veseljem in v velikem številu odzvali vabilu gostitelja PD Bovec.
V Bovcu se bodo zbrali planinci na veliko množično planinsko slavje, povezano s številnimi izleti, turami in vzponi na bližnje skalne vrhove. Domačini, bovški planinci, bodo pripravili dragim gostom prijeten zabavnokulturni program. Domači preizkušeni gorski vodniki, plezalci in alpinisti bodo gostom z gorskmi reševalci pokazali gradnjo sistema žičnic na Kanin, Prestreljenik in Prevalo.
Izvedeni bodo izleti na Čukljo, Rombon, Možino, Mangart in Predil. Ljubitelji bodo lahko obiskali tudi Koritnico, Balo in Bavšico, planino Golobar in dolino Lepene. Kakor na vseh dosedanjih srečanjih ob dnevu planincev v Logarski dolini, Kamniški Bistrici in Završnici, bodo slovenski planinci tudi letos v Bovcu analizirali svoje delo in skušali začrtati smernice za bodoče v korist zdrave rasti in napredka množičnega, rekreativnega planinstva in vzpona plezalnega športa in alpinizma.
Osrednja proslava bo v nedeljo, dne 9. septembra na glavnem trgu sredi Bovca, kjer bodo poleg govornikov nastopile kulturne skupine iz Bovca, Nove Gorice, Idrije in drugih krajev,višek pa bo dosežen z nastopom folklorne skupine iz Rezije.
Pridite tudi vi v soboto in nedeljo, dne 8. in 9. Septembra v Bovec, da bomo skupaj obiskali čudovite, žal še malo znane bovške gore.

Jeseniški planinci pod Velikim Klekom
V zgodnji jutranji uri smo se člani Planinskega društva Jesenice odpeljali preko Korenskega sedla, po Dravski in Mollski dolini, do Heiligenbluta in naprej do Franz— Josephs Höhe.
V avtobusu se je zbrala pisana druščina, različnih poklicev in različnih starosti. Cilj vseh je bil, da lepo preživimo nedeljo in da čim več vidimo. Mnogo udeležencev izleta je te kraje obiskalo prvič.
Vreme nam res ni bilo najbolj naklonjeno, saj so bili vrhovi okoli Velikega Kleka in sam Klek zaviti v meglene zavese. Šli smo do enega največjih ledenikov v Evropi — Pasterze, nato pa smo se zabavali s svizci. Hranili smo jih z bomboni in s sadjem, v zahvalo pa so nam foto amaterjem pridno požirali.
Nekateri so si ogledali prodajalne s spominčki, kupovali pa nismo ničesar razen razglednic, saj so cene previsoke.
Odpeljali smo se še na Edelweisspitze, vendar smo se zaradi slabega vremena kmalu vrnili.
V Heiligenblutu smo si ogledali staro cerkev in pokopališče ...
Ob povratku smo se ustavili še v Spitalu ob Milstatskem jezeru, povzpeli pa smo se tudi na Osojski grad. S tega gradu se nam je nudil lep razgled na mesta in vasi pod nami.
Kljub slabemu vremenu smo bili dobre volje. Zato so poskrbeli naš vodja Jaka Čop, predsednik Janez Košnik, Janez in Kati, ki sta ob spremljavi kitare prav ubrano prepevala, predvsem pa naš šofer Ivan Cepič, ki nas je varno vozil po vseh serpentinah, poleg tega pa je z nami prav veselo prepeval.
Ko sem se vozil po teh lepih turističnih krajih mi je pozornost vzbudilo cvetje, ki je prav povsod: na oknih, balkonih, na vrtovih, ob cestah. To daje krajem posebno privlačnost. Tudi čistoča je na višku. Nikjer ni koščka papirja ali odpadnega materiala na tleh. Nikjer v mestu ni videti smeti, kot se to dogaja pri nas. Včasih se vprašujemo: mar bi se z malo dobre volje ne dalo napraviti tudi naših železarskih Jesenic prijetnejših, bolj čistih in bolj okrašenih s cvetjem.

Bogdan Bricelj
Železar, 31. avgust 1973
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker