Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pihavec po trentarsko

Iskanja - Stane Škrjanec: Pot po zasuku na južnejšo stran postane težje sledljiva (v travah čisto brezpotje). Nasploh skromne steze na ključnem 'razpotju' nad opuščeno planino Zajavor v obratni smeri ni prav zlahka vdeti ... 

Pihavec mi je prav posebej pri srcu odkar sem ga prvič ugledal s pristopne poti na Zadnjiški Ozebnik. Gora me je prevzela s svojo polnokrvno podobo; širnimi strmimi travami na južnem pobočju, skrivnostno divjino v zahodni globeli, drzno vršno ostrico s spodsekanim robom ...
Seveda sem teme prvič potipal po markirani poti s severa. Nepotešljivo željo po prvinskem pristopu sem kasneje gasil v družbi najdražje. Takrat sva proti vrhu sledila svoji liniji nad nekdanjo planino Zajavor, ki je vsaj meni še vedno najlepši pristop na goro. Za končni vzpon na teme Pihavca sem ga uporabil tudi pri tokratni turi, le da je vrhunca dražljaj prvič zapel že v spodnji tretjini ...

Veličastno ostenje Pihavca!

Mulatjeri proti Pogačnikovemu domu sledim do klopic ob poti. Za rušjem se spustim v skalnat žleb. K sreči v žlebu mezi skromen potoček, ki mi napolni plastenki. Nasprotni breg odkrije lovsko sledico. Podam se v neverjetno prečenje po gredah v steni. Nagruščena steza zahteva previden korak pri prestopu žlebov, ki bežijo v prepad. Na najbolj nevarnem odseku si stopinjo izkopljem s cepinom. Ko zabredem v kosmatje, se svet prevesi na jugozahod. Sledi ravno prečenje skozi mestoma obžagano rušje čez izjemno strmo pobočje, kjer se le čudim. To pa je trentarsko! Steza se izpne na neizrazito, z drevesi poraslo slemence, kjer je veselja zavoljo lahke sledljivosti konec. Ker me na drugi strani slemenca odbije globoka grapa, se usmerim naravnost navzgor. Nad strmim skrotjem v ruševju pohodim stečino, ki me pospremi v širok žleb na levi strani grebenca. Stečini sledim iz žleba nazaj na greben, kjer me pričaka razbohoten pas ruševja. Sledi nekaj metrov lomastenja, a ni prehudo. Kaj kmalu se znajdem na prijaznejših travah ob skalnati drči, kjer visoko nad sabo ugledam prostrani zatrep. Še daleč pod steno presekam prečno stezo - Abramovo pot okoli Pihavca. Iz radovednosti ji sledim levo do lahnega roba, od koder se mi ponudi dekoltejski pogled na Razor nad Kriškimi podi. Še bolj me prevzame mogočno ostenje Pihavca, ki me pozdravlja s soncem na rami. Nato prestavim v vzvratno.

Nagruščene gredine ... Skozi lomast na Abramovo pot ... Razor in Pogačnikov dom z Abramove poti ...
Steza čez trave ni več razvidna ... Vstop v prekrasen žleb ... Počitek ob roglju ...
Tamkajle doli iz rušja sem prilomastil ... Orjaki s temena Pihavca ... 'Tinetov' žleb ...

Med sledenjem Abramovi poti okoli Pihavca mi odzdravijo trije možici. Pot po zasuku na južnejšo stran postane težje sledljiva (v travah čisto brezpotje). Nasploh skromne steze na ključnem 'razpotju' nad opuščeno planino Zajavor v obratni smeri ni prav zlahka vdeti. Razpotje obešam v navednice z razlogom. Z mesta, s katerega bi moral začeti s spustom proti planini Zajavor, pričnem z na začetku prispevka omenjenim vzponom proti vrhu Pihavca. Mimo oblega griča po strmem travnem prehodu dosežem markantni skalnati stolp. Sedelce nad njim je kot nalašč za krajši oddih. S sedelca se kaže nadaljevanje kot na dlani. V izrazito ozkem, zagruščenem žlebu se držim trav na desni, ki nudijo lažjo stopinjo. Nad žlebom me nese z levim ovinkom v novi žlebič, ki me pripelje na odsekani rob, po katerega dokaj lahkem skalovju dosežem teme Pihavca. Nekaj gornic in gornikov že uživa v razgledu. Ko eni izmed njih postrežem s hitro razlago pristopa, tudi sam sedem k počitku. Omamen 360 stopinjski prizor mi vlije novih moči. Pihavec je pač ena tistih sredinskih gora ...

Po travah v žlebu ...

Po markirani poti se spustim do škrbine, s katere se proti Kriškim podom spusti navpična jeklenica. Skupina gornikov se nameni po njej, sam pa se čez nagruščeni skokec spustim na brezpotno ravan proti jugu. S skalnih polic ostenja na levi me pomiluje trop kozorogov. Po travnatem robu oprezam za najlažjim prehodom v nižje nadstropje. Najdem ga čisto pri koncu roba; izjemno strmo zeleno pobočje. Razveselim se mini cepinčka, ki mi je že drugič v pomoč. Previdno sestopim na meli ter se znova rahlo povzpnem. Pod skalnatim zidom prestrežem s spominsko ploščico označeni žleb, izpod katerega je proti ljubi mu Steni poslednjič zaplul pogled goram predanega Tineta.
Žleb me zamika in ga zlezem v obe smeri. Zaljšata ga dva skokca II. težavnostne stopnje. Prvi z nagnjeno ploščo z lepimi oprimki in stopi ter drugi, izstopni, ki na prvo oko skoraj prestraši; ozek kamin, ki pa se izkaže za čisto veselje. Na mulatjeri pod Luknjo udari na plano preprostost. Ko si presrečen le s tem, da si.

Lep gorniški pozdrav.

Stane Škrjanec


Začetne gredine


Zoprno


V brezpotne trave čez rob


Spodaj nekdanja planina


Mimo glave


Proti temenu


Sestop s škrbine


Jih preštejete, kozoroge?


Izstop iz žleba


Sestop po strmih travah


Proti dolini 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti