Matjaž Čuk: 18. decembra 2012, Naya Bazar (2165 m) - Pashupatanigar (2190 m)
Pred mano se vrti film ... Vidim indijsko mejo. Ne, ni privid ...
Jutro je jasno in zelo mrzlo.
Danes je prav poseben dan. Zadnje vstajanje, zadnje oblačenje, zadnje pakiranje. Dolgo sem ga čakal, sanjal o njem in upal, da bo prišel ... S posebnimi občutki stopam iz hiše, kjer sva prenočevala. Kot vedno sežem gostitelju v roko in se zahvalim za hrano in posteljo. Nato zajamem sapo in z nekoliko tresočim korakom stopim na pot. Danes ni navaden dan. Danes bom prišel na indijsko mejo. Slišiš, indijsko mejo!!! Uščipnem se v nogo. Au, boli! Res je, niso sanje ...
Srce bije hitreje, ko nad vasjo prvič zagledam v daljavi komaj vidni obris grebena. Tam je Mane Bhanjyang. Tam, na tistem grebenu se bo končala moja pot. Tam se bodo uresničile največje sanje. Sedaj vem, da mi bo uspelo. Saj nisem nikoli dvomil, a tistih če-jev, ki ti v trenutku podrejo sanje je tako veliko! Vsak dan prežijo nate, čakajo na tvojo najmanjšo napakico, trenutek nepozornosti, morda le utrujenost. In stare ter nove bolezni, pa hrana, umazanija, voda. In nenazadnje skoraj pet križev ...
Če bi že vnaprej vedel, da mi bo uspelo, potem pot ne bi bila tako zanimiva. Tako pa sem vsak dan upal in verjel, da bo le prišel ta zadnji dan. In zdaj je tu ... Osemnajsti december leta gospodovega 2012 bo za vedno zapisan v mojem srcu.
Še prej pa bo treba oddelati čisto običajen trekinški dan.
Že prvi pogled na dinamiko današnje poti mi da vedeti, da ne bo prav nič popusta. Še zadnjič se bova spustila do reke, tokrat čisto zares zadnje. Na drugi strani naju čaka dolg, položen vzpon na prelaz.
Vodič zavije s široke makadamske ceste, ki vodi nekam na greben Singalia, na ozko stezo, ki se strmo spušča po odprtem grebenu. Reka spodaj je skrita, zato ne vidim, kako globoko se bova morala spustiti. Poti je mnogo, izbirava bližnjice, da bi čimprej prišla do mostu. Nekje zgrešiva, zato hodiva po komaj za ped široki stezi, ki je povrh vsega še mokra, blatna in drseča. Hodim neskončno počasi in previdno. Prava tragedija bi bila, če bi se mi zdaj pripetila napaka.
Na mostu si oddahnem. Sedaj bo šlo samo še navzgor. Mimo številnih manjših vasic se položno vzpenjava po široki dolini. V eni izmed njih se ustaviva za zadnji oddih. Od tod se pot strmeje vzpne. Zadnjo uro hodim avtomatično. Z mislimi sem sedaj drugje. Pred mano se vrti film.
Hud naliv v Dhangadiju, kot da bo vesoljni potop, nato dolga noč brez spanja pri temperaturi 34 stopinj Celzija; brutalen začetek v dežju čez prelaz Bateli, izguba poti, hoja ponoči; komarji v Martadiju; neznosna vročina ob reki Karnali; drzna tatvina fotoaparata v vasi Tumkot; pivo za 80 centov v Hilsi na tibetanski meji; 5000 metrov na zasneženem prelazu Nyalu La; čudovita pot čez Sechi La; spanje med smetmi v vasi Yakba; 10-urna nepozabna pot čez samotni Margun La, darilo vodiča za moj rojstni dan; noč na prostem, brez dal bhata, kar moj vodič nikakor ni mogel razumeti v vasici Puma Lekh; popoldanski vzpon v najhujši pripeki nad mestom Gamghadi; romantično jezero Rara Lake; skrivnostni prelaz Chakhure Lekh, vrata v pozabljeni dolini Thulo in Sano Bheri; prva kriza pred vasjo Kol; pot v Dhoropatan, za katero sem mislil, da se ne bo nikoli končala; neskončna prašna cesta nad Kharbangom, ki bi jo vsi najraje takoj pozabili; prelaz Ghodabadhe na poti v Baglung, zame visok kot Everest; izguba apetita, kriza in prvi dvomi ob vzponu na Ramjathanti; odrešitev v Pokhari; otroško veselje ob spoznanju, da sem spet poln moči na poti v Taprang; dva čustvena dneva na mojem nepalskem domu v objemu družine v vasi Sondha; pravljična Ghan Pokhara s podarjenim sončnim zahodom; čarobna pot skozi pozabljene vasice ob reki Marsyangdi; spor z vodičem v mestu Gorkha; moja samotna pot v vas Koyapani; nepozaben večer ob prazniku luči v Trisuliju; dolgočasen vzpon skozi neskončno dolgo dolino na prelaz Gul Bhanjyang; nebeška pot nad vasjo Okhreni; vrtoglavi spust v Jalbire; visoki prelaz Tinsang la, ali kako si Korejci predstavljajo treking; mistični, groteskni dogodki v vodičevi vasi; nebeški razgledi s prelaza Rakoka Danda; težave vodiča v vasi Salleri; nesramnost gostitelja nad reko Dudh Kosi; visoki prelaz Salpa La in nesojeni Silicho Peak; kalvarija v hudi vročini nad reko Saba Khola ob vzponu v vas Chainpur; razkazovanje moči nad Tamurjem; izgubljeni vodič pod vasjo Deorali; presenečenje za Ilamom ... Hmm, ali niso tam prve hiše? Za njimi vas ...
Mane Bhanjyang. Vidim indijsko mejo. Ne, ni privid. Da se jo prijeti, pošlatati ...
Konec je!
Čutim neizmerno veselje, zadovoljstvo a hkrati praznino v srcu. Ne bo več pričakovanja, sanjanja, hrepenenja, negotovosti. Čustev, ki so me zaposlovale vrsto let in me vlekle naprej. A danes je čas za veselje. Kaj bo potem – na to bom mislil jutri.
Otroškega veselja ne skali niti spoznanje, da tu pravzaprav sploh še ni konec poti, kot sem mislil in pričakoval. Res da vidim cesto, da so tu avtomobili, a žal na napačni strani, na indijski. Tja pa ne smem, vsaj ne legalno. Zato se ne bova peljala ampak bova hodila še dobri dve uri. Do obmejnega mesteca Pashupatanigar. Še prej pa opraviva formalnosti. Slikanje in snemanje za spomin in zgodovino. Po kosilu – zame ogromen krožnik špagetov – sva nared za še zadnje dejanje.
Medtem, ko sem se veselil 18-dnevnega pristopa na zahodno mejo, pa mi je tole, priznam, malce odveč. Kar se mora je vedno težko. Ko odhajava na pot naju pospremi mlad Nepalec, ki nama prijazno pokaže pot in naju potolaži z besedami: Saj ni nič navkreber, samo navzdol! Figo! Po slabi uri hoje po ravnem se cesta, po kateri ne pripelje noben avtomobil, prične strmo vzpenjati. Celo uro traja ta vzpon do asfaltne ceste. Ropot in hupanje jo je napovedovalo že nekaj minut prej. Sedaj je zares konec, le še kratek klanec in stopiva čez prag hotela, končne postaje na najini dolgi poti. Jutri se bova peljala ...
Vodiču ni všeč indijski hotel, zato preživiva večer pri sosedih. Soba ni bogvekaj, ena dražjih in slabših. A kaj za to, danes je velik dan, nocoj to ni pomembno.
Dolgo v noč ne morem zaspati. V meni vre, prihaja za mano. Vse priprave, neštete ure preždete za računalnikom in med knjigami ter zemljevidi, vsa dolga pot in spoznanje, da sem sedaj tu, na koncu, na indijski meji ...
Še vedno ne morem verjeti!
Šele proti jutru me za nekaj uric zmanjka.
Jutri bo vse drugače.
Hoja 7 ur. Vreme zjutraj sončno, čez dan delno oblačno, popoldne pretežno oblačno, megleno. Temperatura zunaj -0,9 °C, v sobi 5,1 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Pashupatanigar (2190 m).
Matjaž Čuk