Matjaž Čuk: 16. decembra 2012, (110.) etapa Manglebari (1685 m) - Ilam (1240 m)
Tudi med tanki bi hodil ta dva dni, če bi bilo treba!
Danes je natanko stoti dan hoje.
Danes naj bi prišla v mesto Ilam.
Dolgo sem sanjal o tem mestu na skrajnem vzhodu Nepala. Zdelo se mi je, da bova potem pa res že skoraj na koncu poti. Da bom čisto, čisto blizu izpolnitvi moje vroče želje, za katero sem živel in se trudil vseh teh 99 dni hoje in še mnogo drugih doma ter kjerkoli sem mislil nanjo. In veliko, res veliko sem premišljeval o tej poti, ki se sedaj bliža svojemu vrhuncu.
Včeraj po večerji sva se z vodičem pogovarjala o zadnjih dveh dneh, ki naju bodo v Ilamu ločevale od indijske meje. Že nekaj dni prej sem se dokončno odločil, da bom končal pot na prelazu Mane Bhanjyang. Razloga za to sta predvsem dva – to je najbližji in najbolj naraven zaključek in drugi, tam je cesta, so avtomobili, možnost prevoza v najbližje mesto ter naprej v Kathmandu. Morda se bom nekoč odločil za nadaljevanje moje poti čez Himalajo, v Sikkim in mistični Butan. To je lahko dostopno in primerno izhodišče za začetek nove velike pustolovščine.
Do prelaza iz mesta Ilam vodi prometna asfaltna cesta, dolga 51 kilometrov. Vodič je že spraševal, a nihče ni vedel za nobeno drugo pot. Če ne bo šlo drugače, bova šla po njej. Tudi med tanki bi hodil ta dva dni, če bi bilo treba. A upam, da vseeno ne bova šla po cesti. Verjamem in zaupam vodiču, ki je še vedno našel pravo pot.
Tri do štiri ure imava do Ilama. mi je pred odhodom dejal vodič.
Bova videla. Ne verjemi domačinom. Jaz ne verjamem več nikomur! sem mu odgovoril.
Iz zaspanega mesteca Manglebari začneva ob sedmih. Dobro uro hodiva po ravnem. Nato se pot začne spuščati proti reki. Še enkrat se spustiva pod mejo tisoč metrov. Zadnjič? Čez viseči most prečkava reko Ghatte Khola. Hmm, morda zadnjo? Ne na prvo, ne na drugo vprašanje ne vem odgovora.
Od mostu ne greva navzgor, kot je to običajno v Nepalu, ampak še kar nekaj časa slediva reki navzdol, dokler ozka stezica ne pripelje na makadamsko cesto. Sedaj se začne strm vzpon, ki naj bi trajal pol ure, kot nama obljubljajo domačini, ki sva jih dohitela na cesti. Pa to ni res. Kljub temu, da ne mečkam prisopiham do prvih hiš v slabi uri. Tu me čaka vodič, ki me je s "ta hitrimi" domačini prehitel za kako minuto ali dve. In presenečenje – saj to ni Ilam, ampak je ta še dvajset minut naprej! Dvajset minut se je raztegnilo na pol ure, tiste pol ure od lahkonogih domačinov, ki niso hodili prav nič bistveno hitreje od naju, pa na debelo uro in pol ...
Nekaj minut čez enajsto sva v Ilamu. Odločiva se, da bova prespala tu. Včeraj sem mislil, da bi šla še malo naprej, a je vodič nekje izvedel, da je do meje blizu, dva dni lagodne in udobne hoje. Upam da ne od taistih domačinov, s katerimi je hodil skupaj ... Meni se zdi, vsaj po razdalji na zemljevidu sodeč, da bova tudi ta zadnja dneva pošteno oddelala - brez popustov. Sedaj je že jasno, da ne bova hodila po dolgočasni asfaltni cesti. To pa je tudi najpomembnejše, tisto, kar sem si za zaključek želel.
Ilam je eno večjih nepalskih mest. Premore številne hotele in trgovine, celo presenetljivo hitri in poceni internet, ki ga rade volje koristim po zelo dolgem času.
Za nocojšnjo večerjo si priborim kos piščanca s pomfrijem. V bližnji trgovini kupim kartico za moj mobi. Vodič se ponudi, da mi bo vtipkal številke. Pri tem tako nespretno zdrgne zaščitno folijo, da sta dve številki neprepoznavni. Več kot uro se trudi z vnašanjem, a mu seveda ne uspe. Hočeš, nočeš mora kupiti novo kartico, kar pa ni poceni, saj stane 500 rupij. To seveda niti ne bi bilo pomembno, če se ne bi zaradi te nerodnosti najin jutrišnji začetek zamaknil za pol dneva - po kosilu. Vodič želi teh 500 rupij nazaj, kar pa je mogoče le na upravi mobilnega opreraterja, ki začne z delom jutri ob pol enajstih dopoldne.
Veliko malenkosti kroji najino pot. Meni je pravzaprav vseeno, vroči dnevi so že zdavnaj mimo. Če bova počivala dopoldne, bo pa popoldne krajše ...
Hoja 4 ure. Vreme zjutraj sončno, čez dan delno oblačno. Temperatura zunaj 6,9 °C, v sobi 9,7 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Ilam (1240 m).
Matjaž Čuk