Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prečenje Nepala - 109

Matjaž Čuk: 15. decembra 2012, etapa Panchami (2080 m) - Manglebari (1685 m)
Izgubil sem vodiča. Pravzaprav bi bilo bolje, da bi napisal ... 

Jutro je prišlo. Kot še vsako doslej.

Zavita v bunde odhajava na pot.
Manglebari je blizu. Le tri do štiri hoje imata do mesta! je reklo mlado dekle, ko sva se poslavljala. Ne verjamem. Mislim, da bova imela čisto običajen, spodoben delovni dan. Ne vem zakaj ljudje tako radi govorijo o stvareh, za katere se kasneje izkaže, da o njih nimajo pojma. Da bi ustregli, se izkazali, postavili, da bi izgledali pametni, da vse vedo? Pri tem ustrelijo na pamet, običajno čisto mimo. Seveda je tisti, ki informacije sprejme takrat že daleč, daleč ... Nekaj v tem stilu se nama je danes dogajalo čez cel dan.

Prašni kolovoz se še vedno vije navzgor. Nobenega prelaza ni - so le vedno nove grebenske kope okrog katerih se kot jara kača ovija širok kolovoz, ki je pravzaprav že prava cesta. Danes se je končno pokazal Makalu. Izkoristim priložnost, naredim nekaj fotk in posnamem prizor z goro v ozadju. Medtem mi vodič izgine izpred oči. Na greben vodi ozka stezica - bližnjica, okrog cesta. Fant in dekle, ki sta me pravkar prehitela sta zavila navzgor. Tudi ženska pred tem je šla na isto pot.

Torej, izberem greben. Po nekaj minutah pogrešim odtise vodičevih čevljev, ki so moj kažipot, kadar ga ne vidim. Vodič prav gotovo ni hodil tod. Nazaj ne grem. Morda pa ni opazil bližnjice in bo prišel naokrog po cesti? Nasproti prihajata dva moška. Vprašam ju, če je to pot v Manglebari. Da, to je pot, ki vodi v Manglebari. je jasen njun odgovor.

Pot se sedaj spusti na široko sedlo, kjer leži manjša vasica. Vodiča ni tam. Sprašujem domačine kje sem in če so videli vodiča.
To je Deorali. Vodiča nismo videli! je pričakovan odgovor.

Izgubil sem vodiča. Pravzaprav bi bilo bolje, da bi napisal, da je on izgubil mene. Imam njegovo številko mobilnega operaterja Namaste, ki jo že nekaj dni ne uporablja. Ncell, številke, ki je trenutno v njegovem mobilniku, pa nimam. Njega ni, tudi daleč do koder seže oko ne vidim prihajati nikogar. Hmm, domačini pa pravijo, da gre pot v Manglebari naprej ... Lepa godlja!

Poklicati ne morem, če bom šel naprej ne vem, kdaj in kje se bova videla. In da bo zmešnjava še večja moj mobilni telefon malo dela, malo ne dela. S težavami mi uspe poklicati šefa agencije, ki pa tudi nima njegove Ncell številke. Obljubi mi, da jo bo poskusil najti. Po dolgih petnajstih minutah jo le dobim po SMS-u. Zdaj kličem. Neuspešno. Številka ni dosegljiva! ponavlja znani ženski glas. Nič, grem naprej. Ni moja naloga iskati izgubljenega vodiča. Se bom pač znašel sam. Malo višje še zadnjič poskusim. Sedaj zvoni. Oglasi se vodič.

Kje si? ga vprašam.
Zavil sem po cesti navzdol, tam sem ti narisal puščico! mi hiti razlagati.
Nisem jo videl. Že prej sem šel po bližnjici, kot vsi drugi. Spraševal sem za pot in ljudje so mi zatrjevali, da hodim prav. Sedaj sem v vasi Deorali. mu odgovorim.
Ne, ne, ni prav! Moraš priti navzdol v vas Flate Bazar! odgovori.
Bom poskusil! še uspem na hitro povedati in moja baterija je prazna.

Vrnem se nazaj v vas in vprašam za pot v Flate Bazar.
Tu doli! mi pokaže prijazen domačin, ki mi je že prej na vsak način želel pomagati. Sedaj delam tisto kar bi pravzaprav moral narediti moj vodič. Poiskal ga bom in prišel k njemu. Po dobri uri kolobocij z izgubljenim vodičem elegantno rešim zaplet – najdem pot v Flate Bazar.

Sedaj sva spet srečno skupaj. Vreme se je medtem spremenilo, zagrnila naju je megla. Zapustiva kolovoz in stopiva na ozko stezico, ki se strmo spušča v dolino. Prečkava potok, ki mu sedaj slediva zložno navzdol. Nato greva čez manjšo reko. Na drugi strani se pot prične strmo vzpenjati. V vasi s smešnim imenom Pungfung se ustaviva na pijači.

Manglebari je na zadnjem grebenu! pove vodič medtem ko počivava in nabirava moči za popoldanski vzpon. Zadnji greben seveda ni edini, ki ga bova prečkala. Pred njim jih naštejem natanko pet. Dobri dve uri in pol traja popoldanska pot. Malo navzdol in kar krepko navzgor. Prečkava veliko manjših in večjih potokov, enega čez zanimiv ozek viseči most, ki se prav "zabavno" ziblje, ko stopam čezenj.

Manglebari naju sprejme neprijazno, z gosto meglo. Zvečer prisede k meni domačin, učitelj angleščine, mlad fant s katerim se pogovarjava o Nepalu, Evropi in še o marsičem.

Aha, še nekaj besed o zanimivih informacijah domačinov o današnji poti – na začetku so nama obljubljali tri do štiri ure hoje, ko sva hodila že dobri dve uri nama je možakar prisodil še šest ur, dobro uro pred koncem pa nama je starejši mož namenil le še slabe pol ure hoda. Za nekatere sva izgledala kot stara počasna polža, za druge kot mlada, hitra tekača ...

Do mesta Manglebari sva potrebovala natanko šest ur.

Pa se znajdi iz teh informacij, če se moreš...


Hoja 6 ur. Vreme zjutraj sončno, čez dan delno, občasno pretežno oblačno, popoldne megleno. Temperatura zunaj 5,5 °C, v sobi 8,0 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Manglebari (1685 m).

Matjaž Čuk

 

 


 

  Matjaž Čuk

 Prečenje Nepala


Valovita pokrajina vzhodnega Nepala


Rožica pa mora biti v barvah!


Senca ene lepotice


Makalu in njegovi vazali


Kolk si lepa!


Malce zibajoči je bil tale ...


Zeleno in modro - od blizu

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti