Matjaž Čuk: 14. decembra 2012, (108.) etapa Yasok (1705 m) - Panchami (2080 m)
Makalu se mi skriva. Morda zato, ker ga nisem šel gledat na Silicho peak?
Jutro je jasno brez oblačka. Moje počutje pa – rahlo utrujeno in neprespano, a zadovoljivo. Danes pričakujem spet normalni dan.
Začneva ob sedmih. To je zadnje dni nekako najina običajna ura. Hodiva po gozdnem kolovozu, ki se vseskozi vzpenja. Po dolgem času so na obzorju spet gore. Pogorje Kangchenjunge. Na levi strani vitki Jannu, na desni široka mogočna kraljica, ki svojih pet vrhov, višjih od 8000 metrov sramežljivo skriva za velikim belim oblakom.
Čudovita in prijetna hoja je danes. Lahkotna, brez naporov. Le midva sva malce lena. Ne utrujena, ampak izpraznjena po včerajšnjem burnem dnevu. Po dveh urah se ustaviva v manjši vasici na slemenu. Tudi njeno veličanstvo, Kangchenjunga se je otresla belega oblaka in sedaj ponosno razkazuje vseh pet svojih vrhov. Le mogočni Makalu, tam daleč na obzorju se še skriva in se mi noče pokazati. Morda nalašč, ker ga nisem šel pogledat na Silicho peak?
Tudi če ga letos ne bo, to ni pomembno. Videl sem ga že od blizu in če ga bom želel še kdaj videti bom odšel tja, kjer vem, da ponosno kaže svoj lepi obraz.
Najina nadaljna pot vodi povprek čez širna pobočja v glavnem vseskozi komaj opazno navzgor. Občasno se spustiva na sedelca, kjer ležijo manjše vasice.
Kolovoz, po katerem se sem ter tja pripelje kak motorist, se sedaj strmeje vzpne. V nekaj ovinkih naju pripelje na prelaz. Tu ne greva desno navzdol, kot bi logično pričakoval, ampak navzgor v smeri proti goram. Je to prava pot? Gore so vendarle na severu, najin cilj Ilam pa na jugu ...
Vodiču omenim to moje razmišljanje a pravi, da so mu domačini svetovali to pot. OK, potem bo prava!
Kolovoz se še vedno vzpenja okrog številnih grebenskih vzpetin, ki jim ni videti konca. Izgubljajo se daleč v megli, ki se je pravkar pripodila iz doline in naju zagrnila. Končno ga zapustiva in se po poti spustiva v veliko vas, ki sem jo že cel dan gledal z nasprotnega pobočja. Zdela se mi je nedosegljivo daleč.
Sedaj sva tu. Zelo živahno in hrupno je v vasi. Na ulici je vsaj petsto, morda tisoč ljudi. Danes je tu tržnica. Ljudje so prišli od blizu in daleč prodajat in kupovat stvari. Skozi vrvež se prebijeva do hotela. Soba je v drugi stavbi, hiša pa polna ljudi. Niti sesti nimaš kam. Ne maram tega. Vodiču povem, da želim drugam. Nejevoljno pograbi nahrbtnik in odideva iz hiše. Vzpenjava se po strmi stezi ob grebenu. Že zdavnaj sva iz vasi.
Kam greva? vprašam vodiča.
V naslednjo vas! na kratko odgovori.
Koliko je do tja? vprašam.
Uro in pol. je njegov odgovor.
Je v tako veliki vasi samo en hotel? In tudi če je, bi me moral vprašati, če sem pripravljen hoditi še uro in pol! zaključim pogovor s povišanim tonom.
Vodič je tiho. Jezen sem nanj. Če ni po njegovem, dolg nos in trma. Nisem zahteven. A nekaterih stvari pač ne maram. Po nekaj minutah tišine mi omeni, da bova poskušala najti prvo možno prenočišče. V slabi uri sva v naslednji vasi. Skromna nepalska hiška bo najin nocojšnji dom.
Mrzlo, vetrovno, megleno. Z eno besedo neprijazno.
Nepalski domovi imajo čez dan vedno odprta vrata. Ne glede na to ali je vroče, hladno, vetrovno ali pada dež. Kot bi jih bilo strah pred zaprtim prostorom. Šele pozno zvečer, tik preden gredo spat zaprejo, zapahnejo in zaklenejo vsa okna in vrata.
Popoldne preživim v bundi globoko v spalni vreči. Zaspim, ko me mlad fant pride iskat za večerjo. Nejevoljen, rahlo omotičen pricapljam v dnevni prostor. Nisem lačen. Hrana mi ne diši. Pojem komaj za vzorec. Nato grem spet tja, odkoder so me "nasilno" pregnali, v kraljestvo teme.
Takoj zaspim nazaj. Do pol dveh zjutraj. Nato se začne dolgo čakanje na jutro ...
Hoja 6 ur. Vreme dopoldne sončno, čez dan delno oblačno, občasno spremenljivo oblačno, popoldne vetrovno, megleno. Temperatura zunaj -0,5 °C, v sobi 3,6 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji v vasi Panchami (2080 m).
Matjaž Čuk