Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Potem je le velika gospa Peca dvignila svoje današnje pokrivalo in me pogledala. Sporočila mi je ...
Ob treh sem pokonci in petnajst čez štiri sem na kolesu. Zanimivo se je vozit zjutraj in potem opazovat kako se narava prebuja. Srnice se še brez skrbi pasejo. Joj, spet srečanje z lisico. Ta me je pa samo pogledala in jo švrcnila v gozd. Šenčur še spi v popolni tišini, nad njim Storžič z belo kapco na glavi. Jasmin, ki se je v nižini že zdavnaj odcvetel na Jezerskem šele cveti. Globoko vdihnem njegove vonjave. Hribi nad Jezerskim so zaviti v meglo. Nič dobrega to ne kaže.
Postrižene ovčke so na paši. Dvignem se po cesti navzgor. Postojim in se razgledam naokoli. Storžič se mi že smehlja ožarjen z jutranjim soncem. Stegovnik mi v soncu mežika in me sprašuje, če oni niso dovolj dobri zame. Virnikov pa kot, da se posmehuje in si misli pa bodi mokra, če rineš naprej. Ja, danes sem se namenila na obisk h gospe Peci. Zajaham kolo in gonim naprej. Grem naprej na svojo božjo pot v božje stvarstvo, ki je namenjeno tudi meni.
Opla, moram ustavit. Gospod polž gre čez cesto. Ne smem ga povozit. Tudi on ima pravico živet. Kot običajno premlevam dogodke preteklih dni, da spravim vse iz sebe, da je prostor za nove pozitivne energije. Jezi me politika, ker se zavedam, da je od nje odvisno ali bom sita ali ne, bom imela kje živet ali bom morala klošarit. Žal se vsi tega ne zavedajo. Priznam, da mi je všeč, da so takim, ki se obnašajo kot, da je cela država z ljudmi vred njihova, z jajci zbili svetniški sij z glave, katerega so si sami nadeli. Pa k vragu ta umazana podla politika. Povsod samo še o njej govore.
Sem že na Jezerskem vrhu (1215 m). Oblečem si vetrovko in se spustim navzdol. Hladno je, pa čeprav je julij. Navzgor se pelje motorist in mi maha. Vse je tiho, razen ptičkov, ki imajo jutranji koncert in pogovore. Oni imajo lepše teme kot ljudje. Niso obremenjeni s politiko. Pristovški je tudi v soncu. Ustavim se in si ogledujem hribe. Vsi ta višji so skriti. Prispem do freske svetega Krištofa, ki je na skali na desnem bregu Bele. Krištof je naslikan na pečini v nadnaravni velikosti. Prevozniki iz Belske doline so dali svojega patrona prvič ovekovečiti na skalno steno že leta1861. Sv. Krištof je zaščitnik šoferjev, zato imajo tu avgusta tudi blagoslavljanje avtomobilov. Je pa zavetnik tudi tovornikov, popotnikov in potepuhov. Priporočim se mu, saj sem vse hkrati. Le naj me čuva. Okoli še diši po cvetočem bezgu. Spustim se z veliko brzino navzdol v Železno Kapljo (556 m). Tu so dvojezične table. Najprej je napis v nemščini, šele nato v slovenščini. Na italijanskem Tirolskem pa so napisi najprej v nemščini, potem v italijanščini. Takoj se vidi, da so Avstrijci tam kot manjšina složni in močni, pa tudi država jim je pomagala. Žal, se naša država za naše manjšine požvižga. Samo bla, bla.
Zanimivo mi je spoznavat naše vasice in hribe, katerih imena se ponavljajo. Pa tudi na Koroškem najdem imena kot so pri nas. Tu zavijem v Lepeno ali Leppen po nemško. Od tu naprej bo pa zame nova cesta in nova dolina. Namen imam it na Peco, ampak če ne bo lepo na nebu ne bom rinila nanjo. Zapodim se po dolini. Pri eni hiši je dama z velikim klobukom in mini kiklco. Ne morem ji konkurirat. Spremlja me Lepena in mi šumi. Ja, Lepena ni samo pri Trenti ampak tudi tu. Potok in dolina. Diši po pokošenem senu. Sem je hodil v šolo pisatelj Florjan Lipuš, ki je bil rojen v bližnjem Lobniku. Zanimiva so tudi znamenja. Pri eni kmetiji se pasejo krave, konjiček pa ima jutranjo telovadbo. Teliček ga opazuje, posnemat pa ga ne bo mogel. Dolina je ponekod ozka, potem se pa razširi. Tu so kmetije, ki ponujajo domače izdelke.
Ustavim se pri znamenju, ki ima zanimiv napis. »Tukaj so štirje Hrevelnikovi hlapci Jožef, Peter, Matevž, Tomež od gruma zadeti smert storili 18. rožnika 1870. Smert pride ko tat … Okoli mene se naj ne plazi. Naj me pusti pri miru.
Slovenska imena, slovenski napisi, slovenski ljudje. Ta kmetija je morala bit zelo velika, če so imeli toliko hlapcev. Ustavim se pri naslednjem znamenju, ki mi pove, da je božja previdnost hotela, da je bil družinski oče … do smrti zadet od hloda in poklican v večnost. To je bilo leta 1955.
Kako se razlikuje ta slovenščina iz monarhije in sedanje v Avstriji. Znamenja obnavljajo in na nekatera tudi napišejo datum obnove. Kar pozabim, da nisem v Sloveniji.
Prispem v Koprivno do stare velike kmetije. Kmetije so v glavnem bolj vstran od ceste. Ob nekaterih starih romantičnih hiškah so nastale nove, ki pa niso tako zanimive. Cesta je asfaltna in se počasi dviga. Tu je bil napis na znamenju v nemščini. Pri veliki kmetiji je stara kapelica. Tam se začne cesta strmo vzpenjat.
Prispem v Podpeco. Tu naletim na manjše slapove in dišeči cvetoči bezeg. Moram kar dobro pritiskat na pedala. Ob cesti je opuščena domačija. Na ovinku pa en domačin nekaj delal pri gozdu. Začne me je prijazno spodbujati. Za sabo imam 76 km in se garanje šele prav začenja. Ena cesta zavije v desno, na njej je pa znak, da je prepoved za kolo. Ni tako kot je pri nas. Naprej je križišče cest. Na eni tabli piše Peca in kar zavijem, čeprav je bila tudi puščica za Peršmana. Tu se asfalt konča. Pridem do kapelice in naprej je hiša na kateri piše Peršmanov muzej. Zavijem desno za puščico, ki usmerja na Peco. Potem si pripravim nahrbtnik, skrijem kolo in se poženem po poti.
Ojoj, tu je pa polno poti, oznake pa nobene. Motovilim tam okoli, potem pa le pogledam na karto. Ja, po cesti bi morala it še naprej. Hribi se nič ne vidijo. Moram nazaj. Zapeljem se do muzeja. Ta je nekje na višini 1100 m ali celo več. Tam je bila skupina obiskovalcev in mlad fant je razlagal o Slovencih, partizanih … Kar obstala sem in poslušala. Vsega res nisem razumela, a veliko pa sem. Vodnik je bil mlad študent zgodovine iz Dunaja. Obiskovalci niso bili iz Koroške, ampak iz drugih krajev Avstrije. Ker so se razmere na Koroškem zelo spremenile, je tudi obiskovalcev veliko več. Zanimivo je bilo poslušat njihove pogovore. Vprašal me je od kod sem. Povedala sem, da iz Ljubljane. Potem so utihnili, ker so mislili, da sem komunistka. Ko sem povedala, da nisem, pa smo klepetali. V tujini imajo še vedno vse Slovence za komuniste. Veliko sem bila po Evropi in me kar zaboli, ko vidim kako malo smo vredni. Zanimivo je poslušat kako gledajo na partizane in na naciste.
To je bila velika kmetija, celo ena največjih na Koroškem na zelo lepem kraju. Ker so ljudje iz okolice prijavili krajo živine je policijska enota skupaj z vojaki SS napadla Sadovnikovo domačijo, ker so vedeli, da se tam zadržujejo partizani. Bilo jih je med 100 in 150. Imeli so večerjo in se zabavali. Ko so jih napadli so se partizani razkropili, družina pa je ostala v hiši. To je bilo 25. avgusta 1945. Vojaki SS so ubili sedem Sadovnikovih in Kogojevih otrok starih od enega do dvanajst let, očeta, mater, babico in teto. Trije otroci so preživeli. Trupla so zmetali v gorečo hišo. Vse table so dvojezične, le razlaga je samo v nemščini. Na eni tabli piše mlado dekle pred usmrtitvijo svojemu očetu, da ji naj oprosti, če mu je kaj žalega storila. »Zelo kratko je bilo moje življenje, tako mlada moram umret …«
V muzeju je prikazana vsa zgodovina Koroških Slovencev. Leta 1880 je bilo še 85000 Slovencev. Muzej je na veliki površini in govori tudi o preganjanju in odporu Koroških Slovencev. Na voljo so tudi filmski prispevki in slušne postaje in tudi glasba. Pred hišo je partizanski obnovljen spomenik, ki je bil prej pri Velikovcu. Hodila sem gledat na prag hiše, če se bo kaj prikazala gospa Peca. Ni je bilo na spregled. Vodič je kar hodil za mano in bi bil kar klepetal. Veliko kolesari in s sabo vzame tudi malega sinčka. Tu okoli je že vse hribe prehodil. Pa spet oba gledava proti Peci. Potem je le velika gospa Peca dvignila svoje današnje pokrivalo in me pogledala. Sporočila mi je, da če hočem prit k njej v njeno kraljestvo, se bom pa morala še trudit in nabirat kondicijo. Tudi psihično se bom morala bolje pripravit. Ona je bolj zahtevna in divja od mene in prej bom morala vstat. Skriva, še skriva mojega kraljeviča Matjaža. Ja velika gospa Peca razumem, in se bom trudila, da se srečava, če ne letos, pa drugo leto. Potem se je spet pokrila in se ni več pokazala. Mladenič mi je govoril, da naj grem na Topico, a si jo bom pustila za drugič.
Spakiram se in se zapodim v dolino. V Kapli se obiram okoli zdravilišča, potem se pa poženem na Jezerski vrh. Prvotni cilj ni bil dosežen, a sem videla novo dolinico in zelo zanimiv muzej.
Zapodim se spet na Jezerski vrh. Ob cesti počivajo trije kolesarji. Poteze imajo azijske. Pri Sv. Krištofu se spet ustavim, da malo pojem. Trije mladeniči pripihajo do tja. Vprašam jih od kod so. Povedo mi, da so azilanti iz Afganistana. Tu so že leto in deset mesecev. Zelo simpatični prijazni fantje.
Ob cesti naletim na lepe brstične lilije. V tem soncu me prav razveselijo. Ustavim se tako kot vedno pri Murijevem mineralnem izviru in si grem natočit železove, kalcijeve in magnezijeve vode. To rabi moje telo. Natočim si je v vse steklenice. Seveda se je tudi napijem. U, kako prija. Tako sem spet natovorjena. Za mano so sto trije km, pred mano pa vzpon na Jezerski vrh. Pripelje se nekaj starih džipov in trobijo. Dohitim kolesarja, ki ima nogice take kot jaz roke. Občutek imam, da se bo kar razletel.
Prispem na Jezerski vrh. Tam stoji avtobus z MB registracijo. O, to so pa moji. Vprašam jih kje so bili. Povedo mi, da na Pristovškem Storžiču. Vprašajo me kje sem pa jaz bila. Povem, da se mi je Peca skrila. Ni jim jasno, da sem bila tam s kolesom. Povem jim kje hodim. Gospodu rečem naj dvigne kolo. Komaj ga dvigne. Potem ga hoče ena gospa, pa ga ne more. Pravijo, da to je pa ljubezen do hribov, da se vozim k njim s kolesom. Ja, res je to velika, velika ljubezen do hribov. Potem pa začne ena gospa vpit: »Tota je pa nora! Poslušte tota je pa nora! Tota je pa nora!« Potem pa začnejo hodit gledat kera je te tak nora in si me ogledujejo. Pri nas se pač tako reče. Smeje se peljem na Jezersko.
Aha, danes pa imam še čas in grem še pogledat Jenkovo kasarno. Veliko let že nisem bila v njej. Prijazna gospa mi odpre. Pove mi, da ne ve kako bo, če bodo morali od nje plačevat še davek. Vstopnina za odrasle je en evro, za otroke pa 50 centov. Pove, da pridejo družine in jim je tri evre preveč za plačat in raje gredo. To je pa naš odnos do kulturne dediščine. Vredno si jo je ogledat. V njej je etnografski muzej s predmeti iz tamkajšnjega življenja, malo o planinstvu in seveda napisi tovornikov na stenah iz let 1573 do 1575. Zgradba je kmečki renesančni dvorec in je bila sprva namenjena kot hospic ali gostišče za tovornike in popotnike. Stoji na Jenkovem dvorišču. Kasarna pa je verjetno dobila ime, ko so v njej prenočevali Napoleonovi vojaki. Včasih so imeli pave, sedaj pa jih nimajo več. Obiskovat jih je hodila lisica. Pes je leno ležal in me je samo malo postrani pogledal. Gospa pravi, da bo padalo.
Poženem se naprej. V avtobusnem postajališču počakam. Pride tudi ena gospa, ki je nameravala na Jezerski vrh. Prileti nekaj kapljic, a ni nič hudega. Malo poklepetava, potem pa greva vsaka v svojo smer. Moram si še napast oči na lepih hribih. Vrhovi so še skriti. Idilično Jezersko. Še mi je ostalo nekaj kotičkov v katere bom še pokukala. Zame je najlepša točka na Žarkovem. Tam bi živela in uživala. Kakšen razgled je tam na lepe hribe. Joj!
Spotoma si natočim še jezerske slatine katero so sedaj potegnili do mostička in ni več treba ponjo v gozd. Spet imam vse steklenice polne. Ustavim se v Ticu. Zadnjič je bil en prijazen mladenič, sedaj pa prijazna deklica. Zanima me kaj se pri njih dogaja, če je kaj novega. Mika me knjiga Jezerske štorije od Andreja Karničarja. Zraven je CD v jezerskem dialektu. Denarja nimam, pa knjigo bi imela. Knjiga ali kruh? Pri meni se ve, da bo knjiga in jo kupim. Malo še poklepetava, potem pospravim kar sem novega nabrala in seveda knjigo. Tako se obogatena spustim navzdol. V Valburgi začne spet padat. Vedrim pri gradu. Kar močno se je vlilo. Ko neha se pa poženem proti domu. Komaj čakam, da odprem knjigo. Doma sem danes hitro. Ura je šele šest. Naredila sem 157 km. Tako je tota nora prkolesarla damu. Pristavim vodo za čaj in takoj odvijem knjigo. CD se začne z malo melodije, potem pa štorije v dialektu. Padem not, kot se reče. Zanimivo, simpatično in poučno. Ojoj, voda mi je medtem skoraj povrela. Lakote sploh ne čutim. Namesto kuhat se zleknem na postlo in se predam jezerskim štorijam. To je pa sedaj pika na i današnjega dne. Škoda, da niso vse v govorni obliki. Dialekt me kot vakum potegne v zgodbo. Drugače je, kot, da jo sama berem. Dober nakup sem naredila. Par dni bom brez kruha, pa bom že preživela, da le imam knjigo.
V to dolino pa računam, da bom šla še vsaj štirikrat. Komaj čakam. Velika gospa Peca me bo že počakala. Kralj Matjaž pa tudi, saj me že tako dolgo čaka, pa bo še malo potrpel.
06.07.13
Alenka Goričan