Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 26.07.1982

  26.07.1982


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

ponedeljek, 26. julij 1982, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1295

Delo, Šport: ... Knez uspešen v Eigerju

Naš alpinist je eden redkih, ki je severno steno slovite gore preplezal sam - v šestih urah
RIMSKE TOPLICE - Pred petimi meseci, sredi trde zime, je pisal: »S Pečovnikom sva bila v Eigerju. Najprej sva čakala lepo vreme, potem pa vendarle vstopila. Toda pod Rote Fluhom sva morala obrniti. Sipek sneg in led, snežni balkoni itd.« Potem je spet pridno treniral in plezal, bil na odpravi v Ande vodja najuspešnejše naveze in - takoj po povratku se je spet usmeril v Eiger.

EIGER - Veliko je že smeri v njegovi severni steni, sedaj je ena tudi sad naših alpinistov. Dvojka poteka skrajno desno (a), klasična pa vijuga prek vse stene (b).

Tokrat je za spremembo odšel pod severno steno Eigerja (Švica) sam in v ponedeljek, 12. t. m. v vsega šestih urah kot prvi Jugoslovan preplezal Klasično smer. Vrh je sicer res visok »le« 3619 m, toda njegova mogočna 1800 m visoka severna stena spada med »tri zadnje probleme Alp«. Po številnih poskusih in žrtvah so jo prav po tej smeri prvi zmogli: Nemca A. Heckmair in L. Vorg ter Avstrijca F. Kasparek in H. Harrer. Trikrat so morali bivakirati. Potem je bila še velikokrat preplezana, saj je cilj skoraj slehernega alpinista, tudi več novih smeri so preplezali, v njej so se skušali na vse mogoče načine, tudi pozimi in solisti. V tako kratkem času, kot se je steno posrečilo preplezati Knezu, pa je menda ni še nihče.
Vzpon prek S stene Eigerja po Klasični smeri pa Knezu ni bil dovolj. Po svoji stari navadi je iskal možnosti tudi za novo smer. In če številna preverjanja niso zatajila, mu je to uspelo. V skrajnem desnem delu stene je preplezal Dvojko (IV+/III-IV: 15. t. m.) in to v vsega treh urah. Uspelo mu je, čeprav mu vreme ni bilo naklonjeno. Ob prvem vzponu je še imel bolj ali manj normalne razmere, lepo vreme in malo snega (le na lediščih je bil slab led; največ težav je imel v Rampi in v izstopnih počeh zaradi požleda). Potem pa se je pooblačilo in skoraj vsako popoldne so bile nevihte.

F. S.

Užitek: alpinizem in poleti
Iztok Tomazin je letos osvojil državno prvenstvo v poletih z zmajem, a je vendarle mnogo bolj znan kot alpinist - Proste ponovitve in prvenstveni vzponi - Tudi dober študent medicine

TRŽIČ - Osnovne podatke že poznamo: v soboto (17. t. m.) je 22-letni Iztok Tomazin, doma iz Križev pri Tržiču, okoli 16. ure poletel od Aljaževega stolpa vrh Triglava in pol ure za tem srečno pristal pri Kovinarski koči v Krmi. »Vseskozi je bila megla, vmes je malo celo deževalo in še neugoden veter je bil. Ko pa sem dočakal primerno luknjo v megli, sem (po sedmih urah in pol čakanja!) hitro poletel. Lepo je bilo, ko sem letel mimo sten Draških vrhov, Temena in Debele peči in zadovoljen sem, čeprav se mi polet ni posrečil povsem tako, kot sem računal in ga dalj časa pripravljal.«
Povedati namreč velja, da je Tomazin načrtoval pravzaprav polet v Bohinjsko dolino. Tudi, da je zmaja, težkega 30 kg, ki je visok ali pa dolg, kakor se ga meri, kar poltretji meter, sam prinesel skozi Krmo. Le opremo mu je nesel tovariš Mirko Meglič.
Tistim, ki Iztoka poznajo »le« kot udeleženca odprave v steno osemtisočaka Lotseja, po njegovih vzponih v ZDA, po prostih ponovitvah tudi najtežjih smeri, po dejavnostih torej, ki jih goje člani alpinističnega odseka PD Tržič, morda ni niti znano, da »že« od lanskega junija leta z zmajem. Da je v tem času opravil 75 daljših poletov in precej več skokov (poletov krajših od treh minut), da je bil v zraku vsega že približno 45 ur itd. Je tudi član tržiškega kluba Prepih, izpit za zmajarskega pilota je opravil spomladi letos, največ pa leti z domačih gora, z Dobrče in Kriške gore. Poletel pa je tudi že s Storžiča, Velikega vrha, Kladiva, Begunjščice in drugih. Pa - letos je v Kranjski gori osvojil naslov državnega prvaka!
Če je njegova aktivnost v zraku še »mlada«, tega ni moč trditi za alpinistično. Komaj štirinajstleten (rojen je 30. januarja 1960) je pričel zahajati v gore z alpinisti. Leta 1975 je že postal alpinist, dve leti kasneje pripravnik GRS, potem pa še alpinistični inštruktor. Neznano mu tudi ni organizacijsko delo, ne v društvu in ne v republiški komisiji. Sodeluje pri pripravi učbenikov, zbrano ima že kompletno gradivo za plezalni vodniček Storžič, nadaljuje pa zbiranje opisov in shem še za druga tržiška ostenja.

PODVIG ZA PODVIGOM - Iztok Tomazin med prosto ponovitvijo smeri Union (VII-/VI-) v Paklenici.

Če ga pa pobaraš, kaj ima najraje v alpinizmu, bo prav gotovo odgovoril, da so to proste ponovitve in solo vzponi, nekako izkazujejo tudi številke iz njegovega dnevnika: že blizu 750 vzponov, vsaj 120 z oceno VI ali več, 360 solo vzponov, približno 220 zimskih itd. Katere od teh najbolj ceni? Na to vprašanje pravi, da bi težko odgovoril, vsaj na kratko. Morda so to letošnje prve proste ponovitve v Paklenici: Klin (VII+/VI+), Leva Tržiška (VII/VI), Angelska (VI/V-VI) ... čeprav ima pomembne tudi v Alpah (Walker, Les Droites in ameriških gorah (Diamond, VI, A4, prvi vzpon brez bivaka ali pa prvenstvena Blast from the past z oceno VIII, A0) in je v mogočni himalajski steni Lotseja dosegel 7800 m. Neznano mu tudi ni plezanje v zaledenelih slapovih in smučanje po strmih vesinah.
Če se spomnimo, da je včasih tudi po več dni kar zasvojen s plezanjem (še ne dolgo tega je v dveh dneh in pol opravil 24 solo vzponov v Storžiču) in da na leto opravi tudi precej več kot sto tur, bi upravičeno pričakovali, da je predvsem športnik in da so mu pomembni v prvi vrsti dosežki. Pa ni tako in razen na športnem področju je uspešen tudi na študijskem. Jeseni se bo vpisal že v peti letnik medicinske fakultete v Ljubljani.
Pravzaprav je zanimiv njegov odnos do obeh aktivnosti, alpinizma in zmajarstva. »Plezam in počnem vse drugo, kar se početi v gorah da, preprosto iz ljubezni do njih, pa če se to sliši še tako oguljena fraza. Vedno je zame prvo užitek in lastno zadovoljstvo. Sedaj ga iščem in najdem tudi v najtežjih vzponih; ko ne bo več tako, bom opravljal lažje ture - kakršnekoli me bodo pač še veselile. Tako je tudi z zmajarstvom. Le da je tu - poleg gora - še letenje. Tekmujem pa le za zabavo. Ravno zato sem doslej tudi dosledno odklanjal n. pr. skalolazenje, plezanje na čas. Sedaj pa že mislim: morda pa se bom katerega kdaj vendarle udeležil, tako iz zabave, zato, da si potešim radovednost.«
Tudi če napelješ pogovor na vzornike, ostaja marsikaj nedorečenega. Pove, da so mu za vzor pravzaprav vsi vrhunski alpinisti, ki so v pravem pomenu živeli v gorah in zanje in niso plezali iz športnih in podobnih nagibov. Drugi le zaradi posameznih dosežkov. Če pa le še naprej vrtaš vanj, pa vendarle izdvoji nekaj imen. Poseben vtis je zapustil v njem gotovo Henry Barber, svoje čase najboljši plezalec v kopni skali in solist, ne samo v ZDA, tudi na svetu. On ga je namreč med bivanjem v Ameriki uvedel v prosto plezanje. Pa morda še Jean-Marc Boivin, predvsem zaradi njegovih izrednih podvigov, ko je združeval tudi najtežje vzpone s poleti pod deltakrilom.
Te dni je spet v svojem elementu. Z Borutom Bergantom, tovarišem iz AO, sta v Franciji. V gorah nad Chamonixom, v ostenju Mont Blanca in sosednjih vrhov, bi rada uresničila vsaj del načrtov. Da le ne bi bilo slabega vremena ali česar koli nepredvidenega ...

FRANCI SAVENC

Šaleška naveza v Cinah
Kotnik in Lihtineker, oba člana Šaleškega AO iz Velenja, sta v dneh od 13. do 16. t. m. plezala v italijanskih Dolomitih, v skupini Tri Cine. Najprej sta ponovila Dibonov raz (IV, 500 m) v SV steni Velike Cine, sledili sta Cassinova (VI, 280 m) in Preussova smer (IV, 280 m) v Picolissimi, potem pa še Demuth raz (V, 550 m) v SV steni Zahodne Cine in Comicijeva (V-VI, 350 m) v Punta di Fridi.

V Travniku in Jalovcu
Aschenbrennerjevo smer v Travniku so 10. t. m. preplezali Jože Kremzer, Jože Štalekar in Franc Tamše. Kremzer in Štalekar (vsi člani AO Slovenj Gradec) sta šest dni kasneje ponovila še Dularjevo zajedo v Jalovcu.

Le dve ponovitvi
Celo iz AO Rašica, ki je znan po velikem številu članov in aktivnosti, smo tokrat izvedeli le za dve pomembnejši ponovitvi. Alenka Jamnik in Slavko Franter sta preplezala smer Ogrin-Omerza v Ojstrici, Branka Bračič in Borut Železnik pa Zajedo v Nad Šitom glavi.

American Alpine Journal
Tudi zadnja (56) številka revije The American Alpine Journal, ki velja za enega najbolj upoštevanih virov informacij o aktivnosti v najpomembnejših svetovnih gorstvih, ni brez poročil o jugoslovanskem alpinizmu. Kar dve fotografiji sta objavljeni ob poročilu (Daulagiri, južna stena in prečenje) o vzponu naveze Belak-Berčič-Tratnik. Priobčen je tudi zapis o »naši« nepalski šoli za gorske vodnike in o domžalski odpravi na Grönland. Najobsežnejši članek pa je o vzponu naše odprave prek J stene Lotseja, ki je prikazan tudi s celostransko fotografijo. Med poročevalci zasledimo tudi našega rojaka Vojka Arka, ki ima dve novici iz Argentine, med člani ameriške »medicinske« odprave na Everest pa Rodneya Koricha (Koriča), potomca srbskih staršev, s katerim smo se seznanili v času mednarodne odprave na Makalu.

Novice o AO Gorje
Marca (ko so imeli redni občni zbor) so člani AO Gorje za novega načelnika izvolili Francija Ferjana. Pravijo, da je hudo zagnan, boje se le, da mu ne bodo dovolj pomagali. Ob tej priložnosti so svoje vrste okrepili z dvema pripravnikoma. Med pristopi, turnimi smuki in drugo zimsko aktivnostjo velja omeniti januarski vzpon po »Južni grapi« (prvi levo od Macesnovca) na Dimnike in po grapi desno od Temena, ki jih je privedla na greben Luknja peč - Rjavina.
V zadnjem času sta Ferjan in Žumer preplezala smer Dolar-Kilar-Vavken v Velikem Draškem vrhu, Levo in Desno v Trapezu, Krušic-Ferjan-Zupan v Luknja peči, Vzhodni raz Debele peči in Zajedo v Nad Šitom glavi. Klinar je s tovarišem preplezal Dolgo Nemško smer v Steni in Kačji stolp nad Krmo. Torkar in Zupan Poševno zajedo, Torkar, Klinar in Kunšič pa SZ raz Male Mojstrovke.

Tudi na Mt. McKinleyu
Makedonski alpinisti so letos pripravili dve odpravi. Z rezultati obeh so zadovoljni. O tisti v Cordillère Blanco smo že poročali, sedaj pa je Tanjug sporočil, da so bili 11. t. m. Žarko Gostovič, Vladimir Rakočevič in Stojan Trpovski še na McKinleyu, pravilneje na Denaliju (6194 m).

Čudna botra
Lidija Honzak in Janez Marinčič sta v Vežici preplezala novo smer, ki sta jo imenovala Čudna botra (A1, IV+/III, 150 m, 8 h). Prvih 15 m poteka po Botrovi (desno od Zajede usmiljenja). 10 t. m. je Marinčič z Alešem Dolencem (vsi AO Matica) preplezal Ljubljansko smer v Steni.

Potovanje v Nepal
V času, ko bodo naši inštruktorji vodili šolo za vodnike v Nepalu, bo mogoč tudi obisk te zanimive dežele oziroma trening po tamkajšnjem gorskem svetu. Predvidoma bo to v času od 20. avgusta do 4. oktobra, vse informacije pa posreduje pisarna PZS (312-553).

Naš alpinizem
Vse kaže, da bo ponatis našega prvega alpinističnega vodnika NAŠ
ALPINIZEM (1932) dokončan do septembra. Komisija za alpinizem PZS zato obvešča vodstva AO in AS pa tudi posameznike, da bo mogoče dobiti za naročilo pet ali več izvodov 15% popusta (na ceno 550 din). Naročila že sprejema ekonomat Planinske zveze Slovenije.

Takse za indijske vrhove
NEW DELHI - Indijska Himalaja je bila do letos zelo priljubljena med malimi društvenimi odpravami, saj so bile takse za vrhove tako rekoč minimalne: za vrhove do 6500 m 3000 rupij in nad to višino 4000 rupij. Novi cenik ni več tako popularen. Vzpon ali vsaj poskus vzpona na enega od obeh vrhov Nanda Devi (najvišji vrh Indije, 7816 m) stane 15.000 rupij, drugi vrhovi v tej skupini pa so po 10.000 rupij. V drugih predelih je taksa za vrhove, višje od 6370 m (21.000 angleških čevljev), 7500 rupij, za nižje pa 5000 rupij. Če upoštevamo, da so se dvignile tudi tarife za nosače, zveznega oficirja itd., je to prav gotovo eden izmed razlogov, ki so vplivali na zmanjšanje števila odprav.

Poljska smer v Rocky Mountains
VARŠAVA - Mount Sir Douglas (3406 m) je najvišji vrh skupine British Military Range v kanadskem delu pogorja Rocky Mountains. Prvič so se nanj povzpeli (šele) leta 1919. Njegova markantna 750-metrska JV stena pa je samevala do obiska poljskih alpinistov. Prva sta jo preplezala Kazimir Glazek in Leszek Wozniak, in sicer v 20 urah (z bivakom). Ocenila pa je niti nista hudo visoko: 50 st., IV-V ali po kanadski lestvici F 6-7. Sestopila sta po severnem grebenu. Možnosti za nove smeri pa je v tej gori (in sosednjih) še veliko.

Prizanašajmo otrokom z visokogorskimi turami
Dolge večurne planinske ture niso primerne za otroke - Sprva navdušenje, nato naveličanost

LJUBLJANA - Pred nekaj leti sem se po turi na Jalovec pomudil v Zavetišču pod Špičkom. Dan je bil sončen in prijetno topel. Okoli poldneva je prisopihala do koče skupina deset do dvanajstletnih otrok, ki jo je vodil starejši tovariš. Naveličani in trudni od dolge hoje so otroci posedli po travi.
Otroci iz gruče okoli mene so povedali, da so se zgodaj zjutraj odpravili iz Koritnice in da jih namerava tovariš popeljati še na vrh Jalovca. Na vprašanje, ali bi šli radi na vrh, so začeli tožiti, da so utrujeni, da pa je tovariš odločen opraviti predvideno turo. Presodil sem položaj in obljubil otrokom, da bom poskusil tovariša pregovoriti.
Približal sem se tovarišu in previdno začel z njim pomenek. Povedal sem mu, da sem v mlajših letih tudi sam vodil otroke na majniške izlete in da so bili prav ti za mene med najbolj prijetnimi. Tako sva se hitro ujela. Ko mi je razložil načrt svoje ture z otroki, sem mu previdno odsvetoval vzpon na vrh. Menil sem, da so otroci že utrujeni, da so skoro vsi samo poletno oblečeni in obuti, da je vzpon na vrh dokaj zahteven, da je steza manj zavarovana kot na vrh Triglava, da se kamenje rado kruši, na koncu pa še, da čaka otroke dolga pot v dolino.
Tovariš je prisluhnil mojim pomislekom in ko so mu otroci povedali, da ne bi šli radi na vrh, se je odločil za povratek v dolino in otroci so se globoko oddahnili. Gruča okoli mene se mi je hvaležno zahvaljevala za moje uspešno, posredovanje.
Dolge večurne ture cika-coka, cika-coka niso primerne za otroke; po začetnem navdušenju se po nekaj urah naveličajo hoje in postajajo zato utrujeni. Otrok si želi spremembe, igre, nabiranja jagod ali česarkoli drugega, težko pa prenaša dolgotrajno monotono hojo. Zato dolgotrajne visokogorske ture, tudi če ne upoštevamo morebitnih nevarnosti, za otroke niso primerne.
Po izdatnem počitku in okrepčilu so se otroci odpravili veselo v dolino. S prijateljem pa sva oskrbnici žagala drva. Vreme je bilo najlepše; v trenutku pa se je začelo kvariti. Razbesnela se je nevihta, ki bi otroke ulovila visoko v jalovških strminah. Na srečo jih je morda samo malo poškropilo že globoko spodaj v Koritniški grapi.

Dr. ALOJZIJ VADNAU

Oznake: ALP, AN, BIB, HIM, PrV
eXTReMe Tracker