Matjaž Čuk: 13. decembra 2012, (107.) etapa Jirikhimti (1895 m) - Yasok (1705 m)
Razkazovanje moči nad reko Tamur ...
Ura je nekaj minut čez sedem, ko začenjava današnji dan. Jutro je jasno, brez oblačka, a mrzlo. Asfaltna cesta je najin sopotnik do mesta Terhathum. Na srečo ni bila preveč prometna. V uri in četrt, kolikor sva hodila po njej, so se mimo pripeljali trije avtomobili.
V velikem mestu se ustaviva na malici. Vodič povprašuje za pot, jaz uživam ob čaju in piškotih.
Na koncu mesta zavijeva levo navzdol na pešpot. Prav zanimiva in slikovita je ta pot. Po njej hodi množica ljudi. Navzgor in navzdol. Večina jih nosi težke tovore, kot je to običajno za Nepal. Vsi nekam hitijo. Morda v službo, morda v trgovino ali na obisk. To je tudi vsakdanja jutranja pot šolarjev, ki hodijo v mestno šolo iz bližnjih vasi.
Po dobri uri se množica izgubi. Sedaj sva sama. Mesto je že predaleč, izgleda, da doli ob reki Tamur ni naselij. Še vedno se položno spuščava. Na grebenskem sedlu se prvič pokaže reka. Kot dolga zelena kača se leno vije po dnu doline. Globoko spodaj je še. Vedel sem, da se bova morala spustiti zelo nizko.
Za nekim ovinkom zapustiva udobni kolovoz in stopiva na ozko stezico, ki sedaj vodi strmo navzdol. Hitro izgubljava višino, še malo prej ozek zeleni trak postaja širši in širši. Pokrajina je tu robata in pusta. Kolikor daleč vidim ob reki ni nobene hiše. Še mostu, čez katerega jo bova prečkala, ni videti. Poleti mora biti tu peklensko vroče. Dreves ni, so samo skale in grmičevje. Pokrajina je še najbolj podobna kraški. Steza naju pripelje na izpostavljen grebenski pomol, še vedno visoko nad dolino. Pod njim je še eden, manjši, ki prepadno pada v reko.
Na sedelcu zapustiva greben in zavijeva v levo pobočje. Številne vijuge po prašni stezi, posuti z drobljivim peskom naju pripeljejo do že od daleč vidnega visečega mostu čez stranski pritok. Prečkava ga in stopiva v glavno dolino. Po levi strani večinoma vodoravno ob reki prispeva do štirih preprostih bambusovih koč ob mostu čez reko Tamur. Tu bo počitek, kosilo, nabiranje energije in predvsem dogovor z glavo o nadaljni poti, ki naju čaka na drugi strani. Skoraj pet ur sva rabila do tod.
Točno opoldne.
Eleganten vitek viseči most se pne visoko nad reko. Vedno znova se ne morem načuditi tem človeškim umetninam. Na drugi strani pa – neusmiljena strmina, ki se konča na robu, visoko zgoraj pod modrim nebom. Bal sem se tega vzpona v najhujši popoldanski vročini.
Začnem počasi, s kratkimi koraki kot polž. Vedno, kadar se spremeni ritem začnem tako. Telesu in glavi dam čas, da se prilagodi na velikansko spremembo. Kdor me ne pozna, bi rekel - tale ne bo prišel nikoli gor ... Toda odločni koraki meljejo. Telo in glava sprejmeta novo situacijo. Stroj prične delovati brezhibno in brez napora. Nekje na razglednem mestu se za trenutek ustavim, da posnamem drobne pikice na mostu, nato pa spet v enakomernem ritmu navzgor, brez oddiha. Ne maram ustavljanja, težko je potem spet na novo začeti.
1300-metrsko strmino premagava v dobrih dveh urah, z enim samim, kratkim počitkom. Forma je na vrhuncu, strašna - prava demonstracija moči. Začuda ni bilo nič od tiste peklenske vročine, ki sem se jo bal. Že res, da je majica premočena in potne kaplje polzijo po čelu, a daleč od tistega, kar sva doživljala ob reki Karnali. Morda zato, ker je pihljal rahel vetrič, ki nama je olajšal prvih nekaj sto metrov vzpona. Ali pa zato, ker sva utrjena od številnih preizkušenj na dolgi poti.
Mestece Yasok, najin današnji cilj, leži na desnem grebenu. Vodič pravi, da je do tja le še pol ure. No, ni bilo pol ure - bila je debela ura – a to ni nič v primerjavi z napori, ki so za nama.
Mesto doseževa v poznopopoldanskem soncu.
Večer je mrzel in vetroven. Nocoj ne jem veliko, nekaj mi ne štima. Ni več volčje lakote, dal bhat mi ne diši več.
Ja, že videno. A to me ne bo ustavilo. Predaleč sem že in preveč truda sem vložil v to, da bi razmišljal o tem.
Prav kmalu grem v posteljo. Dolgo ne morem zaspati. Ne počutim se najbolje. Ob desetih vstanem, da bi šel na stranišče. "Prijazni" gostitelj je zaprl dostop do WC-ja. Moram se znajti, kot že ničkolikokrat. Driska. Morda na nepravem mestu.
Ponoči imam, hvalabogu, mir. Spim po obrokih.
Težak in naporen dan je za mano.
Hoja 8 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 3,9 °C, v sobi 5,8 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Yasok (1705 m).
Matjaž Čuk