Matjaž Čuk: 12. decembra 2012, etapa Mulkharka (1870 m) - Jirikhimti (1895 m)
Takšnega, smešnega, ki skače sem ter tja in fotografira sonce niso ...
Ponoči me je zeblo. Pokrit sem bil z eno samo odejo – udobno, super mehko in lahko. Zvečer sem si dejal, saj ni tako hladno, saj bo dovolj. A ogret od tople večerje in vročega čaja sem podcenjeval moč noči. Najprej sem oblekel termoflis, nato nogavice in na koncu še kapo. Malo je bilo bolje a zeblo me je še vseeno. Moja topla spalna vreča pa je bila le pol metra stran, čisto na vrhu nahrbtnika ...
Prav ti je, lenoba lena, kar zebe naj te, če se ti ne ljubi vstati in potegniti iz nahrbtnika stvar, ki bi v nekaj sekundah rešila tvoje težave! je bil moj monolog po neprespani noči.
Jutro je jasno. Vesel sem ga, saj sem že nekaj dni pogrešal modro nebo. Čisto drugače je začeti dan, če veš, da boš videl kod hodiš, da bodo pod teboj doline in nad tabo čisti in ostri grebeni.
Sedem je ura, ko odhajava iz prijaznega nepalskega doma v mrzlo jutro. Najina pot je udoben kolovoz, ki naju vodi po odprtih pobočjih visoko nad dolino. Komaj opazno se vzpenja, a vztrajno pelje navzgor. Mimo male vasice in nekaj osamljenih hiš prečiva dolga pobočja, številne stranske doline in gozdne grebene. Daleč na desni se v nasprotni svetlobi blešči prelaz čez katerega morava iti, Manglebari Lekh.
Pot danes sploh ni naporna, je le dolga, dolga. Kot jara kača brez konca se vije gozdni kolovoz proti oddaljeni točki daleč na obzorju. Po treh urah in pol stopiva na dolgo pričakovani prelaz. Čas je za prvi počitek in čaj.
Mrzlo je in vetrovno. Oblečem bundo. Razgreto telo, na katerem je mokra majica se v strupenem vetru ohlaja zelo hitro.
Najina pot sedaj ne zavije navzdol, kot sem mislil in pričakoval, ampak – navzgor. Čez grebenski rob se kolovoz, ki je sedaj že prava makadamska cesta prevali na drugo stran. Tu leži mala vasica Chauki. Chauki? Nekam znano se mi zdi to ime.
Je to pot, ki vodi iz Basantapurja mimo jezera Gupha Pokhari v vznožje Kangchenjunge? vprašam starejšo ženico, ki nama kuha kosilo.
Da, to je ta pot. odgovori.
Torej sem tod že hodil. In prav v tej vasici sem prespal. Morda celo v isti hiši, kjer se sedaj grejem ob ognjišču, pijem čaj in čakam na kosilo.
Takoj nad vasjo se pot strmo vzpne. Skoraj bi se ugriznil v jezik, ko sem na prelazu Salpa La vodiču dejal, da je ta najin zadnji, višji od 3000 metrov. Temu, tukaj pred nama, ki mu ne vem imena, do te meje zmanjka le pičlih 60 metrov.
Sedaj se pot zares prevesi navzdol. Sicer ne tako strmo, kot bi si želel pač pa počasi, postopoma. Po dobri uri spusta zagledava spodaj na grebenu veliko vas, skoraj mesto.
Kaj praviš, je to Jirikhimti? vprašam vodiča, ko počivava ob poti.
Ja, mislim, da je. odgovori.
Oba sva prvič tu in nihče od naju ne ve in ne more vedeti zagotovo, a po pripovedovanju domačinov in zemljevidu, ki ga imava oba misliva enako. Mesto Terhathum, najin današnji želeni cilj je bojim se, predaleč za naju. Dolgo pot imava za seboj in vodiča že malo izdaja boleča noga. Če bova pretiravala s hojo zna biti to jutri problem. Zato predlagam, da si poiščeva današnji dom v tem zanimivem mestecu.
Vodič, kot ponavadi v takih krajih, hitro izgine v eno izmed domačih krčm, kjer igrajo biljard. Očitno mu ta igra veliko pomeni.
Poznopopoldansko sonce se prebija izza oblakov. Mogoče bo to prineslo zanimiv sončni zahod. Zato se oborožen s fotoaparatom odpravim na lov za motivi. Malce naprej od mojega hotela najdem primeren prostor z drevesi, ki jih bom uporabil za ospredje.
Nato se začne. Hodim levo in desno ter iščem zahajajoče sonce čez katerega se "vozijo" oblaki. Pri tem početju sem zelo zanimiv, saj se kmalu okoli mene nabere množica ljudi, ki opazujejo moje početje. Itak, da še nikoli niso videli kaj takega. Na vsake svete "cajte" sem zaide kak turist - takšnega, smešnega, ki skače sem ter tja in fotografira sonce niso videli še nikoli ...
Prav malo mi je mar za smeh in komentarje, ki jih ne razumem. Tu nikogar ne poznam.
Zadovoljen se vrnem v hotel. Uspelo mi je napraviti nekaj prav zanimifih fotk. Z nočjo pride tudi vodič. Lačen je seveda.
Po večerji pijeva tongbo.
Ob sedmih greva v posteljo. Jutri naju čaka naporen dan. Zadnja velika reka, ki jo bova prečkala, Tamur je zelo globoko spodaj, mesto Yasok pa visoko gori na grebenu na drugi strani.
Nisem prepričan, da nama bo uspelo ...
Hoja 6 ur. Vreme dopoldne sončno, čez dan zmerno, občasno spremenljivo oblačno, megleno. Temperatura zunaj 4,1 °C, v sobi 7,2 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Jirikhimti (1895 m).
Matjaž Čuk