Matjaž Čuk: 5. decembra 2012, (99.) etapa Share (2590 m) - Gurase (2985 m)
Seveda bi šlo, če bi bila svetovni prvak in podprvak ...
Jutro je mrzlo. Temperatura je tik nad lediščem.
Danes sva počakala na sonce. Odhajava pozno, šele ob pol devetih. Ne mudi se nama. Večino dela sva opravila že včeraj. Le slabe tri ure naj bi imela do prelaza.
Toplo sonce naju razvaja samo nekaj kratkih minut. Nato utoneva v senco širnih gozdov. Pot se kar noče obrniti navzgor. Prečiva dolga pobočja. Skoraj uro že hodiva pa sva še vedno na isti višini, kot sva začela. Končno se nekaj strmih serpentin požene tja, kamor danes morava, navzgor.
Pred nama so prve hiše, zadnja vas Sanam. Odtod bo šlo konkretno navzgor. Vsaj tako obljublja pisec priljubljenih popotniških vodnikov Lonely Planet, Treking po nepalski Himalaji.
Ja, malo morgen!
Debele pol ure hodiva po ravnem in se celo spuščava. Pred seboj imava še 650 metrov vzpona in slabe pol ure časa po vodniku. Bo šlo? O, seveda bi šlo, če bi bila svetovni prvak in podprvak v gorskih tekih. Tako pa sva le navadna smrtnika, Slovenec, že malce v letih – pardon, v najlepših letih in pa nepalski vodič, oba že devetdeseti dan na poti.
Preostanek poti, 650 višincev do vrha zmoreva v uri in četrt. Ups, tisto prej, o mojih letih mi je bilo pa kar malce težko priznati!
Torej, še ena "cvetka" avtorja prestižnih vodnikov, kar Lonely Planet brez dvoma je.
Točno opoldne stojiva na vetrovnem prelazu Salpa La (3349 m). Še ena velika pregrada na poti do cilja je za nama. Sedaj se pa res že počasi bližava koncu. A čas za veselje in proslavljanje še ni napočil. Še vedno stojim na trdnih realnih tleh. Kaj vse se lahko zgodi v preostalih štirinajstih dneh, kolikor naj bi še imela do konca! Šele ko bom videl pred seboj indijsko mejo bom verjel. Presneto rado se kaj zalomi tik pred koncem ...
Na prelazu stoji skromna hiška, hotel, kot temu pravijo Nepalci. Tu naj bi preživela mrzlo in vetrovno noč. Jutri zgodaj zjutraj bom šel na vrh Silicho peak, s čudovitim razgledom na gore.
Po kosilu se odločim za vzpon do jezera Salpa. Grem na oglede in preganjat čas, da mi čimprej mine mrzlo in dolgo popoldne. Kamnita pot se vzpne na manjši prelaz. Pod menoj je jezero in pa ups, tole pa ni od muh, strma priostrena špica vrha Silicho peak.
Spoštljivo gledam navzgor. Nikjer ni videti šibke točke. Presneto, pa vendarle mora nekje biti pot, ki pripelje na ta drzni vrh!?
Spustim se do jezerca in se vzpnem na greben nad njim. Vrh je sedaj tik pred menoj. Napeto opazujem in iščem pot na njegovem pobočju. Zdi se mi, da na desni vidim sled steze, a nisem prepričan. Po mojih izkušnjah bi morala prečiti strmino proti levi, se vzpeti na greben in od tam doseči vrh.
Zamika me ta lepa špica. Kar takoj - časa do noči je še dovolj. Navzdol bo šlo hitro. Z grebena poskušam prečiti do glavnega pobočja. Po robatem svetu, polnem zahrbtnih lukenj se previdno spuščam proti sedelcu. Nad njim se pobočje postavi pokonci, brez plezanja tu ne bi šlo. Na desni strani jezera je globoka dolina, kjer bi sedlo dosegel brez večjih težav. A globok spust, več kot dvesto metrov mi ne diši. Vrnem se nazaj do jezera in poskušam še z leve. Ustavi me neprehodno trnovo grmovje. Torej, poraz?
Sam pri sebi razmišljam, kaj storiti. Jutri bi prav gotovo našel pot na vrh, a bi za to porabil cel dan. Še eno neprijetno noč bi morala preživeti na prelazu ...
Tu imam še cilje. Mika me greben Mayam Danda, dolini Honkhu in Inkhu khola, jezero Panch Pokhari. Dober razlog, da se sem še vrnem in mimogrede poberem še ta ponosni vrh. Razgledi in stranpoti so mi letos v drugem planu. Pomemben je samo en cilj – priti po moji poti do indijske meje.
Odločitev v meni je že sprejeta. Vračam se na prelaz in še danes odhajava navzdol. Ob štirih sem na sedlu. Vodiču ne dolgovezim ampak mu naročim, naj se pripravi, da greva v dolino. Čimdlje bo možno, do noči.
Hitiva po kamniti poti navzdol. Tik pod nama je megleno morje. Sonce tone vse niže, mehka stranska svetloba ustvarja čudovite prizore. Kljub temu, da se nama mudi in naju preganja tema, se ustavljam. Moj fotoaparat ne zna in ne zmore mimo teh lepot.
Mrači se že in hvalabogu je na poti osamljena hiška, ki je kot naročena za najin nocojšnji dom.
Večer je čudovit. Dolgo strmim v silhuete gora nad meglenim morjem. Šele oster mraz in dišeča večerja me iz trde teme preženeta pod streho v zavetje hiške.
Dolg in razgiban dan je za menoj.
Hoja 7 ur. Vreme sončno, cel dan, megleno morje. Temperatura zunaj -2,0 °C, v sobi 2,1 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Gurase (2985 m).
Matjaž Čuk