Matjaž Čuk: 3. decembra 2012, (97.) etapa Bogal (2150 m) - Sotang (1610 m)
Tokrat naredim, kar v Nepalu nisem naredil še nikoli ...
Jutro je mrzlo a mene prav nič ne zebe ...
Ni me pogrelo sonce, ki je pred pol ure vzšlo, ampak nekaj povsem drugega! Nesramno visok račun. Vodič mi je včeraj rekel, da je to dom šerpe, ki dela v agenciji, s podporo katere potujem... Zanimivo.
Dal bhat 400 rupij, 250 rupij za najpreprostejšo nepalsko juho, 30 za čaj. Cene, ob katerih bi zardevali tudi visokoturistični hoteli v prestižnem Manangu ali Namche Bazarju. Cena za juho, za katero sem plačeval od 20 do 30 rupij je celo rekodna za katerokoli juho v Nepalu. In pojedel sem jih res že veliko po celi deželi.
Lakomni gostitelj se je hotel pošteno privoščiti prvega turista, ki je prespal v njegovi hiši. Pa se je uštel.
Tokrat naredim, kar v Nepalu nisem naredil še nikoli. Najprej mu povem svoje mnenje o njegovih cenah, nato sam določim ceno za dal bhat 150 rupij, juho 50 in čaj po 15 rupij. Dam mu 250 rupij – račun je bil 740 – se zahvalim kot običajno za dobro hrano in prenočišče ter odvihram iz hiše. Kljub vsemu spoštovanju gostoljubnim in prijaznim Nepalcem, ki so pripravljeni sprejeti, prenočiti in nahraniti tujca, pa je šel tale fant predaleč.
Ne, prav nič mi ni žal, da sem tako "opravil" z njim. Navsezadnje sem mu plačal čisto pošteno vse, kar mi je ponudil, po običajnih cenah, kot plačuje Nepalec. In če bi bil vsaj malo manj lakomen, bi dobil več. Cenim gostoljublje nepalskih domov in zamižim na obe očesi, tudi pri malo višjih cenah, seveda v mejah normale. Izkoriščanja in pretirane lakomnosti ne maram.
Jutranje sonce na poti greje precej manj od tega neljubega dogodka, naju bo pa prav gotovo pogrelo na drugi strani doline reke Dudh Kosi, ko se bova popoldne vzpenjala strmo v breg. Do takrat pa misli proč od teh stvari, kajti pred mano je čudovit dan.
Še en narobe svet – najprej dol, potem gor. A tega sem v Nepalu vajen. Pravzaprav mi je čisto vseeno ali hodiva navzgor ali navzdol.
Položen spust se konča po dobri uri. Svet se sedaj strmo prelomi in prvič zagledam Mlečno reko – Dudh Kosi, kot bel trak, globoko spodaj. Po strmih vijugah zdaj hitro izgubljava višino. Na nasprotni strani je dolina Honku, po kateri bova hodila prav kmalu in še dobršen del jutrišnjega dne. Izjemno dolg in eleganten viseči most nad reko je precej nižje kot sem predvideval, na višini komaj 950 metrov. Običajna pot, Everestova transverzala preči reko skoraj 500 metrov višje v vasi Jubing. Po zelo dolgem času sva se spet spustila pod višino 1000 metrov. A le za nekaj kratkih minut. Strme serpentine na drugi strani poskrbijo za spet štirimestno nadmorsko višino.
Vodič mi je ušel naprej.
Sledim odtisom njegovih čevljev, kjer jih ni in sem v dilemi vprašam domačine za pot. V prvi vasi nad reko gledam ali se je kje ustavil, a njega ali prislonjenega nahrbtnika ne vidim nikjer. Poti je več in vedno pogosteje sprašujem za pravo. Na koncu ni niti odtisov vodičevih stopinj več ...
Hodim sam, na razpotjih čakam, da kdo pride mimo. Ne bi se rad izgubil na tej poti, ki je turistično neobiskana. Jezen sem na vodiča. Imam ga vendarle zato, da mi kaže pot!
Vzpenjam se počasi a brez ustavljanja. Vodič mora biti nekje zadaj. A to me zdaj prav nič ne briga. Ne bom sedel in ga čakal. To ni niti moja naloga, še manj skrb. Bo že prišel. Vsakega domačina ob poti, ki ga bo vprašal, mu bo povedal kje sem in kje me je srečal. Ob pol dvanajstih se ustavim v hiši ob poti. Žejen sem in lačen. Čas je za okrepčilo. Jem banane, grizljam piškote in pijem čaj.
Po pol ure, ko se ravno odpravljam naprej, zadihan prisopiha vodič. Govori, da je šel po neki drugi poti, da je jedel in spraševal, kje sem jaz. Sede na klop in naroči banane in juho. Ups, danes je pa hudo lačen!? A ni rekel, da je že jedel? Po mojem se je nekje izgubil, pa ga je sram priznati. Itak ni važno in me tudi ne briga.
Po kosilu hodi spredaj. Pot je sedaj manj strma. Slabe dve uri rabiva do velike vasi Sotang. Ravno ko prihajava vanjo, se iz bližnje šole usuje več kot sto šolarjev. Ups, tu pa lepo skrbijo za podmladek!
Popoldne in večer preživim v udobnem lodgu. Počivam in pišem dnevnik. Jutri bova prišla na glavno pot, ki povezuje Luklo in Tumlingtar. Kljub temu ne pričakujem množice turistov. December je, konec sezone in razgibana pot čez prelaze brez zvenečih imen že tako ali tako ni na vrhu seznama želja običajnega turista, ki obišče Nepal.
Hoja 6 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 8,5 °C, v sobi 10,9 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Sotang (1610 m).
Matjaž Čuk