Edinost (1924) - Ivo Pertot: Dvoje vrst intelektualcev izkazuje bolehna družba dvajsetega stoletja.
Eni ljubijo življenje v nižavah, kajti dobro se počutijo v tlačeči in usužnjujoči atmosferi. Primanjkuje jim slehrnega poleta navzgor, k čistim in trajnim vrednotam. Ljubijo senilnost, propadanje! Ali niso ti ljudje pravi otroci svoje žalostne dobe, najvernejša slika sodobne umirajoče družbe, ki ubira
svoje melodije po burševsko: »Danes je danes, še mar nam ni konec« . . .
Drugi, in teh je malo, so polni ognja in življenja. Z dušo in telesom hrepenijo v višave; cilj njihovega bitja in žitja je svoboda in resnica, ki je brezčasna in noče, ne more priznavati nazadovanja m propadanja. K tem višinskim ljudem, revolucionarjem duha je pripadal naš pokojni dr. Jug.
Z njim sem se seznanil v filozofskem seminarju ljubljanske univerze. Rojen Solkanec bil je podolgastega obraza, srednje, čokate postave – prizna turist a še večji filozof-teoretik. Ni minulo semestra, da ne bi oddal ordinariju filozofske stolice, prof. dr. Vebru, dvoje do troje obsežnih študij, ki jih hrani filozofski arhiv.
Promoviral je v juniju lanskega leta na podlagi disertacije: »Duševna kavzalnost«. Po izjavi merodajnih činiteljev je ta disertacija kakor po obsegu, tako po svoji notranji vrednosti taka, da zasluži s polno pravico ime habilitacijskega dela.
Priznavajoč izredne znanstvene sposobnosti mladega Solkanca, je imenovala filozofska fakulteta dr. Juga univerzitetnim asistentom ter ga pridelila v tej lastnosti prof. Vebru. Že v novembru 1923. je odhitel pokojnik na univerzo v Padovo kjer se je spopolnjeval dva semestra na oddelku za eksperimentalno psihologijo pod vodstvom prof. Benussija ter se tako pripravljal na docenturo, ki se mu je obetala na ljubljanski univerzi. To jesen je nameraval nadaljevati svoje študije v Pragi in zatem v Berlinu.
A ni ga več med živimi ...
Dr. Jug je bil tip teoretika. Cenil je znanstvene vrednote, resnico, v pravem
pomenu besede, najvišje. In kako ti je delal! Od jutranje zore do kasnega večera je presedaval med študijskim letom dan za 7dnevom ob svoji pisalni mizici, razglabljal, beležil in razglabljaj. Bivala sva skupno v Akademskem kolegiju.
V marcu l. 1923. se mu je mudilo z doktorsko nalogo, čeravno jo je imel že
par kilov v rokopisu. To mu ni zadostovalo, kajti njegovo geslo je bilo: »Aut Caesar, aut nihil«. Svojo skrb mi je izrazil smehljaje z nemško spakedranko, ki jo je slišal v letih strahote od madžarskih vojakov tik ob fronti, v Solkanu: «Muss geht, mora iti; disertacijo moram ravno tako izdelati in zaključiti, kakor sem si jo zamislil; pa naj stane še toliko!«
Tri tedne je pisal po osemnajst do dvajset ur dnevno. Misli so se mu kopičile brez konca. Termin za oddajo disertacije se je bližal. »Še osem dni časa imaš in nič več,« mu pravim prijateljsko. Klement se mi odreže: »V šestih dneh je Bog ustvaril vesoljstvo. Tudi jaz moram ta teden še mnogo, mnogo ustvariti.« In pisal je polo za polo dan in noč; le dve uri počitka si je privoščil vsakih štirindvajset ur. V soboto, ob mrkem sončnem zatonu ljubljanskem, je zaključil svojo ogromno disertacijo. Vstal je od mize. In glej: bil je še vedno čil, kakor da bi prišel z letovišča; kajti v njem so dremale neizčrpljive življenjske sile. Pokukal je skozi okno v Kamniško smer ter zavriskal: »Kamniške planine,
končal sem delo; kmalu, prav kmalu vas poljubim, vi beli, nedolžni vrhovi!«
Naš Jug ni poznal utrujenosti, žeje in lakoti; saj ni bil povprečen človek. Le malo se nam rodi takih. Bil je skromen, bil je pristen stoik. Rekel sem, da mu je bila teorija najvišja vrednota. Zato je uravnaval tudi svoje življenje vestno in eksaktno do pičice le in le po teoriji. Ni priznaval vijugastih črt, ki jih očrtuje realno življenje; ni priznaval kompromisov.
»S pomočjo teorije moremo in moramo obvladati in uravnavati vse.« To je bilo
njegovo načelo.
Kdo izmed ljubljanskih akademikov ni poznal pokojnega Klementa, to poosebljeno doslednost, diko in ponos primorskega dijaštva?
Kdo izmed umskih in ročnih delavcev Goriške ni slišal mladega, a svetu še nepoznanega učenjaka, ko je predaval tam ob sinji Soči o perečih kulturnih problemih z onim ognjem, z onim prepričanjem, ki sta dana le redkim, redkim?
Kdo bo dovršil zgradbo one eksplikativne psihologije in etike, kateri si je na podlagi neprestanega eksaktnega študija že zasnoval pokojnik v kratkih obrisih, le njemu razumljivih beležkah, ki jih je hranil kot zaklad zakladov?
V planinah, kamor je zahajal sleherne počitnice, da se okrepi ter nabere potrebnih sil za nadaljnje pohode v sfere vedno globljih teorij in brezčasnih resnic, je zatonilo njegovo bogato življenje. Ljubil je te planine s tako silo, kakršna je bila le njemu dana; poznal jih je z ono natančnostjo, ki je bila le njemu lastna.
Izgubili smo dr. Juga v dobi, ko je hotel obogateti kulturo s svojimi prvimi večjimi duhovnimi zakladi. Njega ni več.
Za njim plakajo vsi, plaka Alma Mater Ljubljane, plakajo visoke snežne planine.
Počivaj, filozofa! Bil si velik in življenje ti je bilo večkrat težko med majhnimi ...
Dr. Ivo Pertot
Edinost, 31. avgust 1924