Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... skozi romantično Baško grapo in idiličnoTrento

Ura je pet čez pet zjutraj. Odpravim se od doma. Ko se peljem po polju mi skoči na cesto zajček in dirja pred mano. Zelo sem ga vesela, saj se jih zelo poredko vidi. Potem pridem do stare lepe hiške, ki jo sedaj krasijo rožice. Kako dolgo jo bom še videvala? Bo še stala, ko sedaj hoče ta vlada še pasje ute obdavčit? Groza.
Med potjo me spremlja vonj cvetočih lip. To obožujem. V gozdovih cveti pravi kostanj. Vozim po cesti, ki jo kar nekajkrat na leto prevozim. Kar hitro se mi pojavi spredaj veličastna podoba v jutru prebujajočega Ratitovca. Pri moji stalni postaji pojem banano in se zapodim proti Petrovemu Brdu. Seveda vmes ne gre brez postanka v meni tako dragem Zalem Logu. Pred mano stoji v jutranji podobi in tišini. Malo naprej pa me čaka prijetno presenečenje. Danes v teh temnih, zagrenjenih časih te bo le redko kdo pričakal odprtih rok. Mene pa je tam čakal frajer z obloženimi, razprtimi rokami, a sem žal morala naprej. Pa sem spet pri naloženih kozolcih. Jih bom še videvala, ali jih pa bodo ljudje podirali, da ne bodo plačevali davkov? O Bog, kam smo prišli. Pri srcu me kar stiska. Kaj pa je to v travi? O joj! Lisička! Malo se gledava na tri metre. Nekaj je jedla v travi. Hočem jo fotografirat, ta pa jo pobriše v gozd. Tam se ustavi, me še enkrat pogleda in že je več ni. Kaj takega. Nazadnje sem jo videla v Gorskem Kotarju, ko mi je švignila čez cesto malo pred kolesom. Kakšna nagrada in vzpodbuda za današnjo dolgo in zahtevno turo. Super. Sedaj me kar nese naprej. Sem zelo vesela. Lisička mi je takoj polepšala dan.

Cesta na Soriško je seveda kot vsako leto zaprta. Koliko let jo že popravljajo? Leto za letom. Sramota. Kaj bi na to rekli Japonci? Pridem do Zgagovih. Okoli hiše je pokošena trava, le šope ali celo kot otočke so pustili rasti ivanjščice. Na koncu se še ustavim in gledam nazaj kako lepo to zgleda. To sem prvič videvala v Avstriji in Nemčiji, sedaj pa jih puščajo tudi pri nas. Neučakana sem pred današnjo avanturo. Pozdravljata me že Lajnar in Dravh. Kako visoka se mi zdita. Vsa sta v zeleni barvi in soncu. Pa sem na Petrovem Brdu. Pogledam na uro. Še vedno zaostajam za staro formo za petnajst minut. Lezem pa le naprej. Od lani sem pridobila za petnajst minut.

Spustim se v romantično Baško grapo. Tu je že Primorska in vate butne topla primorska sapica. Ustavim se pri razgledu na Črno prst. Kako lepa in mogočna je. Ko gledaš njeno divje skalovje od spodaj si ne moreš predstavljat, da te tako preseneti s pisanimi rožicami, katere skrbno čuva. Prispem do okrepčevalnice. Prijazni gospod vabi samo motoriste, ignorira pa bicikliste. Ga bom malo zafrkavala, a ga sedaj ni. Vse je še tiho. Vsi še spijo. Prispem v Podbrdo. A danes grem naprej. Spremljajo me stare hiše in lepi, lepi kozolci. Tu so drugače grajeni. Uživam, le pomislit ne smem, da bi jih začeli podirat. Na večih hišah vidim napise, da jih prodajajo. Ustavljam se pri odcepih cest, da si zapišem koliko časa sem porabila do sem. Tako bom lahko načrtovala ture iz lepe Baške grape. Peljem se skozi cestni predor, zraven pa je železniški predor. Ob meni šumi že tretja vodica. Sedaj mi dela družbo Bača. U, tu je pa slap. Vejevje mi ga skriva. Ne morem ga dobro videt. To je za pomlad, ko še ni listja in je več vode. O, še en slap je malo naprej. Spomladi, spomladi moram spet sem, da ju vidim. Grapa je bolj ozka, a se vsake toliko odpre. Škoda, da nimam časa, da bi spraševala kaj vse vidim. Za mano je Huda Južna in Koritnica. V Grahovem pri cerkvi se ustavim. Pogled okoli je čudovit.

Katero je Kojca? Je ta, ali ona? Pred leti sem se peljala skozi in tu sem bila ravno, ko je zazvonilo poldan. Danes sem pa prej. Kar nekako ne morem naprej. Obiram se tu okoli in tuhtam kaj vidim. Pride starejša gospa. Takoj jo povprašam in mi pove, da levo vidim Koriško goro, desno je Kojca, vmes zadaj pa je Porezen. Gospa mi pove, da tudi hodi v hribe. Z društvom gresta z možem skoraj vsak teden. Preveč visoko ne moreta več. Takoj sem videla, da je zame ta prava. Hribi ji veliko pomenijo. Rekla sem ji, da je prelepa naša deželica. Rekla je: »Ja. Da je le ne bi ta mafija prodala«! Malo mi je povedala o tamkajšnjih tajkunih. Rekla sem ji, da midve pošteno živiva, mirno spiva, oni imajo pa še gate ali za ukraden denar ali pa na puf. Smejala se je. Pokazala mi je kje je doma in me povabila na obisk, če bom še kaj tam hodila. Zelo prijazna gospa. Rada imam take ljudi.

Malo naprej je spomenik filmu Na svoji zemlji. Tega so snemali v Grahovem in na Kneži. Še naprej ima ena umetnica galerijo slik iz peska. Pa spet kozolci in stare hiše. Pod mano se pokaže prijazna vasica. To je Kneža. Malo se ustavim in si jo ugledam, nadaljujem vožnjo v Klavže. Opla, tu je pa soteska Bače. Naredim nekaj posnetkov. Malo naprej je Dicova vodica. Grem kar dalje, ker bom to pustila za drugič. Pa sem na dnu grape v Bači pri Modreju. Tu se reka Bača izlije v Idrijco. Romantične Baške grape je konec. Polna je lepot in zanimivosti, le videt jih moraš znat. Raziskujem jo iz vrha. Še veliko dela me čaka. Po grapi teče reka Bača in železnica. Ponekod je tako ozka, da je prostora samo za cesto in železnico. Na njenih pobočjih je tako strmo, da lahko kosijo le z derezami. Nekdo je zapisal, da tu še korenine rožic morajo imet moč derez, da jih ne odplakne v dolino. V grapo se stekajo stranske grape, ki so lahko zelo zanimive. Na enih so soteske in slapovi. Reka Bača je dolga skoraj 30 km. Z avtom zdrviš skozi in je pravzaprav ne vidiš in ne doživiš. Če pa začneš po njej stikat, pa vidiš kakšne lepote in znamenitosti skriva. Tudi zelo zanimivi in pomembni ljudje izhajajo iz nje. Kako sta se pogovarja dva partizana v filmu Na svoji zemlji? »Stane, glej, našo Grapo«. In Stane reče: »Baška grapa«. Še se bom potikala po njej in jo raziskovala. Tudi pisala bom o njej, ker želim, da bi se več vedelo o njej, da ne bi bila pozabljena.

Zavijem desno proti Tolminu. Pred leti pa sem se zapeljala levo proti Idriji in naprej. Od tu bo vse zame novo. Juhu. Najprej se ustavim pri spomeniku iz prve vojne. Malo naprej se pokaže veliko jezero. O, saj to je pa Most na Soči. Kako lepo se zrcali pokrajina v zeleno-modri vodi. Zastal mi je dih. Nekaj časa samo strmim predse in tudi premaknit se ne morem. Kako je lepo. Stojim ob krasni hčeri planin. Vozila se bom ob njej. Delala mi bo družbo in mi razkazovala svoje lepote. Tu se Idrijca izlije vanjo. Moram naprej. Tako sem vesela. Malo naprej se na travniku pase velika čreda krav. V ozadju se mi prikazujejo hribi. Teh pa še ne poznam. Pred mano se odpira nov svet. Na enem travniku me čakata dve manekenki vsaka na svoji modni pisti. Ko vidita, da ju gledam se postavljata na vse možne načine. Pogledujeta ena proti drugi. Ko se odpeljem se je ena še oglasila, druga pa pomigala z enim ušesom.

Prispem v Tolmin. Zapeljem se kar skozi, saj vem, da si je veliko za ogledat. Šele sedaj, ko sem naprej od Tolmina se zavedam kakšen zalogaj sem si zadala za danes. Vozim se in vozim, Kobarida pa ni in ni. Zazrem se v desno. Ja, kdo me pa to opazuje? O, saj to je pa posebnež Krn. Ja, midva sva se pa že srečala. Iz Bohinja sem šla na Komno in naprej do Krnskega jezera, tam sem prespala, zjutraj pa k tebi. Potem pa naravnost nazaj v Bohinj na avtobus. Kako sem bila žejna. Noge sem imela vse polepljene iz preventive. To je bila moja druga solo tura. Uspela mi je. To je bilo kakšnih dvajset let nazaj. Kje je že to. Dragi Krnček vidiš, sedaj se pa s kolesom podim okoli. Upam, da mi bo uspelo tudi še k tebi prit. Posebnež si, ki me na daleč opazuješ, ko se potikam okoli. Viden si, viden. Vozim se in vozim, Kobarida pa še ni. Tu okoli so bile hude bitke v prvi sv. vojni. Koliko življenj je tu ugasnilo. Pesnica Ljubka Šorli v eni pesmi pravi: »Vasi osamljene, zaprte koče, po gričih in dolinah posejane- vse so pekoče, krvaveče rane. Po njih nešteto src v tujini joče … Od daleč Soča, kakor gorska deva, osamljenim vasem pozdrav prinaša in dni srečnejših upe razodeva«.
Opla, tu je pa čudovit vodnjak. Vodo mi je dala kar kraljica. Posebna. Nasproti je pa lepa stara hiša. Sonce me kar greje. Kaj pa je tam na onem hribčku? O, to pa je znak, da se približujem Kobaridu. Končno. Ob cesti so topovi. Spomini na prvo svetovno vojno. Pa sem v mestu.

Oj lepi Kobarid. Takoj me je očaral. Polno je ljudi. Neki dogodek je, a nimam časa se zadrževat. Kdo pa je to? Ja seveda , veliki Simon Gregorčič. Moj oboževani. Na misel mi pride njegova pesem »Mojo srčno kri škropite po planinskih sončnih tleh, kakor seme jo vrzite po doleh in po bregeh … « Jaz pa danes svoj znoj škropim okoli. Povsod ga bo še polno. Vprašam kje gre cesta proti Bovcu. O, kako bi ostala tu in raziskovala. Kako bi uživala. Koliko zgodovine je tu. To moram enkrat speljat. Nekje tu se moram nastanit in se potikat okoli. Vauu. Danes pa naprej. Cesta se začne vzpenjat. Še tega mi manjka ja. Gonim, gonim in vedno bolj mi je vroče. Kolesarjev pa danes ne srečujem. Kje pa so? Gledam navzdol kjer je Soča. Deklamiram si pesem za motivacijo. »Krasna si bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin …« Oh, kje je še Bovec, pa še … ? Joj, zalogaj bo, zalogaj. Ampak zmogla bom. Pri klopci se ustavim in malo pojem. Strmim v Sočo in njeno barvo. Vse je zelo lepo, a jaz sem že malo utrujena. Pa se spet gledava. Pod mano je smaragdna hči planin, ki se počasi premika, na cesti pa zagorela hči ravnin, ki se tudi počasi premika. Tako sva se srečali. Gonim pa gonim, sedaj pa Bovca ni in ni. Ljubka v drugi pesmi pravi. »Teče bistra Soča po dolini mimo gričev, cest naselij, Krna. Zvonko poje kot piščal srebrna, sonce pozibava na gladini … « Pred Žago zagledam skupino kolesarjev. Končno je nekdo na kolesu. Mahajo mi, jaz pa njim. Po spremljevalnem vozilu vidim, da so Nemci. Oni meni vpijejo »Halo«, jaz pa po naše »Zdravo, zdravo.« Naj vedo, da je Slovenka na kolesu. Zelo prijazni fantje. Konec Žage pa druga skupina. Že naprej maham in vpijem zdravo, zdravo. O, to so pa Italijančki. Ti pa še glasno komentirajo in mahajo. Nič jih ne razumem. Mogoče je bolje, da ne. Kakšne komentarje le dajejo? Naj le vidijo, da nismo Slovenke samo za štedilniki. Okoli pa so hribi in hribi. Jaz pa še nič ne poznam. Škoda. Škoda. Kaj pa ti stojijo ob cesti? Kaj pa gledajo? Moram še jaz videt. Zabremzam in se obrnem na levo. Kar usta odprem. Slap, mogočen slap. To je pa Boka. Hura. Fantastično. Kar energijo dobim. Poženem se naprej. No, počasi bom pa ja v Bovcu. Kakšni hribi. Kakšne nenavadne oblike. Spodaj je sigurno Bovec. Končno.

Na travniku se pasejo črne in bele ovce, zadaj pa so mogočni hribi. Kakšen zanimiv špičast vrh. Kako je lep. Pa strm. To je pa sigurno Svinjak. Kako bi šla gor. Sem gor pa moram it. Tega pa ne smem spustit. Ne morem se ga nagledat. Dva, ki sta bila ob cesti vprašam, če je to Svinjak, a sta bila turista in nista vedela. Peljem se in buljim vanj. Ja, to bo svinsko strm Svinjak. To je pa ljubezen na prvi pogled. Enkrat me je eden vprašal, če verjamem v ljubezen na prvi pogled, pa sem rekla, da ne. On mi je pa rekel, da ga naj pač še enkrat pogledam. No, Svinjaka mi pa ni treba še enkrat pogledat. Zgodilo se je. Sedaj bom tuhtala kako naj pridem nanj. Pa bom. Sigurno bom. Žal moram naprej. Najdem celo ostrvi. Tega skoraj ne vidiš več. Koliko vtisov iz današnjega dne je že v moji glavi. Polna je že, a moja pot je še dolga. Glavno šele pride. Ustavim se pri pokopališču iz prve sv. vojne. Urejeno je. Lepo, naj počivajo v miru. Ko ga bi imeli še oni pobiti po drugi vojni. Pa ga še nimajo. To je pa sramota. Naprej pridem do žičnice Golobar. Tam jo občudujejo štirje Nemci, ki so se kopali v Soči. Naprej se ustavim pri soških koritih. Oj, kakšne barve je. Šla bi hodit po vodi, pa nimam časa. V eni izmed svojih lepih pesmi Ljubka Šorli pravi: »Vsa z dragulji je posuta Soča razigrana – Padlo v njo z neba je sonce… Skrij zavist, poljana! ... Iz daljin se lastovica je domov vrnila in kot nežna, topla misel Sočo poljubila.«

Potem se ustavim pri lepi cerkvici. Tudi tu je za cerkvijo obeležje iz prve vojne. Gonim, pa gonim, pa pridem do ovc, ki so se zbrale okoli drevesa, da imajo senčko. Pa spet korita in ta čudovita barva. Obdajajo me hribi in lepe stare hiše. Končno se znajdem pred tablo Trenta. Koliko velikih ljubiteljev gora se je tu potikalo? Tu je užival svoje življenje župnik Josip Abram. Dobil je ime Trentar. To ime se ga je držalo tudi, ko ni več služboval v Trenti. Prebirat njegove opise in zgodbe je fantastično. Uspelo mi je v enem antikvariatu dobit njegovo knjigo. Srček mi kar poskoči. Spet sem med samimi idiličnimi prizori. Pa hribi, hribi, a meni neznani. Ustavim se pri enem lepem prizoru. Ko bi vsaj vedela kaj vidim. Vidim eno gospo in jo povprašam. Prijazna ženička mi je povedala, da imam malo predstave. Povedala mi je, da na eno stran vidim Ozebnik, na drugo pa raztegnjeno Berebico. Prispem do table kjer piše, da sem na višini 645 m, za sabo pa imam že 147 km. Tu je odcep za Zadnjico. Daleč je še moj cilj, daleč. Do sem že enkrat prišla, ko sem se vračala z Mangarta. Tu me je pa začela napadat sončarica in sem morala nehat. Poklicala sem kolega, ki me je spremljal z avtom. Kar privoščil mi je, da mi cela tura ni uspela. Za vzor mi je dajal Robiča. Sam je pa zalit, da visi od njega in živi za čik, TV, pir in meso. In tak je mene kritiziral. Zasedenec. Takoj drugi dan sem si šla kupit večjo torbo in raje vlačim vso težo zraven, kot da bi koga prosila, da mi jo vozi. Naj lenuhi gnijejo doma in naj se norčujejo sami iz sebe. Malo se še spustim, da ja ne bom prehitro na Vršiču. Pri odcepu za izvir Soče imam za sabo 151km in sem na višini 784 m. Bog mi pomagaj, saj imam še pol vzpona za prevozit. Adijo krasna,bistra hči planin. Peljem se mimo zanimivega znamenja. En lovec ali divji lovec je tu zgubil življenje. Prispem do ovinka in si oddahnem. Glej, glej, tam je pa veliki Kugy. Gleda vstran. Zame se ne zmeni. Pa nič. Peljem se dalje. Pa spet lepi hribi. Malo ugibam kaj bi lahko bilo, prepričana pa nisem. Razen avtomobilov ni nikjer nikogar.

Prispem do table kjer piše, da sem na višini 1080 m in pred mano je še 38 ovinkov. Saj sem že prilezla daleč, a imam še veliko pred sabo. Ne gledam več na table, da ne vidim kako počasi se vzpenjam. Na ovinkih raje gledam vstran ali zamižim. Pa spet stopim dol, naredim požirek, umirim srce in se poženem dalje. To kar ponavljam. Nič ne forsiram. Opazim, da ne vidim več tako hribov kar je znak, da sem že utrujena. Krize pa hvala Bogu ni. Kako že pravi stara pesem? »V Trenti je fletno, so vsoče gore, pa so bistri studenci in skočne koze«. Ha, ha. Jaz nisem več danes poskočna koza. Počasi se tudi daleč pride. Tega se držim. Kaj pa je to? Hvala Bogu sedaj pa že vidim Vršič. Rešena sem. Poženem se naprej, a le do table, kjer se streznim. Na njej namreč piše, da me čaka še 100 višinskih in še 28 ovinkov. Pa ja ne! Brrrr. Pa če sem prišla do sem, bom pa še teh 100 m prevozila. Spet se poženem naprej. Vozim svoj »flegma tempo«. Ob cesti je kup alpske velese. Razveseli me. Bližam se, bližam. Spet se ustavim pogledam po hribih in oči se mi ustavijo na tabli kjer piše, da je za mano 9 km štirinajst procentnega klanca. Kar dvigne se mi glava od ponosa. Še malo pritisnem in sem na vrhu. Hura! Dvignem roke od veselja in ponosa.

Trikrat HURA, HURA, HURA za tistega, ki je izumil kolo, pa za onadva, ki sta mi nogice naredila, pa še za tistega po katerem sem podedovala radovednost, vztrajnost ali trmo. ZMOGLA SEM! Smejem se in jočem. Vse hkrati. USPELO MI JE, USPELO! Kako neznansko sem srečna. Pri eni tabli še fotografiram kolo, ki me je pripeljalo do sem. Super. S flegma tempom se tudi pride na Vršič. Ni treba samo dirjat in gledat na uro. Do sem sem naredila 160 km, ura pa je pet. Ogledujem se naokoli in pokam od zadovoljstva in sreče. Za 51 let mislim, da sem lahko upravičeno ponosna nase. Nasmejana se začnem spuščat navzdol. Vmes seveda še fotografiram. Smejem se kar na glas. Krave se pasejo, zgubljena mladina pa se gnete na enem ovinku ob prometnem znaku.

Pri Ruski kapelici je hrvaški avtobus. Zaprl je cesto, ker težko vozi ovinke. Meni se uspe izmuznit mimo. Prispem v Kranjsko goro kjer naredim še posnetek ob Jasni s kozorogom. Kar vpila bi, tako sem srečna. Zavijem na kolesarsko. Med vožnjo še jem, ker sem že lačna. Vmes še fotografiram. Kepa mi pomežikne v soncu. Še imam poti okoli nje za raziskat. Še letos bo kakšna prehojena. Dirjam po kolesarski kolikor se da. V Mojstrani kar nadaljujem saj je tabla, da gre naprej do Jesenic. Tudi prebrala sem tako. Sedaj sem na šodru. Spet se dvignem in pridem na eno planino in začne me skrbet, da ne bom zašla. Čas mi je sedaj dragocen. Potem zavijem na Hrušico. To bo najbolj zanesljivo. V Jesenicah zavijem na bencinsko. Moram se oskrbet z vodo. Črpalka pa je zaprta. Podim se naprej in gledam kje bi lahko kupila vodo. Nič ni nikjer. Vse je zaprto. Pred Potočami me prehiti kolesar. Poženem za njim in mu sledim. Pogleduje nazaj. Ko me je sit pa le vpraša kje sem bila. Povem mu. Ne more verjet. Povem mu, da rabim vodo. V Smokuču jo boš natočila pravi. No, pa bom šla skozi Smokuč na Begunje. Pravi, da jaz sem še mlada, da jaz lahko speljem tako turo. Moram mu povedat, da jih imam 51. Ne more verjet. V Smokuču se založim z vodo. Še se peljeva skupaj in klepetava. Potem se poslovi in mi zaželi srečno pot domov in še veliko podvigov. Še prej pa mora dvignit moje kolo, da vidi s kako težo se jaz prevažam okoli. Tako sem dobila še večjo vrednost.

Spet jem kar na kolesu. Dirjam s 25, 27 na uro. Čaka pa me še nekaj klančkov. Kako bo šlo tam? Speljem jih v drugi a čutim utrujenost v nogah. Sem že v Kranju. Spet naredim ovinek k Prešernu, da ga seznanim kaj mi je uspelo. Franček pa molči. Pri semaforju moram malo popit. En šminker na kolesu mi zaničljivo vpraša, če mi prija. Povem mu, da po dvesto tridesetih km mi res. Potem tako zaničljivo vpraša kje sem pa bila. Ko mu povem, si me zviška postrani ogleduje. Potem vpraša: »A to pride toliko km?« Češ, kot, da lažem. Bedak si mislim. Podim se domov. Moram se osvetlit. Danes bo padel osebni rekord v dnevno prevoženih kilometrih. Do sedaj sem imela rekord 228 km. Danes bo več. Tako prispem srečno domov. Ura je deset in imam osebni rekord. Prevozila sem 257 km v enem dnevu. Dvig je bil na Petrovo Brdo 804 m in na Vršič 1611m. Vmes pa je bilo kar precej gor in dol.

Pristavim vodo za čaj, prižgem pečico in dam pečt krompir. Pocrtlam mačka in skočim pod tuš. Pa še solato pripravim in večerja je na mizi. Kako je dobra. No, pa bo spet kdo rekel, da nisem kolesarka, ker še nisem bila na maratonu Franja. Le zakaj bi morala? Kaj pa je Franja? Kakšna kura, ki se malo pelje po mestu bo pa spet zamahnila z roko in rekla: »Ah, to ni nič«. Taki že vedo s kakšno lahkoto se spelje takšna tura. Koliko lepot moje ljube zemljice sem danes videla. Znojne kapljice so že pozabljene. Sanjala bom samo lepe stvari. O, šla bom, še šla nazaj v planinski raj …

Alenka Goričan