Matjaž Čuk: 25. novembra 2012, Serakapti (2465 m) - Sangbadanda (2285 m)
Moj kamenček v desni ledvici se je prebudil ...
Danes bomo poskušali najti pot, ki bi nas čez greben pripeljala direktno na prelaz Patashe Danda nad vasjo Mali. Če ne bomo uspešni nas čaka dolg ovinek skozi mesto Jiri, zatem petstometrski vzpon na prelaz, še globji spust do Shivalaye in za zaključek tisočmetrski vzpon na Deorali. Zahteven cilj smo si izbrali za danes. Nisem čisto prepričan, da nam bo uspelo.
Bujenje petnajst minut pred šesto, vstajanje nekaj minut kasneje, zajtrk ob šestih, odhod ob pol sedmih. Vse tako, kot se za visokoleteči cilj spodobi. Vodič mi je včeraj zaupal, da domačini poznajo le pot v Jiri, da pa bo poskušal najti direktno, zgornjo pot.
Tik za vasjo se po gozdni poti spustimo do potoka. Prečkamo ga čez viseči most. Na drugi strani se pot prične vzpenjati. Hladno je, le nekaj stopinj nad ničlo, prijetno za hojo. Zavijamo desno, stran od prave smeri, kar mi ni prav nič všeč. Nadaljujemo po udobni poti in v naslednji uri stopimo na čistino, manjše sedelce, z lepim pogledom na gore. Pot se sedaj razširi v kolovoz in še enkrat zavije desno. Povprek po pobočju se položno vzpenja in po pol ure stopimo na gozdnat prelaz, 2800 metrov visoko. Višina je sicer kar prava, a že prvi pogled v dolino nam pove, da bomo morali sestopiti v mesto Jiri. Greben, ki povezuje pobočje s prelazom Patashe Danda je vsaj štiristo metrov višje – tudi če bi se povzpeli tja bi nas čakal zelo dolg spust po gozdnem grebenu. In bogve, če bi sploh našli pravo pot ...
Torej, gremo navzdol v Jiri, ki leži na ravnici pod nami. Gozdno cesto sekajo številne bližnjice, ki jih pridno koristimo pri spustu. V uri in pol s prelaza smo v mestu. Švicarja sta se nekje izgubila, zato sama zavijeva v središče, v eno od številnih lokalnih gostiln na prigrizek in čaj. Najina prijatelja se kmalu "najdeta", a sta nestrpna, mudi se jima in oddideta naprej pred nama. Srečno prijatelja na vajini dolgi poti! Slutim, da se sedaj zares poslavljamo in da se ne bomo več srečali. Morda se še zadnjič vidimo na prelazu Deorali, od tam naprej midva zavijava na svojo pot ...
Spet sva sama. To mi je najljubše, saj se mi ni treba prilagajati. Dobro se razumeva in trenutno nama gre vse kot po maslu.
Cesto, ki vodi v Those, zapuščava že po nekaj sto metrih. Velik rdeč krogec naju usmeri levo navzgor na pešpot. Ti krogci nama bodo kazali pot na "transverzali" pod Everest. Vodič pravi, da so jih narisali lani za potrebe teka pod Everest, da se tekači ne bi izgubili ...
Škoda. Je vredno za en tek popackati tako lepo, neokrnjeno pot pod najvišjo goro sveta? Že tako se vedno več trekerjev zaradi udobnih hotelov in dobrih poti odloča za samostojni vzpon. Sedaj se bodo tako odločili še tisti redki, ki so najeli vodiča ali nosača, da jim ni bilo treba skrbeti za pravo pot. To ni dobro za Nepal. Še nekaj domačinov bo tako ostalo brez dela in zaslužka. Temu bi lahko rekli, da sami sebi "serjejo" na glavo. Tu je očitno vse dovoljeno. Čeprav je območje zaščiteno kot narodni park, pa se organizatorji teka na to požvižgajo. Je pa letos vladi po drugi strani uspelo povišati vstopnine v narodne parke za trikrat. Genialna ideja in imenitna rešitev za prelivanje denarja iz žepa turistov v žepe lokalnih veljakov ... Morda pa se motim?
Kakorkoli že, kot vsi drugi tudi midva koristiva te krogce do vrha prelaza Patashe Danda, na katerega naju je pripeljal strm, polkilometrski vzpon. Tu sta dve poti – desna, popackana z rdečimi pikami gre navzdol v Shivalayo, leva daleč naokoli na prelaz Deorali.
Kje bova šla? sprašuje vodič.
Jasno sem ti povedal, da ne želim plačati dovoljenja za Gaurishankar, torej dobro veš, kam greva! mu odgovorim.
Naokrog je zelo daleč. odvrne.
Ja, pač... skomignem z rameni.
Brez besed zavije levo. Jasno mi je, da mu je ta pot odveč. A tako sva se zmenila že zdavnaj, celo sam mi je ponudil to pot ...
Po cesti in bližnjicah se spuščava daleč levo v stransko dolino ravno v nasprotni smeri kot je Shivalaya. Seveda bova morala na drugi strani nazaj. Še več, prečiti bova morala dolgo pobočje, ki naju bo pripeljalo do reke Khimti Khola. Pot je zame nova, slikovita ter razgledna in ni mi žal, da sem se odločil zanjo.
Vodič hodi nekaj sto metrov spredaj, tako kot vedno, kadar "protestira". Prav nič mi ni mar za to. Se bo že unesel. Čez viseči most prečkam reko in se skozi slikovito vasico vzpnem na cesto. Ko stopam navzgor me neki kmet v polomnjeni angleščini sprašuje kam grem. Na Deorali, brat! prijazno odgovorim. Deorali, ne! odgovori in kaže s prstom v smer, kamor grem. Ja striček, vem, da misliš, da sem se izgubil, saj tukaj ne hodi nihče, si mislim - a ne rečem nič in stopam dalje.
Po štirih urah hoje brez počitka se ustaviva pri hiši visoko nad glavno dolino. Vodič je kar naenkrat spet ves ustrežljiv, sprašuje me kaj bi jedel in pil in ali sem utrujen – verjetno želi nadoknaditi tiste štiri ure, ko je bezljal naprej ...
Po kratkem počitku in skromnem kosilu se po bližnjicah spustiva do reke Khimti Khola, ki jo prečkava čez ozko brv. Za zaključek dneva, po sedmih urah hoje, sledi še "posladek" – petstometrski vzpon do hotela, nekje na pol poti na prelaz Deorali. Zmoreva ga v dobri uri.
Zadovoljen sem. V odlični formi sem. Če bi bilo treba bi danes zmogel prav na vrh prelaza. Super! Prav imenitno se mi zdi.
Ko čakam na večerjo začutim bolečino v desnem delu hrbta. Narašča iz minute v minuto. Ups, to mi je pa znano! Moj kamenček v desni ledvici se je prebudil. Če sem si česa najmanj želel na trekingu, sem se tega. Iz evforije še pred slabo uro sestopim na trdna tla. Bolečina narašča. Umaknem se v sobo in vzamem tableto. Pomaga.
Po večerji grem takoj v posteljo. Danes imam svojo sobo. Prav vesel sem je. Niti dve urici nista mimo, ko spet začutim bolečino. Ne, to ni dobro ... Premišljujem kaj naj storim. Lahko vzamem še eno tableto v tako kratkem času? Če bo sila, ne bom veliko pomišljal. Čakal bom, kolikor časa bo še znosno in se bo dalo.
Bolečina ne narašča. Po pol ure kar naenkrat sama izgine. Vesel sem. Upam, da bo noč mirna ...
Hoja 8 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 5,0 °C, v sobi 7,5 °C. Prenočevanje v lodgu, v vasi Sangbadanda (2285 m).
Matjaž Čuk