Matjaž Čuk: 17. novembra 2012, etapa Satbise (820 m) - Gul Bhanjyang (2160 m)
Še dva "čudaka". Moje spoštovanje ali - mladost je norost ...
Jutranja hoja v Samundratar je nekaj čisto drugega kot včerajšnja. Prijetno hladno je in nikjer ni nobenega avtomobila. Manj kot uro rabiva do vasi.
Nad vasjo se pot takoj strmo vzpne. Sledi ravnica, ki naju pripelje do osamljenih hiš. V eni od njih se ustaviva na zajtrku.
Medtem ko zobava piškote in srebava vroč čaj prideta mimo dva turista. Že včeraj popoldne sem ju videl in se spraševal, kaj za vraga iščeta v tej zakotni, neprivlačni dolini, stran od modnih poti. No, danes sem dobil odgovor.
Švicarski par, fant in dekle sta začela svojo pot v Indiji. Po Ladaku in Zanskarju sta hodila mesec dni. Nato sta prestopila mejo in v Darchuli, na skrajnem zahodu, začela svoje popotovanje po Nepalu. Prehodila sta zahodni in osrednji del dežele in danes smo se po naklučju znašli tu, na isti poti. Prvič sta v Nepalu, prvič na tako dolgem potovanju, sama, samcata. Pogumno in drzno dejanje, občudovanja vredno. Oba skupaj imata toliko let kot jaz. Mladost je norost, pravijo. Neobremenjeno, morda celo nepremišljeno, kot to delajo mladi ljudje. V slogu, češ, saj se nama ne more nič zgoditi ... Morda res, a izkušeni mački vemo, da je za neuspeh včasih dovolj malenkost - slabo vreme, megla, izguba poti, neroden korak. Da ne govorim o boleznih in nekaterih drugih nevarnostih, ki se jih morda niti ne zavedata. Nosita zelo skromno opremo, sta povsem brez komunikacije s svetom, brez mobilnih telefonov. Jaz pri teh letih in izkušnjah imam drugačen pogled na ta "podvig", prečenje Nepala. Bolj spoštljiv in previden, z več razmišljanja. S čim manj rizika za neuspeh. A prišla sta do sem, ravno tako kot jaz. In iz srca jima želim, da bi srečno prišla do konca, do nepalske vzhodne meje in v Darjeling, kamor sta namenjena.
Prvi del malce dolgočasne poti po makadamski cesti proti prelazu mine hitro. Pogovarjamo se o Nepalu, o njuni in o moji prehojeni poti, o poti, ki je še pred nami. Izvem, da sta oba zaključila študij in da bosta na potovanju leto dni. Šest mesecev v Himalaji, druge pol leta pa v sosednjih deželah Sikkimu, Tajski, Indiji, morda obiščeta še kaj. To bo zanimiva in dragocena izkušnja zanju, morda najlepši dnevi v njunem življenju. Spomini na tako pot za vedno ostanejo v srcu.
Po dveh urah se z vodičem ustaviva pri osamljeni hiši na vsakdanjem čaju in malici. Najina prijatelja gresta naprej. Čeprav imamo nekaj dni skupno pot bomo hodili vsak zase, v svojem ritmu. Poslovimo se. Morda se bomo še srečali, morda nikoli več. Zaželim jima srečno pot in lepo potovanje.
Današnja pot na prelaz ni lepa. Slediva grdi, prašni makadamski cesti, ki je razrita od monsunskih neurij in prekinjena s številnimi zemeljskimi plazovi. Ni zelenih trav, obdelanih polj, slikovitih vasi in gora, ki naredijo pot zanimivo in kratkočasno. Korak navzgor je težak, noge brez težav zmorejo, a glava ni pri stvari. Preveč je razmišljanja, kdaj bo konec, koliko je še do vrha, zakaj se višinomer nikamor ne premakne ... Še najin prijatelj sonce danes ni zaželen. Zadnji del vzpona poteka skoraj navpično. Malodane si morava pomagati z rokami. Ob dveh popoldne, po šestih urah hoje, stopiva na prelaz Gul Bhanjyang.
Na vrhu umre še zadnje upanje. Upanje, na lep razgled na gore, ki bi polepšal dan. Na sedlu ni ničesar. Prašna makadamska cesta, nekaj skromnih lodgev in strupen veter, ki zavija okrog vogalov.
Mrzlo je. Popoldne preživim v postelji pod odejo. Prišla sta tudi najina švicarska prijatelja in večer mine v prijetnem klepetu.
Jutri je nov dan. Upam, da bo lepši in zanimivejši od današnjega.
Hoja 6 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 5,0 °C, v sobi 9,8 °C. Prenočevanje v lodgu, na prelazu Gul Bhanjyang (2160 m).
Matjaž Čuk