Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Modre barve je bivak. Tja gor gremo.

Gorenjski glas - 18. junij 2013
Špela & Gregor, št. 4 (PDF)

ponedeljek, 29. julij 2013, ob 05:28, Peter Nagode, ogledov: 3936

Špela&Gregor - Suzana P. Kovačič: »Nobeno človeško delo ne more preseči lepote narave. Uživam v lepoti gora,« pripoveduje Alojzij Žakelj v svojem nizkogorskem domu na Mežaklji.

»Naselil sem se gor, zato da lahko razmišljam, da bi svoje življenje prav usmeril,« doda in že povabi tudi v svoj visokogorski dom na 2530 metrih, v bivak na Zahodni Triglavski planoti, kamor se želi naseliti za stalno. Alojzij Žakelj je samohodec, srčno predan Julijskim Alpam. Veliko razmišlja o tem, kako je treba živeti, da človek doseže večno srečo. Te misli rad deli s tistimi, ki ga obiščejo. S prijatelji gora.

Alojzij Žakelj je naju s fotografom Gorazdom že čakal na Stari Savi na Jesenicah na sobotno jutro. Po nekaj pozdravnih besedah mi je podal daljnogled, pokazal, kam naj usmerim svoj pogled, in rekel: »Modre barve je bivak. Tja gor gremo.«
Bivak Stebrasta skala na Mežaklji je viden tudi s prostim očesom, ko veš, kje stoji. Povedati moram, da se pred srečanjem nisem kaj dosti pozanimala, kako se peš pride tja gor, koliko časa se hodi, ali je pot zahtevna. Videla sem le nekaj fotografij. Prešinilo me je, če pride on, prideva tudi midva s fotografom, in sva obula planinske čevlje, vzela palice in dovolj tekočine, v nahrbtnik dala še anorak, če bi nas v muhastem vremenu slučajno namočilo.

Bivak Stebrasta skala stoji na 950 metrih nadmorske višine na skalni polici na vrtoglavem mestu, na vrhu šestdeset metrov navpične skale. Peš smo krenili od Stare Save, čez most v Podmežaklo in na makadam pod avtocesto, ko na smer do bivaka opozori prvi kažipot. Z rdečo barvo je v velik kamen napisano A. Ž. – B. S. S. (Alojzij Žakelj – Bivak Stebrasta skala, op.a.). Kažipot se v uri hoje zmernega tempa še nekajkrat pojavi na skali ali lesenem smerokazu. Smer poti kažejo tudi rdeče pobarvane črte na kamnih, drugačne markacije od tistih, ki jih na planinskih poteh označujejo markacisti pri planinskih društvih. Planinsko pot do bivaka je Žakelj sam uredil, z izjemo kratkega prvega dela poti, ki je še delo gozdarjev.
Pot se kar strmo pne skozi gozd, Alojzij Žakelj mu v višjem delu pravi skalni gozd, saj so med drevesi kar velike skalne gmote; igra narave je oboje povezala v sožitje. Nekaj metrov zadnjega dela poti do bivaka vodi skozi skalno razpoko, tu je potreben previden korak. Nekaj klinov za pomoč je že zavrtal v skalo, a veliko jih ni, saj »jeseniški grad«, kot bivaku tudi pravijo, ni namenjen množičnemu obisku, ampak predvsem planincem, ki iščejo mir sredi neokrnjene narave.
»Leta 2001 sem postavil bivak Stebrasta skala, ker mi je Mežakla zelo pri srcu, ker je temelj mojega gorskega življenja. Ves material sem sam znosil gor, v mesecu dni je bivak že stal,« je povedal Žakelj, domačin z Jesenic, in nadaljeval: »Skalo sem odkril, ko sem bil star šestnajst let. Leta 1969. Nenavadno me je privlačila. Takoj ko sem jo zagledal, sem se odločil, da jo osvojim.
Bil sem neizkušen plezalec, nanjo sem splezal kot prvopristopnik brez varovanja. Lotil sem se je z zadnje strani in za pristop tvegal življenje.« Starša za to nista vedela.
Prevladujoča barva bivaka je modra kot barva neba, pojasni Žakelj. Bivak je pobarvan tudi z rumeno, ki je barva luči, in z rdečo, ki je barva prehoda, življenjske tekočine. »Dopoldne sem v službi, imam že 41 let delovne dobe in še vedno rad delam, v bivak grem skoraj vsako popoldne. Zvečer grem dol, prespim tu bolj redko.« Krokarja gnezdita v bližini, gamsi pridejo blizu.

Bolj razmišljal kot molil
Alojzij Žakelj se je za gore sam navdušil in že kot enajstletni fantič odkrival Mežaklo. »Starša nista bila nikoli planinca, a sta se navadila na to, koliko sta me razumela, pa ne vem. Mama je bolj mislila, da bi živel običajno življenje, da bi se poročil, jaz pa tega nisem hotel. Hotel sem živeti za gore. Moram, ker imam to v sebi. Moram tako živeti. Moram biti svoboden. Če bi bil poročen, ne bi mogel tako hoditi po gorah. Tako mi vest pravi, da moram življenje posvetiti goram. Domačim goram.«
V bivaku na Mežakli ima Alojzij svete podobe, en oltar zunaj, drugega v biva ku. »Naselil sem se sem gor, da lahko razmišljam, zato da bi svoje življenje prav usmeril. Bolj razmišljam, kot molim, čeprav mi je vera zelo pomembna, ker mi razloži, kaj je smisel, kaj je prava življenjska pot. Rad razmišljam o tem, kako je treba živeti, da se doseže večna sreča. Ljudje smo ustvarjeni za večno, večno življenje pa si je treba prislužiti, je treba biti prijatelj Bogu. Za hudobne ljudi smrt pomeni pogubo, večno nesrečo. Zato se ne splača biti nepošten. Nekateri se pehajo za samo človeško slavo, ki je minljiva. To je neumnost. Koliko je sto let proti večnosti? Še toliko ne kot kapljica proti oceanu. Hudobnim ljudem je pomembnejša kapljica življenja kot pa oceani življenja. Bog je prijatelj samo s poštenimi in dobrimi ljudmi. Zato je to pomembno,« razmišlja.
Šestdeset let je star, pa mu je ta čas minil kot blisk, doda: »Čas je meni zelo pomemben, saj čas v tem našem prvem življenju odloča o naši večnosti. Zelo pomembno je, kako izkoristimo čas na zemlji, teh sto let, kar jih imamo. Vsak sam izbira R ad se pogovarjam z ljudmi o tem, tudi zato sem vesel, če
kdo pride. Vsa tekmovalnost, kdo bo več imel, je nesmiselna. Zato je tudi prišla ta kriza, vse se v družbi podira zadnje čase je kriza morale. Samo odnosi se morajo spremeniti. Da bomo pošteni med sabo, dobrotljivi.«

Sam skopal skalno polico
V bivaku je vsak prostorček izkoriščen do kraja. Ure, več jih je v bivaku, simbolizirajo njegovo dojemanje časa. Na steni je fotografija iz soteske Vintgar, tolmun, po katerem Alojzij Žakelj plava. Vsaj enkrat na mesec gre plavat v Vintgar tudi pozimi; pozimi ima voda pet stopinj Celzija, poleti deset, največ petnajst stopinj Celzija. Vedno preplava dvesto metrov. Druga fotografija kaže posnetek z morja, Alojzija med plavanjem. Na polički je nekaj školjk pa dokumentarni film Modra, je nebo, ki ga je o Alojziju Žaklju posnela RTV Slovenija. Na steni je skica koče na Doliču, ki mu jo je za spomin narisala gospodična Katja, ki je lani delala v koči.
Radio ima, največ posluša prvi program Radia Slovenija in Radio Ognjišče. Ima tudi globus, ker je velik ljubitelj zemljepisa, prav tako zgodovine. V bivaku je steklenica žganja, darilo štirih pastirjev v Krmi, 3. maja 2013. »Pri Kovinarski koči v Krmi imajo pastirsko kočo, so me povabili na pijačo in še tole so mi dali za s sabo,« je pojasnil Alojzij.
V bivaku je nekaj knjig; dve Sveti pismi, Ali ima življenje smisel avtorja Normana Warrena in še druge, npr. knjiga Tineta Miheliča Julijske Alpe, planinski vodnik. V knjigi Mihelič omenja tudi jeseniškega alpinista Alojzija Žaklja in njegov prvi bivak, ki ga je Žakelj postavil na Jerebikovcu. »To je Tine zapisal, še preden sem ga spoznal. Bivak na Jerebikovcu sem postavil leta 1980, potem je leta 1991 skupina Mojstrančanov z mojim privoljenjem postavila na istem mestu nov, večji bivak. Ta propada.«
Na klopi lahko prespi. Pogreje se na gašperček, ki mu ga je podaril domačin, in to je bil najtežji tovor, ki ga je kdaj nesel gor; šestdeset kilogramov tehta. »Ta bivak je v glavnem narejen. Mogoče bom na sosednji skalni polici ob bivaku naredil še enega. Skalno polico sem skopal sam, ročno, tu, kjer je zdaj slovenska zastava. Samo ne vem, ali bom kdaj pri volji za to,« pove. Iz Stebraste skale so prekrasni razgledi na del Karavank: na Kepo, Dovško Babo, Hrušanski vrh, sedlo Rožca, Klek, na Golico. Vse to je Alojzij Žakelj prehodil, ampak njegova prava ljubezen so Julijske Alpe.

Stalno bivališče ZTP
V Alojzijevem nizkogorskem domu na Mežakli sva se pogovarjala tudi o njegovem visokogorskem domu na zahodni Triglavski planoti (ZTP). To je obenem tudi najvišje ležeče domovanje v Sloveniji na 2530 metrih nadmorske višine; z barvami spominja na tega na Mežaklji, le da je ta na ZTP precej večji. Na Mežaklji je bivak lesen, visokogorski je betonski, Žakelj z opisom bivaka na ZTP seže v zgodovino: »Leta 1922 so Italijani postavili mejo na Triglavu med Italijo in Jugoslavijo. Karavlo so postavili kot zaščito meje. Italijani so karavlo s kapitulacijo leta 1943 zapustili in takrat je začela propadati. Prvič sem pristopil leta 1974 in sem opazil bunker zraven karavle in mi je prišlo na misel, da bi se ga dalo urediti v bivališče. To sem storil že čez tri leta.« Pa je imel zaradi tega kakšne težave, ga vprašam: »Ja, leta 1985. Nekdo je hotel zgraditi planinski dom na temelju okupatorske postojanke, nekdanje karavle, pa sem to preprečil. Takrat sem dobil prijatelje na Triglavskem narodnem parku, so stopili na mojo stran. Predstavil sem se jim kot zaščitnik osrčja triglavskega narodnega parka in trdno stal za tem, da se tam ne sme graditi novega hotela. Sem rekel, da je tista karavla že morala propasti, tako kot je morala italijanska okupacija propasti. Nov hotel bi bil zločin proti naravi in tudi zločin proti državi Sloveniji, če bi obnovili okupatorsko postojanko. V sporu s tistim, ki je hotel graditi, sem zmagal in s tem svoj visokogorski dom, predvsem pa ZTP zaščitil pred pridobitnimi dejavnostmi.«

Alojzij Žakelj bi se rad v bivak v ZTP, v katerem preživlja največ sobot in nedelj ter dopusta, za stalno preselil ob upokojitvi. »To sem sposoben narediti in upam, da mi bo uspelo, da bom uredil vse dokumente. Da živim, kot sem si vedno želel, da uživam v lepoti gora.« Rad ima tudi obiske, še pove: »Sem družaben človek, čeprav hodim večinoma sam.« Naslednjič naj bi se srečala poleti v njegovem visokogorskem domu na 2530 metrih, v bivaku na zahodni triglavski planoti. Pa kaj potrebuje iz doline? »Vsake stvari, ki mi jo kdo prinese iz doline, se razveselim. Gori vse prav pride.«

Suzana P. Kovačič
Foto: Gorazd Kavčič

eXTReMe Tracker