Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dvoglavi Rogatec in planinca Meninca

ponedeljek, 29. julij 2013, ob 05:29, Helena Plahuta, ogledov: 2112

Alenka GoričanStart Vižmarje! ... Tura za ogrevanje je uspela. Bilo je čudovito, žulji se bodo pa že pocelili.

Spet me je zjutraj uspaval maček. Dolgo turo imam v planu, pa je ura že dvajset do sedmih, ko krenem od doma. Sedaj pa moram hitet. Ustavim se že na svoji bližnjici čez polje. Na velikem kupu zemlje je vse rdeče maka. Takoj odložim kolo in se poženem na kup, da naredim nekaj posnetkov. Res je to zelo lep cvet in zaradi svoje barve ti takoj pade v oči. Ko sem se vozila po Češki pa sem videla velike njive svetlo lila maka.

Pa spet zajaham kolo in se zapodim proti Kamniku. Spremlja me vonj bezga in pokošene trave. Med vožnjo se mi pasejo oči seveda na mojih ljubih Kamniških gorah. Prispem do Kamnika. Nekje pred železniško progo se vedno, ampak res vedno spomnim tiste lepe pesmi Frana Albrehta, ki je bil Kamničan. Vanjo je izliv ljubezen do svojega mesta. Ta pravi:

»Od daleč sem te sanjal, zlato mesto. Ko si v pomladni se nakit odelo, je v moji krvi od želja zavrelo, o, za teboj, ti zlato, rodno mesto!«

Verz je večni spomenik mestu. Meščanom ne prazni žepov, ampak njim in ostalim boža dušo. Ko sem prvič prebrala to pesem se mi je vtisnila v spomin in se je na tem mestu vedno spomnim. Albreht je bil v partizanih, aktivist OF, večkrat zaprt in poslan v Dachau. Po vojni je bil ljubljanski župan. V Kamniku postavljajo štante. Nekaj se bo dogajalo v povezavi z Veroniko. Tudi kamniška Veronika izhaja iz legende. Imajo jo tudi v grbu. Ena od legend pravi, da je v Malem gradu živela lepa in bogata gospa Veronika. Bila je zelo skopa. V kleti je imela cele kadi polne denarja. Ko je enkrat na njena vrata potrkal berač, se je ta zelo razjezila in udarila s pestjo po zidu. Udarila je tako močno, da se je v zidu naredila luknja in zavpila: » Raje se takoj spremenim v kačo kakor pa, da bi ti dala en sam krajcar«! Še danes se pozna v zidu odtis pesti. Komaj je to spregovorila, že se je spremenila v pol ženo, pol kačo. Berač je izginil, grad pa se je kmalu porušil. Reši jo lahko le deček, ki še ni naredil nobenega greha. Ob polnoči mora it trikrat zapored med razvaline in jo vsakokrat udarit s šibo, ki je bila na cvetno nedeljo blagoslovljena. Enkrat se je našel tak deček, a se je ustrašil, ker je ob udarcu postala strašno grda in je pihala. Veronika je jokala od žalosti. Kdo jo bo rešil bo dobil vse zaklade. Nauk tega je, da ne smemo bit skopuhi, ker se nam to lahko maščuje.

Hitim dalje proti Črnivcu. Na pašniku se pasejo lepi svetlo rjavi konji. Malo naprej dva kosca kosita malo vstran od ceste. Zavpijem jima, da kosci morajo prepevat. Smejeta se in eden zavpije: »Daj ti!« Takoj mu odgovorim, da jaz ne morem, ker piham, saj vozim v klanec. Nasproti pride gospa in se smeje. No, lepo se mi je začela moja tura. Z nasmehom. Krvava peč je v soncu. Pa spet vonj pokošene trave. Globoko ga potegnem vase. Ptički, črički in sonček mi delajo družbo. Pridem do točke, ko me zviška gleda sveti Ahac. Ja, še en ovinek, pa še en, pa ga bom že lahko prijela. Vedno se tu gledava in zdi se mi kot, da mi pravi naj se potrudim, da je še samo malo. Tako prispem na Črnivec (902 m). Že doma sem razmišljala kje bom skrila kolo, ker dreves več ni. Tam je živela ena prijazna gospa Pepca, s katero sva si vzeli kar debeli dve uri časa za klepet, pa ne vem a je še tam. Cel življenjepis mi je povedala. Iščem okoli kje bi bil najboljši prostor za parkiranje. Samo robidovje in povsod je voda. Vzame mi pol ure časa predem najdem kotiček in se spakiram peš dalje.

Sedaj se pa moram pognat, da me ne bo lovila noč. Drevesa je neurje podrlo, le na vrhu stoji nekaj kot vojaki ravnih smrek. Te so preživele in se niso dale. Učili smo se, da obstanejo najmočnejši, a danes je pri ljudeh drugače. Obstanejo pokvarjeni. Malo gledam okoli po tem razdejanju. Vprašam se kako bi bilo, če te ujame taka ujma? Groza. Mislim, da bi se ti vsak las posebej tresel od strahu. Hitim dalje. Prispem do starih debelih dreves. Ena se še držijo, ena pa že omahujejo od starosti. Vem, da se mi bo tu nekje med drevesi pokazala velecenjena gospa Ojstrica. Kako je že Wester naredil? Preden je šel na Ojstrico se je na Korošici umil in obril, ker je menil, da se za obisk pri visoki dami mora človek dostojno pripravit. Joj, jaz sem pa tako neurejena. Skuštrana sem kot čarovnica in narastek imam … Ne glej prosim moje lupine, raje poglej vsebino draga gospa.

Pohitim dalje. In že sem na Vrhu Kašne planine (1435 m). Tam srečam en par. Malo poklepetamo. Povem jima, da rabim dan brez dežja, ker imam v planu dolgo turo. Začudeno me gledata. Gledam kje daleč je še Rogatec. Spustim se do pastirske koče (1317 m). Iz enega kravjeka raste lepa velika bela gobica. Našla si je teren ni kaj. Spomnim se, da sem spodaj iskala eno posebno smreko, pa je nisem našla. Vidim, da en gospod tam nekaj dela. Ta bo pa vedel. Takoj sem pri njem. Dobro me usmeri in pove, da je celo tabla tam. Spustim se malo navzdol ob cvetočih jerebikah in zagledam tablo. Ja bravo. Pa saj sem tu hodila, le za dva metra bi morala še bolj v desno. No, pa sem danes pri njej. Leta 2004 je bila visoka 37 m in je imela obseg 410 cm. Zaradi poškodbe v mladosti je razvila tri vrhove. Ja, res nenavadno, a kako naj to fotografiram? Sr…

Pohitim nazaj na cesto. To je bila danes moja prva nagrada. Okoli se širijo vonjave jerebike. Od daleč diši, če jo pa povonjaš od blizu pa ima tako močan vonj, da smrdi. Sedaj pa švrc na Lepenatko. Malo naprej zadišijo podrta smrekova debla. Na en kol je nataknjena soperga. Moja prav gotovo ni.

Pa le stopim na Lepenatko. Vedno razmišljam o tem imenu. Le kje ga je dobila ta prijazna zelena planinca? Vidi se, da so bile na obisku pri njej divje svinje. Obiram se malo okoli in se zapeljem po svežem kravjeku. Še dobro, da se nisem znašla na riti v njem. O, kaj pa je to? Kamniška murka me je pričakala. Druga nagrada. Hura. Gledam okoli in še jih vidim. Kako so nežne in lepe. Kar smeje se mi. Polno je tudi mračice. Še se vrtim okoli. In kaj zagledam? Polno encijanov. Tretja nagrada. Uživam med rožicami in v razgledih. Pride še ena gospa. Malo poklepetava. Zanima jo kam grem. Ker povem, da imam še kolo me gleda in računa, računa. Prepričana je, da mi ne bo uspelo. Jaz pa sem, da mi bo. Ona se tudi sama potika po hribih. Sva že dve.

Lepenatka je visoka 1425 m. Z nje je prelep razgled na vse strani. Malo pa jo le ovira dvoglavi stric. Spustim se na sedlo Kal (1285 m. Kravice se pasejo okoli, ene pa že poležavajo. Gledam ga mogočnega Rogatca. Takoj ti pove, da se ga ne sme podcenjevat. Pokaže ti dva obraza - prijaznega in bolj divjega. Pravi ti, da bodi previden pri njem. Začnem se vzpenjat nanj. Avrikljev ni več. Sem jih zamudila. Pa saj mi jih je ponudila gospa Struška v izobilju. Encijančki pa se še najdejo. Seveda ne manjka kamnokreča. Lezem po Rogatcu. Ja, se še spomniš dragi Rogatec, Rogač, Črni menih, kakor te pač kdo imenuje, da sva se že srečala? Kakšne sunke je imel veter. Še veš, kako sem se te oklepala z rokami in nogami, ko je potegnilo? Lepo sem te prosila, da me ne vrzi dol. Pa me nisi. Hvala ti. Pa saj me tudi danes ne boš ne? Saj te cenim. Prispem na prvo glavo. Divjo. Druga, glavni vrh je pa bolj prijazna. Tam je križ, zvonček , klop in skrinjica. Višina je 1557 m. Seveda je tudi žig. Potegnem za zvonček in želja se mi bo izpolnila. Še je ostal pripet, ga nisem vrgla dol.

Opla, dva klopa sem si prinesla gor. Se mi je zdelo, da sem težja kot sem bila. Vržem jih vstran. Pojem dva kosa pehtranovega šarkeljna, ki mi ga je dala gospa, kateri sem hodila kure futrat, ko je bila v bolnici. Razgledujem se naokoli in uživam. Tja bi rada še šla, pa tam še nisem bila, pa tam je lepo … U, pol urce sem zapravila. Malo razmišljam ali mi bo uspelo ali ne? Zapodim se navzdol. Potem se motam okoli kapelice spodaj in potem drvim proti Gornjemu Gradu. Naletim na črno-belo živino, ki je bila vsa na kupu pri počitku. Malo vstran je bila pa rjava krava. Ne spada med one črne. Spet srečujem stare objekte. Smukam se tam okoli. Spomnim se pesmi Albrehta o domotožju. Njegova vez med rodnim krajem in domovino je bila večna. Njegov verz pravi:

»Kdo je razpredel med tabo in mano te tajne skrivnostne vezi, da mi nenadoma včasi pijano v odsvit tvojih zarij oko zastrmi – zemljica rodna, daleka, daleka! Zemljica plodna, sen mojih sanj! Ti – nesvobodna, kaj si se vzdramila v srcu zdaj mojem, da sem bolan?«

Ja, zemljica moja lepa slovenska. Eni te imamo globoko v srcu, drugi bi te pa kar prodali.

Pridem na cesto. Ob njej je cvetoč bezeg. Kako diši. Kam pa sedaj? Grem povprašat do hiše. Tam dva nekaj šraufata. Vprašam za pot. Starejši si malo obriše od šmira črno roko v hlače, mi jo ponudi in se predstavi. Tako sem mimogrede dobila še eno štampiljko na roko. Ogledujem si lepo ohranjeno kaščo. Pokaže mi pot. Dvignem nogo in skočim čez električnega pastirja. Gledata me. Potem slišim za sabo komentarje, češ, da je to pa dobra baba. Še za studenček mi je povedal. Pri eni hiši naletim na napis » ŽIVELA ŽENIN IN NEVESTA«. Videt pa ni bilo ne ženina, ne neveste, ne svatov. Malo za tem se mi pokaže Gornji Grad in sveti Florjan nad njim. Pri katedrali se usedem na klopco, malo popijem in pogledam na uro. Kar strese me, ko vidim, da je pol štiri. Če začnem sedaj računat koliko časa bom porabila na Menino in do Črnivca in domov, ne ne smem.

Kar poženem se po poti čez Borovnico. Piše tri ure. V gozdu me že pozdravljajo lilije - zlati klobuki. Še ena nagrada. Super. Hitim, hitim. Obirat se sedaj ne smem. Občutek imam, da že kar nekaj časa hodim. Na vrhu se svetlika in prepričana sem, da sem že na vrhu. Ampak nisem še bila pri »kopalnici«. Zagledam tablo. Na njej piše, da je na Menino še ura in dvajset minut. O Marija še toliko. Ja Meninca draga kam mi pa danes bežiš od mene vstran? Pridem na Prag (1170 m). Joj, Bog mi pomagaj koliko se še moram dvignit. Pa bom. Čutim malo utrujenosti, a se ne dam. Joj, šele pri kopalnici sem. Polomljenega glavnika ni več, je pa obešena nova krtača za lase. Zob si tudi nisem umivala, čeprav je tam tudi zobna ščetka. V ogledalo pa sem se pogledala. Rdeča sem kot kuhan rak. Joj. Hitro se zapodim naprej. Spet sem jezna nase, ker sem zaspanka, sedaj me pa baše čas. Skrbi me, da če pridem v temi na Črnivc ne bom našla kolesa v tistem šavju. Pametna sem celo baterijo pustila na kolesu. Srečam skupino osnovnošolcev, ki se utrujeni vračajo navzdol. Tu se poti spet ločita. Grem po poti, ki pelje mimo Jespe, ker je bližja zame. No, pa sem na grebenu. Hočem presekat in it po bližnjici. Motam se okoli krav pa vidim, da nimam tam kaj štrikat in kvačkat, da je bolje da grem nazaj do Jespe in sledim markacijam.

V Jespi je seveda še sneg. Umazan je. Srečam eno družino. Hčera reče mami: »Glej ta pa ima kolesarske hlače«. Mama pa ji odgovori: »Verjetno gospa ne ve, da so to kolesarske hlače«. No, pa sem izpadla še neumnica po vrhu. Pa naj jim bo. Tako sem na markirani poti. O planinca Meninca, sanja se ti ne kako sem danes vesela, da končno stojim na tvojem grebenu. Pa sem te le dočakala. Bežala si od mene, pa sem te le ujela zelena, prijazna Meninca. Lepo mi bodi, ker moram navzdol. Poženem se do planine Travnik. Za pit sem si prihranila sirotko neumnica. Sedaj je pogreta in po zaužitju me napenja in brni okoli mene. Še dobro, da sem sama. Ha, ha. Nič ne zvonim pri križu, da ne vznemirim pastirja. Vidim, da sta dva pri gozdu. Zapodim se proti Črnivcu. Za sabo slišim glas, ki me sprašuje, če grem danes na Črnivec. Zavpijem, da ja. Pa spet zavpije: »Da ne boš kaj pozabila«. Vidim, da je lanski pastir in me je prepoznal. A se samo jaz sama potikam tu okoli, da me je takoj prepoznal? Sicer sem pa navajena, da si me ljudje zapomnijo, že če me srečajo le enkrat. Lani sem na kolesu pozabila ključe od doma in kolesa, dokumente, denar in telefon. Pa spet zavpije: »Jutri pridi na kislo mleko«. Lump me zafrkava, ker si lani potem nisem upala vzet časa za mleko. Že sem na planini Ravne. Tudi tam je prijazen pastir. Prebijem se med kravami in mimo drekov, ki so polni muh. Ko se približam se roj dvigne, da kar zabrenči. Fuj. Prispem na cesto. Obute imam poletne soperge. Dobre so, a danes so me ožulile. Na levi zunanji strani na obeh nogah imam žulje. Mogoče bi jih v planinskih čevljih ne bi imela, ker je noga bolj fiksirana. Mogoče, vem pa ne. Joj, sedaj mi je počil en žulj. Peče, peče. Ne vem kako naj hodim. Pri avtu se mladenič preobuva. Reče mi, da je ta danes bila pa dolga. Povem mu, da moja tura je bila res zelo dolga, saj sem prehodila oba grebena in še kolo imam. Stoji in me gleda. Potem me vpraša, če kaj treniram. Povem mu, da ne. Nič mu ni jasno. Po prstih odskakljam naprej kot baletka, da me ne bi pekli žulji. Dohiti me z avtom. Povabi me, da me pelje. Seveda se odpovem, ker potem to ne bi bila prava tura. Sicer pa že vidim gostišče na Črnivcu. Tam je veselo, ker imajo ohcet. Harmonika igra in zbirajo se motoristi. Motoristična poroka. Dvosed je okrašen s cvetjem. Mogoče sta se v njem pripeljala mladoporočenca? Nekaj jih pa je z avtomobili. Trije pristopijo k meni in me povabijo, ker nimajo plesalke. S preznojeno kolesarsko opremo, skuštrana in s počenimi žulji in naravnimi vonjavami sem pa res prava za na ohcet. Smejemo se.

Začetek ture je bil z nasmehom in tudi konec. Pohitim h kolesu. Ura je osem. Bravo. Pri svetlem sem prispela. Spakiram se in oddrvim navzdol. V Kamniku je še vedno precej ljudi. Fran Albreht pravi: »A jaz sem bil začaran v tesni krog teh nizkih bajtic in teh ozkih cest preveč, da bi postal ti kdaj nezvest«. Ja lepi stari Kamnik. Med potjo sem deležna bolj nežnega sončnega zahoda. Dvajset čez devet sem doma in naredila sem 76 km. Koliko pa peš? Koliko vzpona in spusta je bilo peš? Ne vem. Pa saj ni važno.

Alenka Goričan
 

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker