Majda Gašperin: ... prijetno potepanje. Ni težko zjutraj bolj zgodaj vstati, ko veš, da te čaka prijeten dan
Čas dopustov je. Nekateri smo kar doma. Je pač tako! Treba bo malo popestriti dan, sklenem že zvečer. Vreme bo krasno. Sonček brez oblačkov je bil narisan za te naše konce. O, se že pozna na dnevu, kar pol ure kasneje se prične daniti. Pa saj ne greva daleč. Skozi Plavški Rovt do Rogarjevega rovta in potem do Hruščanske planine. Ne delam načrtov. V mislih imam Hruški vrh, Dovško Babo, Koprivnjak. Če bo psička Ira zmogla se spustiva še na sedlo Rožca in se povzpneva na Klek. Na vsakem vrhu se bom odločila za nadaljevanje poti.
Ko se v Plavškem Rovtu konča asfalt in se prične precej slaba makadamska cesta že veš, da bo to en lep potep. Prispeli sva. Spodnji travnik je ravno pokošen. Seno še ni pospravljeno, le nekaj ga je že v kozolcu. Kako lepo diši. Spomini hitro uidejo nazaj, ko smo se kot otroci lovili okoli kopic na plani pred našo hišo. Lastnik pa se je z vrha griča drl na nas in zmerjal. Še igre nam ni privoščil. Mogoče je res kakšna bilka padla iz kopic, škode pa nismo delali. Samo skrivalnice smo se šli. Taka so bila takrat naša igrala …
Rogarjev rovt izgleda bolj klavrno. Trava čaka, da jo pokosijo. Rožic ni več, so že odcvetele. Zagrizeva se v prvi del poti. Ta je nekako najbolj strm. Hitro sva pred leso pri Hruščanski planini. Krave se že od daleč slišijo. So na letnem oddihu. Niso preveč navdušene nad najinim zgodnjim obiskom. Približujejo se Iri. Vem, ne marajo psov, pa je lahko še tako majhen. Čudne so te današnje krave. Umikava se s steze bolj na rob, pa skoraj padem, ko stopim v nekaj mehkega. Uf »kravja torta«. Pa ni bila edina. Še veliko sem jih pohodila, saj jih je povsod polno. Nič ne de, zaradi tega me ne bo konec. Vzpenjava se proti Hruškem vrhu. Ira začne svoj bojni klic. Ugledala je trop srnjadi. Še dobro, da je na vrvici, drugače bi bile že dirke.
Trava je mokra in kar visoka. Imaš občutek, da imaš v čevljih vse mokro. Stezica se venomer prepleta z električnim pastirjem. Vsi pašniki so ograjeni z njimi. Ira je že zlezla spodaj, kaj pa jaz. Karkoli poskusim vedno me strese. Žica je napeljana kar visoko. Pa pritisnem napačni konec palice na pastirja. To pa je bil šok, glava me je kar zabolela, tako me je streslo. Potem sem bolj previdno uporabljala palice.
Le nekaj me žalosti. Vsakič ko pogledam proti Julijcem, so vedno bolj zakriti s kopastimi oblaki. Kakor bi imeli čepe, bi rekla po gorjansko. Samo med potjo do planine se je malo pokazal v jutranjem soncu. Mogoče bo pa kasneje bolje, sama sebe tolažim.
Sva že na Hruškem vrhu. Sveti Izidor, zaščitnik pastirjev, kmetov in živine, je običajno obkrožen s svojimi ovčicami. Danes jih pa še ni tukaj.
»Izidor ovčice pasel, lepo žvižgal, še lepše pel,« mi pride na misel.
Odločim se. Najprej greva na Dovško Babo. Ves čas hodiva po grebenu, po slovensko-avstrijski meji. Kakor graničar s psom. Se še spomnim, ko sva se s sodelavko Kati spuščali po grebenu Golice proti sedlu Suha. Ustavila naju je mejna patrulja. Nisva imeli dokumentov. So bili kar zoprni. Pa je Kati k sreči našla zdravstveno izkaznico, tisto knjižico. Podatke so zapisali in vse se je dobro končalo. Tako je bili včasih.
Malo preden se začneš vzpenjati proti Babi je greben precej ozek. Na avstrijski strani prepadi, na našo stran pa strme trave. Tu ne smeš biti nepazljiv. Drugače pa je to lepa potka. Sva že na Dovški Babi. Plevelniki in Visoki Kurjek, pa Gubno in Kepa, vse se lepo vidi, le Triglav se noče pokazati. Tudi v deželi Koroški imajo meglice svoj ples. Privoščiva si malo počitka. Opazujem krave spodaj pri koči. Povsod se pasejo. Lepa planina je ta Dovška Rožca. Nisem se še odločila kam greva od tod naprej. Mika me skočiti v Avstrijo do Koprivnjaka/Kleiner Frauenkogel.
Nazaj greva po isti poti. Vedno bolj me vleče na ono stran. Ko spodaj zagledam stezico, jo ubereva kar po bližnjici. Nisi tako hitro tam, čeprav imaš občutek, da je čisto blizu. No pa sva prišli. Malo posediva. Lepa planina, tudi tu je živina na paši. Vračava se nazaj na Hruški vrh. Veliko je stezic, pa sem izbrala napačno. Ni se dalo skozi ruševje, zato sem se raje vrnila na greben. Kar oddahnila sem se, ko sva bili na naši zemljici. Čuden občutek, ko sam hodiš po tujih hribih. Doma se mi zdi drugače, si pač doma. Opazujem rožice ob poti. Ni jih prav veliko. Počasi se bližava Hruškemu vrhu. No pa sva spet pri Izidorju. Počivam na klopci in žalostno gledam proti Julijcem. Nič, še več meglic. Kar dolg počitek sva imeli. Naj nadaljujeva pot? Ira je že malo utrujena. Vročine ni in vetrič ves čas prijetno pihlja. Rada bi šla še na Klek. Počasi se spuščava proti sedlu Rožca. V mislih imam tiste, ki so čez to sedlo skrivaj odhajali v tujino, za kruhom. Pa tisti, ki so tihotapili robo iz Avstrije in jo potem doma prodajali. Težki časi. Vseeno je sedaj bolje, greš kamor hočeš. Lahko si privoščiš skok na sosednji hrib v tujini, kakor sem si ga jaz. Tako razmišljanje ni zame. Bom raje občudovala lepote okoli mene.
Klek. Tam gori so razgledi prav tako lepi. Ni daleč. Ira še kar dobro caplja za menoj. Poskusiva, če ne bo zmogla se pa obrneva. Vedno višje se vzpenjava po potki med ruševjem. »Še malo Ira,« ji govorim. Sva že na vrhu. Razgledi so krasni. Lepo se vidi daleč naokoli. Še pokljuške gore se pokažejo za trenutek. Tudi Julijske Alpe imajo manj meglic. Golica vsa zelena, se kaže čisto blizu. Saj vem, samo Jekljevo sedlo je vmes, pa si tam. Ira ne bo zmogla, predaleč bo do avta. Dovolj je za danes sklenem. Spustiva se mimo Mokotove bajte in proti koči na Hruščanski planini. Ves čas ogovarjam krave, da ne bi opazile Ire. Samo osliček se ni dal pretentati. Kar igral bi se z njo. Ira pa se ga je bala in se mu izmikala. Še krava pred kočo je zamukala v pozdrav.
Nekaj moram še pogledati, stari avto, predelan v vikend. Tudi ta še stoji. Okrasili so ga z narciso, simbolom Jesenic. Zaključili sva najin današnji potep. Dobro krožno pot sva naredili. Kar na smeh mi gre, ko sva že pri avtu. Lepo sva izkoristili čas zase, dajte ga tudi vi, pa srečno …
Majda Gašperin