Gregor Kresal: Plato zgornjega ledenika Triggve je prostor, kjer se čas ustavi, srce pa sten željnemu poskoči v stampedo
Arktični krog 2…007
Triggvebreen
Moštvo: Gregor Kresal, vodja, Klemen Zupanc, pomočnik, Boris Zupanc, Andrej Erceg, Rober Jasper (DE), Markus Stofer (CH)
Čas: 12. april – 9. maj 2007
Na kratko: Se je izkazalo, da sva lansko zimo imela s Klemnom še kar srečno roko z mrazom, saj naj bi letošnja zima bila šele spet tista prava. Lani sva na vrhu Perriertoppna izmerila – 38 °C, letos pa se mi je na enem od mojih dveh vzponov nanj ostro zazdelo, da je bilo takrat še kar toplo. Mesto baze sva določila že lani na eni najinih celodnevnih tur. Plato zgornjega ledenika Triggve je prostor, kjer se čas ustavi, srce pa sten željnemu poskoči v stampedo. V krogu treh kilometrov je z vseh strani obkrožen z vencem neraziskanih vršacev. Robert in Markus se nista mogla načuditi, da na svetu še obstajajo taki kraji, midva pa sva prav dobro vedela zakaj še enkrat rineva sem. Tudi Crni in Boris sta se navdušeno nasmihala. »Na tisto špico hočem! Nujno,« je ponavljal prvi! »Poglej te kuloarje! Jebemu,« ga je z očmi na pecljih dopolnil drugi!
Plezanje: Je kombinacija snega in skale. Ledu ni. Na soncu sneg v hudem mrazu evaporizira naravnost v plin. Skala je dobro razčlenjena, trda, kot nalašč za drytooling. Skalni raztežaji so na splošno čista poezija. Le tu in tam je v nerazčlenjeni plošči potrebno sneti rokavice in tam potem ni več smešno. Snežni odstavki parajo živce. V pogovorih smo jih s kislimi nasmehi ocenjevali kot »M12.« Fizično terjajo včasih prav epske napore. Varovanja se v njih ne namešča, ker to ni mogoče, kot jih tudi ni mogoče oceniti. Vrhunec predstavljajo stene obrnjene na sever. Bela piramida, ki obeta hiter vzpon se lahko ob vstopu kmalu spremeni v dvanajst urno bitko za metre. Ni pa vedno tako. Stena Ceres Fjelleta nas je s svojo ugodno zahodno lego presenetila s prav navdušujočimi snežnimi razmerami. Bazo se tukaj vkoplje na višini 700 metrov nad morjem, vrhovi v obroču takoj nad njo pa se poženejo do 1700 metrov višine. Ture trajajo od nekaj ur do celega dneva. Kakorkoli že, če na pravljičnem razu pod vrhom zapiha arktični vetrc, si v hipu zaželiš le to, da bi sedel doma na radiatorju.
Smučarski spusti: Tipa Gervasutti, le deviški, stojijo za vsakim vogalom in kdor si želi strmega vijuganja po »navpičnem« pršiču znanem z Aljaske, bo imel tukaj dela za eno življenje. Skupna letna količina padavin je majhna, stari sneg je solidno trd, snežinke dvajset centimetrske sveže zaloge pa v tistem mrazu tako puhle, da kar lebdijo v zraku. Noro!
Nekaj zanimivosti: Vodil sem natančno evidenco svojih ur spanja, ker že lani ni bilo vse »v redu« in ugotovil, da sem v enem mesecu spal najmanj nič in največ štiri ure na dan, kar je v povprečju zneslo dve uri in kakšno minuto. Običajen delovnik: –40 °C na turi, nato »regeneracija« pri –30 °C v šotoru. Ko je v spalni vreči postalo premrzlo smo ponavadi odšli pretečt nekaj velikih krogov okoli šotorov. Po prvem krogu se je mrzla kri iz nog dvignila v trup, sledilo je podrhtavanje celega telesa, po naslednjih nekaj krogih, ko se je dodobra premešala pa bliskovit smuk nazaj v vrečo in naslednji dve uri sta bili kolikor toliko zgledni. Od dvaindvajsetih dni v bazi jih je bilo osemnajst brezoblačnih. Dnevi s sneženjem so bili v povprečju približno 15 °C toplejši. Skupaj smo jih izkoristili enaindvajset, saj je bilo v šotoru resnično premrzlo. Skrhalo in razpadlo mi je kar nekaj trakov že posnetih video kaset.
Nekaj nezanimivosti: Nismo pričakovali veliko, toda na KA (PZVA) oddana prošnja za nekaj sredstev odpravi, je bila žal zavrnjena. »Razlog: evropska gorstva, predvsem pa tvoji lanski rezultati na omenjenem območju.« Ustno sem prejel še dopolnilo: »V kolikor podpremo vas, moramo tudi vse ostale alpiniste, ki bodo odšli plezat v Dolomite.« Zavedam se, da pišem o tem morda neupravičeno saj; »Zadnja leta ti seveda manjka res težkih kombiniranih vzponov v Alpah,« sem še slišal. Čeprav mi ob tem misli nehote uidejo k situaciji izpred dobrega leta, ko sem bil po sedmih letih neuspešnega prijavljanja za mednarodno srečanje plezalcev na Škotskem končno izbran z »… najboljšimi kombiniranimi vzponi...« Potem vseeno nisem odpotoval tja, ker je bila ob meni izbrana tudi članica PZVA, ki pa je dejala, da z mano tja ne gre in so me zgolj zaradi tega zamenjali z drugo rezervo… Ko sem odhajal s sestanka, mi je v ušesih odzvanjalo še tole: »Ne moremo se odločiti koliko so tiste stene tehnično zahtevne.« Verjamem, saj so 5000 kilometrov stran in je za mizo v Ljubljani to najbrž res težka naloga…
Geografija: Je enostavna. Dva pola. Severni in Južni. Arktika in Antarktika. Območje t.i. Arktičnega kroga zavzema področje zemljine »kape« nad 67,5 vzporednikom, medtem ko pojem Arktika »pokriva« ledeni oklep Severnega morja, ki leži v povprečju 1500 kilometrov severneje od omenjenega kroga. Se pravi že okoli 80 vzporednika. Peary Land na vrhu Grenlandije in zgornji rob otoka Elsmere v Grantovi zemlji sta kopni, ki ležita najbližje Severnemu polu, od njega oddaljeni po 750 oz. 850 kilometrov. Svalbard leži le nekaj km bolj »stran« in je pozimi običajno povsem vkleščen v ledene plošče Severnega morja, ki ga delno ne izpustijo iz rok niti v kratkem poletju. Iz Osla je, naravnost na sever, do tam prav toliko kot recimo iz Rima do Osla. Z Evropejcema, ki že po svoji prvi smeri tukaj, absurda z Dolomiti nista razumela, smo se dogovorili, da bi v kratkem nekaj podobno–raziskovalnega organizirali tudi na južni »strani.« Malo za šalo, pa toliko bolj zares se ob tem bojim, da leži antarktična Queen Maud"s Land, na katero smo se osredotočili, ker je za plezanje eden bolj primernih delov tega kontineta, ravno med norveškim in angleškim kvadrantom, po mednarodni razdelitvi nadzora in bo odprava na Zvezi uvrščena med izlete v evropska gorstva.
Denarnica: Se vsakemu članu stanjša za okroglih 3000 € fiksnih stroškov. Hrana in pijača v mestu ter nekaj »malenkosti« tukaj niso vključeni. Le da si je za ta denar možno privoščiti le maksimalen minimum od tistega kar je po navadi potrebno za normalno funkcioniranje odprave. Tako lani kot letos si v tem sklopu kot vodja nisem mogel omisliti najema dodatnega baznega šotora, ki ga je občasno možno ogreti, kot tudi ne najema motornih sani, ki bi jih potrebovali v primeru nesreče. Kupa ostalih, pomembnih malenkosti ne omenjam. Nikomur poznane, neosvojene špice otoka Spitzbergen terjajo, po kar točnih izračunih nekaj več denarja kot npr. Kirgizija, granit Pakistana, Kanada, Peru, Patagonija, 6-tisočak v Himalaji, Nova Zelandija, oziroma nekaj podobnega kot Baffinov otok in recimo manjša odprava v Dolomite.
Nove izkušnje: So nas navdale z upanjem za naprej. Stofer in Jasper sta s svojo bogato zgodovino iz Patagonije, Himalaje, Aljaske in drugod po svetu, lahko stvari dokaj hitro postavila na svoje mesto. Zdi se mi, da s tem mislim bolj na evropski prostor, kot recimo na Slovenijo, kjer se v sklopu KA občasno porodi in uresniči ideja naknadnega preverjanja težavnosti smeri, ker so za kategorizacijo »lahko malce pretežke.« (npr.: Humar, Koželj, Marenče, Kresal – Loška stena 2005). Po številnih komentarjih in lepi beri smeri, ki sta jih opravila oba nemškogovoreča plezalca, se mi je povsem povrnilo zaupanje v »…moje lanske rezultate na omenjenem območju.« Odisejado (eno tistih lanskih, op.p.) po stebru Irwina lahko zdaj spet uvrstim nazaj med svoje težje vzpone in ga odstranim iz mape Dolomiti, kjer je neprostovoljno pristala potem, ko so si fotografije ogledali na PZS. V ekipi se je razvil močan tekmovalni duh in včasih smo po teden dni plezali brez premora. »Dokler bo šlo, bo šlo,« smo si rekli. »Potem pa klinc...« Zaradi konstantne podhlajenosti in vsakodnevnih dolgih tur je vsakdo izgubil lep odstotek svoje telesne teže, ob nezmožnosti ogretja telesa niti v spalnih vrečah, med večinoma zelo kratkim »spanjem«, pa so največji davek pobrali prsti rok in nog, ki se, kakor kaže, nekaterim očitno še nekaj časa ne bodo povrnili v normalno stanje.
Za konec: Stene in špice Svalbarda so zaenkrat poznane le peščici ljudi. V svojih treh odpravah na to otočje sem posnel na desetine ur materiala, ki bo v dokumentarnem filmu RTV Slovenije, v režiji Boštjana Mašere (Manaslu – Pot k Nejcu, Oltarji Špika …) predpremierno prikazan v Cankarjevem domu v sredo, 13. junija 2007, ob 20. uri.
VZPONI
Chadwick Ryggen North, ok.1580 m (severna stena in vzhodni greben)
Knut, V/M5, 600 m:
prv. R. Jasper, M. Stofer, 17.04.
Miš ušate, IV+/M5, 600 m:
prv. G. Kresal, K. Zupanc, 24.04.
Chadwick Ryggen Central, 1641 m (vzhodna in severna stena)
Polar Pow(d)er, V/M6, 700 m:
prv. R. Jasper, M. Stofer, 22.04.
Bikova jajca, IV+/M4, 800 m:
prv. A. Erceg, 02.05.
Ceres Fjellet, 1677 m (zahodna stena)
Rocket Men, V/M4, 750 m:
prv. A. Erceg, G. Kresal, 19.04.
No(rthern) siesta, V/M6, 750 m:
prv. R. Jasper, M. Stofer, 19.04.
Greben Pallas - Ceres, t.i. »Pettit Jorasses« ok. 1550 m (južna stena)
Mirkova smer, IV/M5, 600 m:
prv. B. & K. Zupanc, 20.04.
Besnška smer, V/M6, 600 m:
prv. B. & K. Zupanc, 27.04.
Perriertoppen, 1712 m (vzhodna stena)
Ich möchte kein Eisbär sein, V/M7, 900 m:
prv. Jasper, Stofer, 20.04.
»Arktična igla« ok. 1450 m (severna stena)
Medvedki plešejo, V/M7+, 90°, 450 m:
prv. A. Erceg, G. Kresal, 03.05.[1. poskus 17.04. in 2. 21.04., do 5 m pod vrhom: V/M6, 5b, A2+]
»Broad peak« ok. 1600 m (zahodna stena, Zahodni stolp, severna stena, Centralni vrh)
Sončni ozebnik + Z greben (po
Norveški smeri), III+/M, 65°, 600 m:
prv. G. Kresal, B. & K. Zupanc, 18.04.
Kapucinski, IV/M4+, 700 m:
prv. A. Erceg: 01.05.
Buldožer, IV/M3-4, 700 m:
prv. G. Kresal, B. Zupanc, 02.05.
Pallas Fjellet (zahodna stena, Centralni vrh, Južni stolp)
Kuloar Ideal + prečenje vzhodnih stolpov, IV/3, M, 700 m; :
prv. G. Kresal, 23.04.
DSF (
Deutche-Slowen. Freundshaft), V+/M7, 450 m: A. Erceg, R. Jasper, 24.04. (Do polovice smeri so med poskusom že prišli Norvežani.)
prv.,
prosto.
Vznožje Arktične igle
Mission North Pole, M9, 30 m:
prv. R. Jasper 25.04. (M. Stofer, A. Erceg, 25. in 27.04.; G. Kresal, 01.05.)
Poskusi:
Cupola, »Ozebnik Pod stolpom, B. & K. Zupanc, 26.04. …
Pallas, Centralni stolp, »Krilati ozebnik«, G. Kresal, B. & K. Zupanc, 01.05.…
SPUSTI
»Broad peak«
Sončni ozebnik, IV-/S4+, 550 m:
1.s G. Kresal, B. & K. Zupanc, 18.04.
S.O. po Levem izstopu, IV+/S5-, 50°, 400 m:
1.s B. Zupanc, 03.05.
S sedla pod Ceresom, IV-/S3-4, 40°, 500 m: G. Kresal, B. Zupanc, 02.05.
Irwin West
Po severni steni, IV+ S4-5, 600 m:
1.s A. Erceg, 18.04.
Po zahodni steni IV+/ S4-5, 600 m:
1.s R. Jasper, M. Stofer, 26. 04. 2007
Pallas Fjellet West, Central
Vivrca, IV+/S5, 50°, 600 m:
1.s B. & K. Zupanc, 22.04.
Candyman, IV+/S4+, do 50°, 700 m:
1.s. A. Erceg, 23.04.
Kuloar Ideall, IV/S5- do 50°, 500 m:
1.s G. Kresal, 23.04.
Semiška smer, IV-/S5-, 500 m:
1.s B. Zupanc, M. Stofer, 24.04.
The Man himself>, IV/S4+, 400 m:
1.s M. Stofer, 25.04.
Vege -
Table Man, IV-/S4, 600 m:
1.s. M. Stofer, 28.04.
Mucka, V/S5+, 55°, 600 m:
1.s A. Erceg, 04.05.
»Cupola«
Dude –
Švicarska smer, V+/S5+, 55°, 750 m:
1.s (z vrha) A. Erceg, 27.04.; M. Stofer, 26.04. (izpod grebena)
Perriertoppen
Sub Zero Man, IV/S4+, 900 m:
1.s M. Stofer, 23.04.
Fahrenheit Man, V-/S5, 900 m:
1.s M. Stofer, 27.04.;
2.s Erceg, 29.04.
Normalka, IV/S4+, do 45°, 1000 m: A. Erceg, 20.04.; G. Kresal, 27.04.
Besedilo: Gregor Kresal
Fotografije: Andrej Erceg in Gregor Kresal