Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Še nekaj pomladne Gorenjske preden so se začele resne, prave ture.

Spet se dolgo obiram in šele dvajset do sedmih krenem od doma. Pozna sem, pot pa dolga. Hitro gonim, da pridem čim prej bližje hribov. Kar dobro mi gre. Ko pridem iz Valburge se mi pokažejo hribi. Gonim proti Kranju in gledam moje ljube hribe. Pohitim skozi Kranj proti Naklemu. Razgled je vedno lepši. Spomnim se hribovke Marje. Ta teden sem jo srečala na trgu. Bila je s kolesom. Vprašala sem jo kako je kaj s hribi. »Oh«, je zastokala. Vprašam jo, če nič več ne gre v hribe. Rekla je, da dva krat na teden samo na tisoč metrov. Pa jo spet povprašam koliko čez sedemdeset jih ima? Pa mi reče: »Kaj sedemdeset, osemdeset jih imam«. Povem ji, da je velika frajerka. Pri osemdesetih letih se vozi s kolesom in hodi v hribe. Celo življenje hodi v hribe in v telovadnice. To je rezultat tega, da je še sedaj v taki kondiciji. Taki so meni za vzgled. BRAVO, BRAVO, BRAVO. Ob mislih nanjo sem mimogrede zvozila podbreški klanec. Začnejo se spet kozolci. Ob enem je cvetoč grm bezga. Hvala tistemu, ki si jih je izmislil kozolce, da imam kaj občudovat.

Gonim dalje. Sedaj mi zadiši bezeg, pa spet akacija ali pa kar oboje. Moram nekaj nabrat za večerjo. Mnjam, kako je to dobro ocvrto in še solata zraven. Sedaj me čaka en zoprn klanec. Tistega pa res ne maram. Ko ga zvozim, si oddahnem. Tako prispem v Kašarijo. Karavanke me pozdravljajo. Triglav si je dal na glavo belo kapo. Noče me gledat, ker ne hodim k njemu. Še ne. Počakaj na kondicijo Triglavček. S tabo imam posebne odštekane načrte. In to štiri bolj divje. Veš, pri meni je treba čakat v vrsti. Res si pri nas najvišji, ampak vrsta je vrsta. Gledam kaj raste na eni njivi. Mislim, da je to konoplja. O, me že pozdravlja ljubček Stol. Ja, še ena potka mi manjka do tebe. Mogoče mi jo uspe še letos prehodit. Vse je odvisno od kolesarske kondicije.

Pripeljem se do njive kjer je polno rdečega maka. Med zelenjem izstopajo te lepe rdeče glavice in se smejejo proti soncu. Kot opica skačem okoli, da bi ja dobila kakšen dober posnetek, a vem da bom doma razočarana. Rdeči mak krasi polje. Ponosno molijo svoje glavice kvišku. Kot da cvetovi tekmujejo med samo kdo je najlepši. Koliko dela imam sedaj. Pa se le spravim spet na kolo. Čudovit je pogled na Begunjščico in cerkev sv. Petera nad Begunjami. Pa spet ljubček Stol, na drugo stran pa Vrba in cerkev sv. Marka in Julijci za njim. Ker popravljajo mojo poljsko cesto, moram z nje zavit proti Breznici. Imam lep motiv s cerkvijo in ljubčkom Stolom zadaj. Res lepo. Pokaže se mi že Ajdna. Zapodim se proti Žirovnici. O, tam je pa pekarna. Že v Kranju je bila, jaz pa nimam niti centa zraven. Kako bi sedaj pojedla en kvašen kifelček. Ampak ga ne morem. V Javorniku se mi pridruži Benjamin. Skupaj goniva proti Pristavi. Zanima me koliko vode imajo danes Javorniški slapovi. Ni tiste idile kot je bila prejšnji teden. Benjamin jih je videl prvič, čeprav je domačin. Nič mi ne gre gonit v hrib. Imam postanke. Prilezeva na Pristavo.

Peljeva se naprej po cesti. Prikaže se nama gospa Struška. Daleč je še. Počasi, pa bo šlo. Prispeva na planino, ki bi se ji naj reklo Lipene. Še cvetijo narcise. Super. Zelo sem jih vesela. Naredim nekaj posnetkov in greva naprej na Strmelo. Še najdeva narcise. Tam pustiva kolesi ob mogočni skali in nadaljujeva peš. Zadala sem si to pot na Struško. Najprej je delček rudniškega rova, ki je zasipan. Nadaljevala sva po potki naprej. Ker sem pa govorila, govorila, sem mojo potko, ki je slabo vidna zgrešila in sva šla kar desno in prišla sva na markirano pot, ki gre mimo jezera na planino Sečo. Malo je začelo deževat, zato sva počakala pod drevesi, da se je zjasnilo. Prispela sva do velike skale, ki je tudi tokrat bila polna avrikeljčkov. Spodaj pa so cveteli alpski kosmatinci. Seveda mi je srček poskočil. Naredila sem nekaj posnetkov in nadaljevala sva pot na Sečo. Na začetku planine je tabla, ki opozarja, da je na planini hud bik. No, sedaj ne bo pridirjal, ker še ni živine na planini. Malo se tam obirava in se začneva vzpenjat na Struško. Ko se malo dvigneva se nama razpre razgled naokoli. Najprej naju pričakajo Zoisove vijolice. Polno jih je. Takoj mi je jasno, da je gospa Struška vsa odeta v svoje svečano pomladno oblačilo. To se je hitro pokazalo. Zastane ti dih. Kjer ni ruševja je vse prekrito z rumeno – modro barvo. Ponosno se razkazujejo avriklji in encijani. Toliko jih je, da jih še preštet ne moreš. Srce mi igra, igra. Oči uživajo ob pogledu na te prelepe cvetove. Gledam, kje naj stopim, da kaj ne pohodim. Pomladna pravljica. Pisana preproga med ruševjem se nadaljuje. Prečudovito. Pogledam nazaj in za mano je Kozji vrh, Vrtača, Beljščica … Noro lepo. Pa spet kupi cvetoče spomladanske rese, pa alpski zvonček. Pa spet visoki jeglič. Hodiš, pa pozabiš, da hodiš. Zgodi se ti popoln odklop. Na nič več ne misliš, nič več ne slišiš, nič drugega ne vidiš kot te prelepe, nežne cvetke, ki ti tako božajo dušo, ki te tako povzdignejo nad vse tegobe in probleme vsakdana. Pozabiš na vse. Pred očmi ti je le rumena in modra barva. Kar pleše ti vse pred očmi. Znajdeš se v drugem svetu. Kar tu bi ostala in uživala v tem raju. Gledam kaj bi fotografirala. Ko se pripravim za en cvet, me že pokliče drug, češ, da je on lepši. Potem pa kar škljocam in škljocam. Vsak cvet me prevzame. Eden je tako obrnjen, drugi drugače, a vsak je po svoje lep. Kar legla bi med te cvetke in uživala, a ni prostora zame. Vse je prekrito s cvetovi. Ta pisana preproga te spremlja vse do vrha. Pozabiš, da vleče veter, da je hladneje. V mojih mislih so samo cvetovi.

Najvišji vrh Struške je Veliki vrh 1943 m. Z vrha je prelep pogled na Dravsko dolino. Danes pa res ni najlepši razgled, ker je bolj megleno. Z vrha se spustiva do planine Svečice. Prečkava velike flike snega. Vmes pa se ponašajo alpske masnice in nunke. Pa se spet pokažejo narcise.
To so gorske narcise. Pravzaprav imajo barvo šampanjca. V sredini je rumen venček, ki je obrobljen s tankim rdečim robom. V teh predelih Karavank cvetijo zelo visoko. Nad njimi je bil očaran tudi veliki Kugy. Napisal je: »Narcise brez kraja, narcise vsepovsod«. Ime bi naj roža dobila po starogrškem vase zagledanem junaku Narcisu. Za ohranitev narcis se je zavzel tudi monaški princ Albert. Naš zavod sodeluje z Monakom. Botaniki pravijo, da ima narcisa pri nas več kot sto imen. Tu jim pravijo ključavnice. O nastanku tega imena obstaja legenda. Gospod bog je vsem živim bitjem v nedeljo in praznikih ukazal počitek. Ker ga čebele niso ubogale in so brezskrbno nabirale med, se je razjezil in cvetove narcis zaklenil ali kot pravijo tu domačini zaključil. Sladki med je prej neovirano prihajal v cvet. Zato je Bog tem cveticam pod cvetom v stebelcu ustvaril bunčico in z njo soku zaprl dohod v cvet, da ga čebele ne morejo več srkat. Spet druga legenda pa pravi, da so bile narcise tako zelo ošabne, da se je Marija sprehodila med njimi in jih s palico udarjala po glavah, da so jih morale skloniti. Po teh rovtih rastejo že vsaj 200 let. Prej jih je bilo še več, tako da je na daleč res zgledalo, kot da je sneg. Pred drugo vojno so jih trgali in vozili prodajat celo v Zagreb in Beograd. Ogroža jih intenzivno kmetijstvo in opuščanje košnje in posledično zaraščanje travnikov. Zadnja košnja do vrha Golice je bila baje leta 1957. Bila sem v enem avstrijskem kraju na prazniku narcis, ki ga ne bom prav gotovo nikoli pozabila. Moram poiskat tiste fotke in bom kaj napisala.

Tako prispeva na planino Svečico. Joj, joj. Vse spet v rumeno, beli, modri barvi. Vse je cvetoče. Vsaka skalca je obrobljena s svojimi barvama. Kako naj gre človek naprej? Malo naprej se pokaže še slečnik in brezstebelna lepnica. Še en pogled na cvetočo planino in na gospo Struško. Kako bi še ostala. Ko sem delala v planinstvu sem poslušala o vsakoletnem izletu na cvetočo Struško. Šla sem na karto pogledat kje to je. Nisem je poznala. Takrat sem se potikala okoli Storžiča, Jezerskega, Košute in Konjščice. Ko sem jo pa lani videla, sem pa bila prepričana, da bo moja noga tu še hodila in moja duša uživala. Ko sem dobila službo v planinstvu sem bila zelo srečna. Pa se je pokazalo drugače kot sem pričakovala. Moj »šef« mi je takoj povedal, da ne bom več hodila v hribe, ne brala knjig … skratka, da ne bom imela več nobenega hobija. Pa sem si mislila, kdo pa je ta stari hudobnež, da bo meni govoril kaj bom jaz delala v prostem času? Potem je napenjal vse sile, da bi mi čim bolj zagrenil življenje, ampak planin in knjig mi pa ni mogel vzet. Moj bivši sodelavec se je tako boril zame in se sekiral, da ga ne bom nikoli pozabila. Še en petek je prišel k meni v službo in mi govoril, naj si najdem drugo službo, ker me bo ta hudobec uničil. Klical me je še v soboto in še v nedeljo. Dajal mi je očetovske nasvete in morala sem mu obljubit, da bom šla od tam. V ponedeljek zjutraj pa me je klicala njegova hči, da je mrtev. Zadela ga je kap. Preden je umrl, je naredil vse zame. Ja, to je pravi, dober človek. Žalostno pa je, da so taki dobri ljudje poklicani s tega sveta, oni hudobneži, ki živijo samo zato, da grenijo življenje drugim pa ostajajo. Nikoli ga ne bom pozabila in naj počiva v miru. Hudobca bi pa še danes po tolikih letih se mi zdi,kar povozila s kolesom. Sicer pa slej ko prej dobijo tudi taki plačilo, ki so si ga prislužili.

Spustiva se po potki navzdol. Kmalu ugotovim, da to spet ni tista potka, po kateri sem hotela it navzgor. Tako sem prehodila dve novi, nenačrtovani poti, želena pot pa bo počakala na drugo leto. Super. Ja, gospa Struška k tebi se bom vedno vračala občudovat tvojo pomladno pisano svečano oblačilo. Adijo gospa Struška in planinca Svečica. Še se vidimo. Tako prispeva do koles. Spustiva se na Savske jame. Ustaviva se pri Korelnovem rovu kjer je vhod odprt. Na začetku je mali vagonček, a rova je hitro konec, ker je zasut. Tako prispeva na Planino pod Golico. Tu je ena posebna, zanimiva kapelca. Natočim si še vodice izpod Golice in se spustiva v Jesenice. Začne močno pihat. V Jesenicah se pa ulije. Stopiva pod streho pri pošti in čakava. Bil je zanimiv prizor. Ulivalo je, da je na cesti kar špricala voda na vse strani, ko je pripeljal avto. Beljščica pa je bila v soncu. Ob tem prizoru sem pa uživala. Take scene pa še nisem videla.

V Javorniku je bil rojen pesnik in pisatelj Zdravko Slamnik, ki je pisal pod imenom Pavle Zidar. Zaprt je bil v Begunjah, kasneje pa je bil v partizanih. Upal si je celo skritizirat OF. Ko je služboval na Dolenskem, je kritiziral lokalne oblasti in bil z njimi v konfliktu. Potem se je preselil na Primorsko. Napisal je tudi povest Kukavičji Mihec, po kateri je bil tudi posnet film. Bil je nagrajenec Prešernovega sklada in dobil je Prešernovo nagrado za življensko delo. V eni svoji pesmi pravi: »Doma sem tam, kjer telo utrudita delo in ljubezen in mi je prijazna ne samo voda bližnja, ki me naredi tolikokrat temnega, tudi dež mi je prijazen«. Ko se je zlilo, sem oblekla palerino in se pognala proti Ljubljani. Benjamin pa je tudi zavil domov. Divjala sem proti domu. Po zelo dolgem času nisem bila sama v hribih. Navajena sem hodit sama. Preveč sem govorila in nisem se mogla tako predat naravi in lepotam. Benjamin je alpinist, jaz pa hodec uživač. On gleda le skalo in kje bi plezal, jaz pa vidim druge stvari. V skali gledam nenavadne oblike, rože in moram vedet ime ... Vsak pač ima svoje veselje. Zjasnilo se je. Oči se mi spet pasejo po hribih. Sedaj ne grem čez polje Kašarije, ampak po asfaltu, da ne šprica po meni. Pozdravlja me ljubček Stol. Potem me gleda užaljeni maneken Storžič. Kod, da me sprašuje kje sem se potepala danes? Ja, moj ljubi manekenček, tako kot imaš tudi ti še druge oboževalke, tako tudi jaz skočim še h kakemu drugemu na obisk. Pa saj sem danes bila pri gospe Struški. Tega mi pa ja ne boš zameril ne? Gledata me Kočna in Grintovec kjer že tudi dolgo nisem bila. Preveč vas je in vsak je po svoje lep in zanimiv. Jaz sem pa radovednica in moram obiskat čim več lepotcev in lepotic. Sedaj imam hribe za sabo. Vsake toliko časa se obrnem in jih še pogledam, da bom še lažje spala.

Po 137 km prispem nasmejana domov. Glede kolesarskega vzpona nisem zadovoljna, ampak uspelo mi je pa le. Še se bo treba trudit. Stara kondicija vidim, da je še daleč. Sicer je pa glavno to, da mi je uspel obisk pri pisani gospe Struški.

Alenka Goričan