Matjaž Čuk: 12. novembra 2012, (76.) etapa Gorkha (1140 m) - Koyapani (965 m)
A tako? V moji sobi bi spal, plačal pa nič??? Kar tako, malo po ...
Ko zjutraj preverjam račun, opazim, da so mi za sobo zaračunali polno ceno, 300 rupij. Vodiču omenim, da sva si sobo delila in pričakujem, da bo prispeval svoj delež zanjo, 100 rupij, kot sem mu ponudil včeraj. Vodič pravi, da ne bo plačal nič.
Tako? V moji sobi bi spal, plačal pa nič??? Kar tako malo po francosko? sem razburjen.
Če je tako, bo od danes naprej drugače. Spala bova posebej, vsak v svoji sobi! mu jezno zabrusim.
Vse te "ceremonije", ki mi niso prav nič povšeči, so zavlekle najin odhod za dobre pol ure. Ura se bliža osmi, ko brez besed stopava po strmih stopnicah proti Gorkha Palace. Nič kaj židane volje nisem. Ne maram razprtij na treku. A neke zadeve morajo biti razčiščene. Nočem, da mi stvari uidejo iz nadzora.
Vodič "kuha mulo" in hodi nekaj deset metrov pred mano. Tako je bilo tudi lani, ko je "počilo". Če me bo kje počakal se bom skušal pogovoriti z njim. Odkrit pogovor je najboljši način za reševanje sporov na trekingu. Brez teh pa na tako dolgi poti ne gre. Ljudje smo si tako različni, da je včasih le malenkost dovolj, da "poči".
Dobre pol ure rabiva do sedla. Pot se odtod spusti na drugo stran. Lepo je speljana in vzorno označena na vseh križiščih z rdečimi puščicami.
Vodič mi je ušel daleč naprej. Ne vidim ga. Kjer nisem prepričan o pravi poti sprašujem domačine. Toliko že znam nepalsko, da se kljub današnji trmi vodiča ne bom izgubil. Po slabih dveh urah hoje pridem v večjo vas. Gledam, če bi kje opazil vodičev nahrbtnik, a ne vidim nič. Nadaljujem po označeni poti. Prav prijetno sem presenečen, da današnja pot ne vodi po cesti. Prepričan sem bil, da me čaka dolgočasna, utrujajoča cesta.
Pri neki hiši vprašam mlado dekle v nepalščini, koliko je še do vasi Khanchok.
Ek ganta – eno uro. odgovori.
Hodim hitro, brez ustavljanja. Nikjer ne vidim vodiča, sedaj sem že skoraj prepričan, da je nekje zadaj. Vzpnem se na sedlo v grebenu in sestopim do manjše vasice pod njim.
Kam potuješ? me vpraša domačin v lepi angleščini.
V Khanchok. odgovorim.
Tu je Khanchok! reče domačin.
Koliko je do vasi Koyapani? vprašam.
Dobre pol ure ali morda štirideset minut. mi odgovori in pokaže navzgor na prašno makadamsko cesto.
Današnja čudovita pot, ki sem jo še malo prej hvalil, je v zadnji uri malce pokvarila vtis. Grda cesta se v številnih serpentinah vzpne na prelaz Pipalthok. Vroče sonce mi je spet premočilo majico in oznojilo čelo, posledica tega je prva žeja danes. Malo zato, da jo potešim, malo pa zaradi tega, da povprašam za nadaljno pot, se ustavim v lokalni krčmi. Spijem sadni sok nato pa nadaljujem po prašni cesti v smeri, ki so mi jo pokazali domačini. Le malo naprej na križišču spet sprašujem za pot. Prijazna mladenka mi pokaže bližnjico po kateri sestopim do vasi Koyapani.
Koyapani leži na grebenskem sedlu. Šteje le šest hiš. Hiše so razporejene na obeh straneh ceste tako nesrečno, da poberejo ves prah, ki ga dvigujejo številni mimovozeči avtobusi in tovornjaki. In teh ni malo, v kar se prepričam že po nekaj minutah, odkar sem tu. Lačen sem. Naročim dal bhat, drugega tu nimajo. Soba je prostorna, s tremi posteljami, a umazana in prašna. Druge izbire nimam. Zmenim se za ceno 100 rupij. Spal bom na svojem, na moji podlogi in v spalni vreči.
Dobre pol ure za mano pride vodič. Jaz dobim dal bhat, tisto, kar je ostalo od zadnjega obroka, za vodiča ga ni več. Riž je mrzel, pomagam si tako, da nanj zlijem vroč dal. A tudi tega je zmanjkalo. Moje kosilo je najslabše na poti – a jaz sem ga vsaj imel – vodič pa žuli piškote ob čaju. Še vedno "kuha mulo", z mano ne govori.
Ob pol dveh se le oglasi.
Greva naprej v Arughat, do tja je le uro ali dve hoje. mi reče.
V Arughat je tri ure hoda. Tja greva jutri. Danes bova ostala tu. sem neomajen.
Kje bom pa spal? Tu nimajo ležišč. vpraša.
Tvoja stvar. Jaz imam sobo. mu brezbrižno odgovorim.
Čez pol ure vstane, si oprta nahrbtnik in odide po cesti.
Ola, kam pa greš? ga vprašam.
V Arughat! odgovori.
A tako, v Arughat? Kdo bo sedaj tu "komandiral"? Ti ali jaz? Danes ostaneva tu, jutri greva v Arughat. Če ti ni všeč mi daj moje stvari in lahko greš. Sploh pa - takega vodiča, ki ga ne vidim cel dan, kot se je to zgodilo danes, ne potrebujem!!! ga ostro nahrulim.
Pomaga.
Sedaj se umiri. Pač, treba je vedeti, kdo je kdo. Poleg tega, da je moj vodič, je tudi moj prijatelj. Spoštujem njegovo delo in njegov trud. A kdo je tu zaradi koga in kdo je glavni, mora biti jasno in čisto. Obema. Ne samo meni.
Po teh razburjenjih je popoldne mirno in dolgočasno. Preživim ga na klopi pred hišo in pozneje, ko pritisne mraz, v postelji pod spalno vrečo.
Večerja je čisto drugačna od kosila. Topel in okusen dal bhat zalijem s skodelico vročega mleka. Po večerji še malo posedim, nato odidem v sobo. Nemalo sem presenečen, ko v njej zagledam vodiča.
Kako, ali nisva rekla, da bova spala vsak v svoji sobi?!?
Hoja 4 ure. Vreme dopoldne delno oblačno, čez dan spremenljivo oblačno, občasno daljša sončna obdobja, zvečer jasno. Temperatura zunaj 11,5 °C, v sobi 12,2 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Koyapani (965 m).
Matjaž Čuk