Polet – Urška Stritar: Neskončna energija in vnema dajeta mladim krila ter jih ženeta naprej in vse više
Poletćetrtek, 31. maja 2007
Maratonec
Šport in družina. Mladost v gorah zmore veliko. Neskončna energija in vnema dajeta mladim krila ter jih ženeta naprej in vse više v nove dogodivščine.
S starejšimi najstniki v gore – zdaj pa zares
Kot bi mignil, minejo otroška leta, kot bi trenil, otroci končajo osnovno šolo in pred nami stojijo dolgini z velikimi stopali, dolgimi rokami in z bolj nenavadnimi pričeskami. Družina je bogatejša za odraščajočega fanta ali deklico, ki se nenehno ukvarja s seboj, z obremenitvami srednje šole in z okoljem, ki od njega al nje zahteva večjo učinkovitost in odgovornost. A ne boste verjeli, s starejši najstniki je v gorah laže bivati kot z mnogimi osnovnošolci. V tem času so otroci, ki so s pomočjo staršev že pridobili prve gorniške izkušnje, oblikovali svoj odnos do tega početja in se odločili, ali bodo postali vneti obiskovalci gorskega sveta ali pa bodo dosedanjo planinsko tradicijo obesili na klin in zamenjali za kaj drugega.
Klic gora
Če je pri otrocih »zmagal klic gora«, se počasi spreminjajo v navdušene pohodnike, ki postajajo gibalo družinskih izletov, pravi vrelci idej in nenavadnih avantur. Motivacija za hojo zanje ni več težava. Radi premagujejo strmine, uživajo v estetskih užitkih spreminjajoče se narave, v širnih razgledih, v tišini ali medsebojnih pogovorih, še najbolj pa v preizkušanju svojih zmogljivostih. Za dokaz kratek zapis iz gorniškega dnevnika moje 15-letne hčere ob jesenskem prečenju Spodnjih Bohinjskih gora oktobra 1994:
»No, to pa je bil izlet, ki sem ga čakala vso jesen. Do prelaza Globoko se sploh ni nič pametnega dogajalo. Na nebu ni bilo šajbe, a kljub temu je bilo zelo lepo. Barve so bile skoraj neresnične. Imela sem občutek, da sanjam, roza nebo, zlata dolina in trave ... Ne vem, zakaj mi je bilo tako všeč, morda sem bila tako razpoložena.
Na grebenu smo prišli do prvih in tudi najtežjih komplikacij. Po prvi težavi sem dobila tisti občutek, da bom poletela kot ptica. Tišina je bila popolna, še veter je bil tih. In jaz ... Pa saj česa takega se ne da popisati. Ob takih trenutkih, tako kot mami ob Beethovnu, doživim popolnost. Kaj morem, čisto sem že zasvojena s hribi.«
Pravzaprav jim ni nikoli dovolj. Zjutraj si na svojih prenosnih telefonih nastavijo bujenje in vržejo pokonci še druge družinske člane. Pri hoji navkreber brez težav prehitijo sopihajoče starše, hodijo lahko ure in ure, le redko se pritožujejo nad napori, z veseljem podaljšujejo ture in iščejo še težje poti do ciljev. Vrh pogosto dosežejo pred drugimi, očeta in mamo pa pričakajo s smejočimi se obrazi in s ponosom v očeh.
Oprema in varnost
Starejši gorniki moramo v tem obdobju počasi in previdno rezati popkovino s svojimi otroki. Ta vez je močno povezana z našim zaupanjem (češ, ali bodo otroci zmogli težave in napore tudi brez naše pomoči) in z našim strahom (gorništvo je namreč nevarna dejavnost). Biti jim moramo gorniški zgled kot vzgojitelji in kot učitelji, hkrati pa tudi premišljeno odpreti svoje denarnice in svojim potomcem priskrbeti kakovostno opremo. Na zahtevnejših poteh v visokogorju mladim gornikom ne smejo manjkati dobri planinski čevlji z narebrenimi gumijastimi podplati, plezalni pas, samovarovalni komplet, pohodne palice in seveda čelada. Seveda vseh teh pripomočkov naš srednješolec ne preizkusi prvič pred vstopom v zahtevno steno, ampak se jih mora naučiti uporabljati že doma ali na lažji »učni turi«. Samovarovanje na jeklenicah in klinih je zelo varen način napredovanja. V vmesnem uvajalnem obdobju lahko otroka dodatno varujemo še z vrvjo. Srednješolec ponavadi zelo hitro osvoji tehniko samovarovanja, običajno ga ni strah in pri tem celo uživa. Slovenska gorniška srenja je le počasi prevzela tovrstno kulturo varovanja. Še zdaj se nekateri norčujejo, da si strašanska reva, če skrbiš zase na zavarovani poti. K opremi sodijo tudi primerna planinska oblačila. Ker se končuje otrokovo intenzivno obdobje rasti, je zdaj vredno nameniti več denarja za boljšo vetrovko in hlače, ki se hitro ne zmočijo oziroma se hitro posušijo. V kakovosten in ne prevelik nahrbtnik najstnika vedno sodijo tudi kapa, rokavice, topel pulover, sončna očala, prva pomoč, zaščita pred klopi, lahka malica, pijača, toaletni papir in baterijska svetilka.
Motivacija mladih za gore
Veliko več pa je srednješolcev, ki jih oče in mama v najstniških letih ne privabita več v gore. Običajno poiščejo ogromno izgovorov za ostajanje doma, največkrat so povezani z učenjem. Če se nam »mladega upornika« včasih le posreči vzeti s seboj, se običajno drži kot huda ura, je jezen na ves svet in se pritožuje prav nad vsem. Na koncu dneva starši ugotovijo, da ga bodo naslednjič spet raje pustili doma, saj takšno razpoloženje tudi njim pokvari dan.
Ko je bila moja hči še gimnazijka, je naredila seminarsko nalogo, povezano z motivacijo mladih za gore. Odgovori ankete so si bili prav zanimivi, saj je večina menila, da je hoja v hribe zdrava, koristna in zanimiva. Na vprašanje, kako pogosto gredo v gore, pa je večina odgovorila, da zelo redko ali nikoli. Svoj prosti čas si raje zapolnijo s manj napornim in bolj zabavnim. Če že gredo v hribe, raje gredo svojimi prijatelji kot s svojimi »ta starimi«.
V tem obdobju se za gorništvo (morda pozneje tudi alpinizem ali prosto plezanje) odločijo tudi nekateri mladi, ki niso imeli tovrstnih spodbud doma. V dejavnost jih ponavadi ženeta želja po iskanju samega sebe in po samoaktualizaciji. Pomoč si največkrat poiščejo na različni planinskih in alpinističnih šolah ali tečajih.
Nam starejšim včasih že zmanjkuje energije, naša moč pa je v izkušnjah in modrosti. V tem času lahko partnersko združimo tisto, kar imamo, in drug drugemu darujemo najboljše. Skupaj bomo lahko uresničili star planinski pregovor, ki pravi, da v gorah ni težko biti dober gornik in alpinist, temveč je težko ostati star gornik ali alpinist!
Najstniške ture
Družina igra v tem času izjemno pomembno vlogo pri vzgoji in učenju mladega gorniškega navdušenca. Starejši najstniki se staršem ne bodo hoteli pridružiti na lahkih, ponavljajočih se izletih, ki se končujejo z dolgotrajnejšimi obedi v kočah. Pri takšnih ritualih jim bo kar hitro postalo dolgčas in le s težavo jih bomo spet privabili zraven. Zanje je torej treba poiskati in jim ponujati gibalne in miselne izzive, ki bodo potrdili njihovo pogumno dejavnost in enkratno osebnost – voljo, vztrajnost, sposobnosti, spretnost in pogum.
S starejšimi otroki lahko obiskujemo gore v vseh letnih časih, tudi takrat, ko so pobeljene s snegom. Razmeram je treba prilagoditi tudi opremo. Pozimi v zahtevnejšem svetu potrebujemo tudi dereze, cepin, gamaše, termovko za čaj … Zimskih tehnik gibanja v gorah se mora najstnik naučiti že prej, ne šele med prvim resnejšim vzponom po pobeljenih in zaledenelih strminah.
Nekateri starši se odločajo tudi za zimska doživetja s turnimi smučmi s svojimi otroki. Takšno smučanje se precej razlikuje od običajnega dričanja na urejenih smučinah. Zanj potrebujemo ustrezno opremo: posebne smuči, smučarske čevlje, vezi in kože (pse). Ker v visokogorju pogosto grozijo tudi snežni plazovi, moramo imeti še lavinsko žolno. Vse to pa je salamensko drago! Žal ni dovolj le dobra oprema, mladi smučar mora upoštevati tudi kakovost snega ter svoje vijuganje in obračanje prilagajati razmeram na terenu. Kljub temu je zanj takšna dogodivščina v spremstvu izkušenega odraslega lahko čudovito in neponovljivo doživetje!
Pomembna je pot
Otroštvo je dolgotrajno, pestro, dinamično, zanimivo in zelo pomembno obdobje v človekovem življenju. Vmes pa je še veliko drugega: poti, stezic strmin, vrhov, grebenov, spustov pa tudi opazovanj, pogovorov, smeha solz, žeje, naporov, sreče …
Naše družinsko življenje je bilo prepojeno s hribi. Z možem sva ponosna, da sva vzgojila otroka, ki danes z veseljem obiskujeta gore in bosta morda najino dediščino posredovala tudi naprej. Kot je zapisal naš alpinist Nejc Zaplotnik: na tej naši poti niso bili pomembni številni cilji, pomembna je bila le pot, ki je bila neizmerno lepa in enkratna. Tudi vam se jo splača preizkusiti. Prepričana sem, da bo čisto vaša in enkratna. Pa srečno in nasvidenje v gorah!
Opomba*
Vem, da gore rade obiskujejo tudi dekleta, moja hči je že med njimi. Zaradi lažjega pisanja uporabljam v članku za mladega gornika oziroma pohodnika le moški spol. Upam, da mi gornice, pohodnice in planinke tega ne bodo zamerile, saj vse velja tudi zanje. Še več, po mojih izkušnjah so nekatere v teh letih celo bolj zagrizene kot fantje.
Urška Stritar