Matjaž Čuk: 9. novembra 2012, etapa Balam Sera (985 m) - Ramso Besi (695 m)
Nikoli nisem hodil po gričih in dolinah. Vedno so me zanimale le gore ...
Odhajava zgodaj, brez zajtrka. Jedla bova menda nekje na poti, mi je zjutraj sporočil vodič. Posloviva se od prijaznih gostiteljev in stopiva na ozko stezico, ki vijuga med riževimi polji proti reki. Jutro je jasno in sveže, prav prijetno za hojo.
V naslednjih nekaj dneh naju bo pot vodila po nižinah Nepala. Veselim se je. Nikoli nisem hodil po gričih in dolinah. Vedno se me zanimale le gore, grebeni in prelazi. Tokrat imam priložnost, da spoznam tudi ta del očarljive pokrajine. Glavni čar bodo seveda vasi, njihov utrip, pestrost in raznolikost ter živobarvna polja, ki tvorijo z rekami in visokimi gorami na obzorju enkratne prizore pokrajine.
Prav kmalu stopiva na grdo makadamsko cesto, ki povezuje Khudi z mestom Besisahar. Ko sem prvič hodil tod je bila le malo širša potka. Uf, kje je že to! Prašno cesto zapustiva že čez petnajst minut pri mostu čez reko Marsyangdi. Še prej pa poskrbiva za lačne želodce. Jutranji zajtrki so postali nepogrešljivi, brez njih je težko začeti.
Tik za mostom sprva hodiva v "napačno" smer. A že kaj kmalu se pot obrne in v velikem loku na desno pripelje v gozd. Kratek vzpon nad reko se hitro zravna in udobna pot sedaj valovi več ali manj vodoravno mimo osamljenih hiš in manjših vasic. Prečkava Bhanyjaket in Bazakett s čudovitim pogledom na Lamjung Himal in veliko mesto Besisahar na nasprotnem bregu. Po dobrih treh urah sva v najini stari znanki, vasici Phalesangu. Tu smo lani začeli enega mojih najtežjih trekingov v Nepalu - težko in naporno pot čez številne visoke prelaze do sedla Rupina La in naprej v dolino reke Buri Ghandaki pod Manaslujem.
Kosilo si privoščiva v prav isti hiši, kjer smo lani prespali.
Medtem, ko je bila dopoldanska pot idilična, slikovita in zanimiva, pa je popoldanska njeno pravo nasprotje. Vodi po grdi, umazani makadamski cesti, brez vasi, polj in razgledov, pod žgočim soncem, ki že kaže svojo moč. Na srečo je kratka. Le malo več kot uro rabiva do vasi Ramso Besi, kjer si bova danes poiskala najin dom.
To pa ni prav enostavno in samoumevno, saj vodič pravi, da tu ni hotelov. Že več kot uro sediva v polni opremi na klopi pred hišo na vrhu vasi. Ko mi je tega čakanja in negotovosti končno dovolj, rečem vodiču naj se zmiga in pove, kje bova danes prespala. Kako malo je treba, da steče akcija in že čez nekaj minut izvem, da bova spala prav v tej hiši, kjer še maloprej ni bilo mogoče in pred katero sva sedela celo uro.
Sedaj se lahko končno preoblečem in sezujem težke gorniške čevlje.
Majhna gostilnica je polna ljudi. Domačini se radi ustavljajo in družijo v domačih lokalih. Žal je tudi tu, kot skoraj povsod po svetu, preveč alkohola. Ljudem se prevečkrat razveže jezik šele potem, ko ga imajo malo pod kapo.
Najdem si svoj kotiček za mizo in pišem dnevnik.
Večerja je okusna, še eden od mnogih dal bhatov, tu drugega ni mogoče dobiti. Moja soba pa je nocoj bolj "boga". Po dolgem, dolgem času bom spet spal na svoji podlogi.
Noč je dolga, spim zelo slabo. Okrog glave mi brenčita dva komarja, kot je običajno me v takih nočeh mučijo še bedaste sanje.
Itak, ko ne gre, ne gre nič ...
Hoja 5 ur. Vreme sončno cel dan. Temperatura zunaj 16,8 °C, v sobi 17,9 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Ramso Besi (695 m).
Matjaž Čuk