Polet – Pavle Kozjek: Je res minilo že deset let? Komaj verjamem … Podrobnosti so tako jasne in razločne, kot da se je dogajalo včeraj. 23. maj leta 1997, vzpon na Mount Everest.
Polet, četrtek, 31. maja 2007
Soba z razgledom
Je res minilo že deset let? Komaj verjamem … Podrobnosti so tako jasne in razločne, kot da se je dogajalo včeraj. 23. maj leta 1997, vzpon na Mount Everest.
Pogled nazaj
»Veliki dnevi« je naslovil svojo edino knjigo žal že pokojni Stane Belak - Šrauf, alpinistična legenda, od katerega sem se nekoč učil abecede plezanja v Himalaji. Kako ločiti takšne posebne dneve od navadnih? Preprosto: za vedno se vtisnejo v spomin, tako kot se je meni 23. maj leta 1997, ko je prišel dan odločitve na najvišji gori sveta.
Poznodopoldanski zaplet
Zgodnje vstajanje v napol podrtem šotorčku na 8300 metrih ni nekaj, kar bi si v življenju želel ponavljati. S soplezalcem, Bavarcem Seppom sva se zato odločila narediti vse, da izkoristiva že prvo priložnost za vrh. Druge tako ali tako ponavadi ni … Bombe s kisikom, ki sva jih našla v šotoru, so tam tudi ostale. Hitro sva dosegla ostri greben, pod katerim poteka smer, ki se potem v dobrih dveh kilometrih dolžine le počasi dviga proti vrhu.
Stvari so se zapletle v poznih dopoldanskih urah, ko je Sepp začel vidno zaostajati. Da bi si olajšal pot, je začel iskati lažje prehode povsem na razu grebena, kjer pa jih seveda ni bilo. Le vračati se je moral vedno znova, pogled v globine severne stene Everesta pa mu gotovo ni dvignil morale, ki je bila verjetno načeta že prej, ob bližnjem srečanju s prvimi negibnimi nesrečniki, ki so za vedno zaspali na grebenu. Eden od njih se je še pred tremi dnevi sprehajal po baznem taboru. Našla sva ga s hrbtom naslonjenega na skalo tik ob gazi in sklonjenega naprej, kot da počiva v globoki zamišljenosti. Treba je bilo narediti nekoliko višji in daljši korak, da si stopil čez njegove napol skrčene noge, ali pa se mu izogniti spodaj, pod uhojenimi stopinjami … Izbral sem drugo možnost. Prizor me ni pretresel, kot bi me pravzaprav moral; zdel se mi je odtujen, skoraj nerealen, kot iz nekega filma, ki se ne dogaja meni. Morda tudi zato, ker sem bil nanj pripravljen in imel dovolj časa, da postavim karšna koli čustva »na hladno«. Dobesedno. Vsaj naslednjih 24 ur naj prevladuje razum, kolikor ga na tej višini sploh še preostane … Pomislim, da moram biti hvaležen Acu, ki mi je včeraj po sestopu z vrha – prvega slovenskega Everesta iz Tibeta – povedal nekaj podrobnosti. Med drugim tudi to, da jih je videl pet. Ni bilo treba razlagati, koga, katerih pet. Prvega od njih sva s soplezalcem pravkar pustila za seboj.
Stopil na ramo in ostal – brez stopal
Sepp je le počasi sestopal nazaj v pravo smer. Za poklicnega gorskega vodnika iz mesteca v bližini Münchna Everest ni pomenil le prestiža ali osebnega zadovoljstva. Zanj bi vrh pomenil prelomnico v karieri. Ves čas je bil med najresnejšimi in najbolj vztrajnimi člani odprave, bil je prepričan o svoji pripravljenosti. A prav na odločilni dan so mu moči pojemale prehitro, gibi so postajali počasni in okorni. Sklenil sem, da ga počakam na vrhu Druge stopnje, dvajsetmetrskega navpičnega odstavka na višini malo pod 8700 metrov.
Druga stopnja je bila od nekdaj ključ do vrha Everesta s tibetanske strani. Ugibanja, ali sta jo Mallory in Irvine leta 1925 morda celo preplezala, se porajajo še danes, čeprav je večina mnenja, da bi bilo to s takratno opremo in pristopom skoraj nemogoče. Dokazano pa so jo preplezali Kitajci leta 1960. Odprava je štela kar 214 članov, najtežje mesto, petmetrsko previsno poč, pa so premagali tako, da je prvi v navezi sezul čevlje in stopil soplezalcu na rame. Svoj pogum je plačal z obema stopaloma. Tudi danes, ko so tam pritrjene vrvi in celo aluminijasta lestev, velja Druga stopnja za eno najtežjih mest severnega pristopa.
Omagati se enostavno ne sme
Da se ne bi utrujal z visenjem na rokah, sem se sklenil prebiti čeznjo naenkrat, brez vmesnih oddihov, ki so na takšni višini pravilo. Šlo je presenetljivo dobro in celo hitro, a dolg sem plačal takoj zatem: ležeč na produ in skrčen v dve gubé sem nekaj minut obupno lovil razredčeni himalajski zrak. A zadnja resnejša ovira je bila za menoj, pot do vrha bi od tam naprej morala biti le še vprašanje časa. Toda Seppa ni bilo od nikoder, in ko so misli počasi spet zmogle kaj več od skrbi za golo preživetje, me je nenadoma popadel strah. Ne pred goro ali plezanjem, ampak strah pred nemočjo, kaj lahko storim, če bo soplezalec omagal. Nič, na tem grebenu verjetno res prav nič, zato omagati enostavno ne sme ... A ko je končno, zdi se mi, da je vmes minila večnost, le pogledal čez rob previsa, ga skoraj nisem spoznal: njegov obraz je bil neskončno utrujena ledena maska. »Naj gre nazaj, za božjo voljo, če ne ...« me je spreletelo. Seveda tega zlepa ne smeš in ne moreš izreči, ker veš, koliko dela, napora, odpovedovanj, časa in končno tudi denarja je vsak od nas vložil v ta finale na gori. Vendar, kot da bi me slišal, se je sam odločil: »Ne gre več, vrnil se bom ...«
»Naredi, kar se ti zdi prav ...« sem odvrnil s težko prikritim olajšanjem.
Ne ustavi me nič več
Trikotno ledišče nad Drugo stopnjo ni bilo zahtevno, a se je vleklo brez konca. Iz baze so me spremljali z močnim teleobjektivom, a tega takrat nisem vedel. Povezava z voki-tokijem je delovala in v glasu Darka, vodje odprave, je bilo slišati skrb. Pozneje sem zvedel, da je bil zaradi rute, skozi katero sem vdihaval ledeni zrak, moj glas slišati kot iz onstranstva ... Potem končno zadnji greben, a se za njim pojavi še eden. Stena na levi ves čas odsekano pada v Tibet, zato se držim desnega pobočja. Korak za korakom, slutim konec in zdaj me nič več ne ustavi. Tam je šop zastavic in vrh: zmaga, veselje, odrešitev! Ta trenutek predvsem slednje, pa še to le napol: čaka me še samotni sestop med čedalje gostejše oblake, iz katerih štrlijo le še vrhovi osemtisočakov ...
Everest je bil zame pomembna odprava. Ne pa tudi življenjski športni cilj; prej nekakšen mejni kamen na poti, ki pa mi je dal dragoceno izkušnjo in spoznanje lastnih meja in zmogljivostih – morda najpomembnejša stvar za alpinista, ki si želi še kaj doseči v Himalaji. Lanski solo vzpon na Čo Oju tako ni v nobenem trenutku presegal meje že doživetega. Pa tudi Everest je imel svoje predhodnike, brez katerih bi njegov vrh gledal samo od daleč. Z marsikatere odprave sem se vračal brez uspeha, a ne sklonjene glave. Človek je majhen v primerjavi s silami narave in Himalaja je zelo primeren kraj, da to zares dojameš.
Danes turistična arena
Danes, po desetih letih, je Everest drugačna gora. Že takrat se je dalo slutiti, v katero smer bo šel »razvoj«. Postal je moderna gladiatorska arena, hvaležen objekt rumenega tiska in prizorišče lova na rekorde, od še razumljivih do najbolj nesmiselnih. Število vzponov brez dodatnega kisika pada, v nasprotju s stotinami agencijskih obisovalcev, ki se vsako leto zvrstijo na vrhu. Resni alpinisti danes iščejo svoje cilje drugje, le redki še najdejo smisel v gnečah na običajnih smereh iz Nepala in Tibeta. Odpravam velikih agencij so odveč, čeprav pogosto prav oni pomagajo reševati zaplete z njihovimi onemoglimi strankami. Komercialni ponudniki Everesta pa so si poleg dejanskega monopola nad goro kupili tudi promocijo svoje dejavnosti. Kar prikazuje Discovery Channel kot himalajski alpinizem, nima nič več s prvinskimi načeli in etiko plezanja. Se pa dobro prodaja – in je dosegljivo »za vsakogar« ... Zelo močna je postala ideja, da bi namesto vrvi, ki jih odprave vsako leto po monsunih znova napeljejo po normalnih pristopih s severa in juga, pritrdili kar jeklenice in odprli »ferato Everest«. To bi seveda močno olajšalo vodenje in povečalo zaslužke. Morda ni daleč čas, ko se bo tam pojavil tud Big Brother ... Vsekakor pa Kitajska v naslednjem letu načrtuje pot olimpijskega ognja tudi čez vrh najvišje gore sveta in osemdeset mladih alpinistov se že resno pripravlja na slovesni dogodek.
Kapljice v morju
Drugačne in pogosto zelo žalostne so zgodbe, ko se na gori ne izide vse po načrtih. Le redki so se tik pod vrhom sposobni odločiti tako, kot se je pred desetletjem odločil Sepp; reševanje onemoglih pa je tveganje tudi za vse, ki se tega lotijo. Ni res, da je reševati z Everesta nemogoče, a v nekaterih smereh in na nekaterih mestih ta trditev ni daleč od resnice. Predvsem pa je odvisno od ljudi in njihove volje in značajev. Everest tako ni le preizkušnja plezalske etike, ki se je pred prevladujočim imperativom »zmage« že zdavnaj umaknila v bolj osamljene stene. Na najtežjih preizkušnjah so tudi človeški značaji in odločitve v usodnih trenutkih, ki se jim včasih ni moč izogniti.
A v življenju mogočne gore so to le kapljice v morju časa …
Besedilo in foto Pavle Kozjek