Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ardeni: s kolesom po belgijskem hribovju

 


petek, 26. julij 2013, ob 05:29, Matija Turk, ogledov: 2204

Matija Turk: Ardensko hribovje so nekoč pokrivali težko prehodni strnjeni gozdovi, ki so jih od časov industrijske revolucije dalje intenzivno izkoriščali. Danes imajo Ardeni videz idilične kulturne krajine ...

Vasica Modave se je po celodnevni vožnji naposled le prikazala sredi valovite  pokrajine, ki se je vsa umita od popoldanske nevihte bleščala v poletnem soncu. »La petite France«, sem pomislil ob pogledu na kamnite hiše v francoskem slogu in na  francoske napise. V Belgijo sem prišel, da bi se udeležil arheološkega izkopavanja v jami Trou'al Wesse in vasica Modave je za skoraj mesec dni postala moj drugi dom.

Arheološko izkopavanje

V jami Trou'al Wesse opravljajo prakso študentje arheologije iz univerze v Liègu. Ob prihodu sem jih zmotil ravno pri večerji v prostorih občinske stavbe, pred katero so imeli na travniku postavljene šotore. Becky, voditeljica izkopavanja, je še enkrat pristavila lonec in kmalu sem s svojo porcijo večerje sedel sredi razigrane skupine študentov. Vsako jutro smo se s starim kombijem odpeljali do nekaj kilometrov oddaljene jame. »Z njim smo se v boljših časih podali na ekspedicijo v Iran«, mi je pojasnil Nicolas, ko sem si na razmajanem kombiju ogledoval velik zunanji protiprašni filter. Kopali smo ob vhodu v jamo in skrbno pazili, da smo pobrali vsa kamnita orodja, živalske kosti in oglje. Jamo je v paleolitiku (starejši kameni dobi) obiskoval že neandertalec in za njim moderni človek, mi pa smo izkopavali vrhnje plasti z najdbami iz obdobja mezolitika (srednje kamene dobe). Delo je potekalo v sproščenem vzdušju. Becky in njen pomočnik Nicolas sta potrpežljivo usmerjala in učila svoje varovance. Dan smo zaključili ob srkanju piva na travniku pred občinsko hišo ali pa smo odšli na izlet po bližnji okolici. Obiskali smo tudi jamo Scladino, prav tako arheološko najdišče, ki je zgledno urejeno v turistične namene. Scladina, kjer arheološka izkopavanja potekajo vse leto, je znana predvsem po najdbi 100.000 let stare čeljusti neandertalskega otroka.

S kolesom na pot

V petek popoldne so se študentje vrnili na svoje domove in pred menoj je bil prvi prosti vikend, povrhu pa še ponedeljek, saj sem bil tu, kot mi je rekla Becky, na počitnicah. Da bi čimbolje spoznal deželo, sem s seboj pripeljal kolo in hitro uvidel, da je bila to dobra odločitev, saj so Ardeni prepredeni z mrežo malo prometnih cest. Pokrajina ni nikdar enolična, za blagimi vzponi in spusti se odpirajo vedno nove vasice s svojimi značilnimi cerkvenimi zvoniki, podeželski dvorci in zgodovinska mesteca.

 

V predmestju Lièga in ob reki Meuse sem spoznal še drugi obraz Ardenov, kadeče se dimnike in neštete propadajoče tovarne nekdaj donosne jeklarske industrije, ki je nudila kruh tudi mnogim slovenskim emigrantom. Ob rjavem toku reke Meuse me je pot vodila mimo krajev Namur, Huy in Dinant proti Franciji. Dolina reke Meuse, ki predstavlja skrajni rob Ardenov, je imela od nekdaj velik strateški pomen. V času galskih vojn je po njej prodiral Julij Cezar in pri današnjem Namurju porazil uporne Belge. Pred francoskim mestom Charleville-Mézièrs, rojstnim krajem pesnika Arthurja Rimbauda, sem iz prometne doline zavil nazaj na ardensko planoto. Sem in tja sem srečal kakšnega kolesarja, otovorjenega s torbami in šotorom, tako kot sem bil sam. Pomahala sva si, kratek »bonne route« in že sva nadaljevala pot vsak v svojo smer.

Kruta preteklost

Na žalost zgodovino Ardenov že od vsega začetka pišejo vojne in spopadi. Ko sem se s planote spuščal v francosko mesto Sedan sem pomislil, če se nemara ne vozim prav po poteh, po katerih so v drugi svetovni vojni nemški tanki zaobšli Maginotovo linijo in pri Sedanu vdrli v Francijo.

Najtežje trenutke so prebivalci Ardenov doživljali prav v času obeh svetovnih vojn. Na začetku prvega svetovnega spopada so Francozi v bitki za Ardene poskušali zaustaviti prodirajoče Nemce. V drugi svetovni vojni so Nemci decembra 1944 v Ardenih sprožili svojo zadnjo veliko ofenzivo. Po začetnem presenečenju in nemških uspehih je Američanom uspelo zaustaviti prodor in streti obroč okoli obkoljenega mesta Bastogne. Posledica so bila uničena mesta, ki so prihajala iz rok v roke, in na stotine mrtvih civilistov, ki so se znašli v navzkrižnem ognju. V La Roche en Ardenne mi je starejši gospod pokazal predel mesta, ki je bil med ardensko ofenzivo povsem uničen. »Porušili so ga Američani, potem ko so se Nemci od tam že davno umaknili«, mi je pojasnil. Prav ti boji v veliki meri še danes zaznamujejo te kraje. Po mestnih trgih in parkih stojijo ameriški tanki kot spomeniki prijateljskim osvoboditeljem, po podeželju pa so raztresena spominska obeležja sestreljenim zavezniškim letalcem.

Nedaleč stran od Sedana, ki leži ob vznožju Ardenov v pokrajini Champagne, stoji onkraj meje v zavetju mogočne trdnjave mestece Bouillon. Trdnjava v Bouillonu je na svojstven način povezana s križarskimi vojnami. Ko se je leta 1095 začela prva križarska vojna, jo je njen lastnik, vojvoda Godfrey de Bouillon prodal škofu v Liègu, da je lahko plačal in opremil svoje vojake za pohod v Sveto deželo. Po osvojitvi Jeruzalema leta 1099 je vojvoda de Bouillon postal prvi vladar Jeruzalemskega kraljestva.

 

Čez Hautes Fagnes v Luksemburg

Minil je še en delovni teden in zatopljen v zemljevid sem načrtoval nov izlet. Jutranje meglice se še niso dvignile iznad polj, ko sem se podal proti vzhodu. Pri znanemu zdraviliškemu mestu Spa sem pognal kolo na visoko zamočvirjeno planoto Hautes Fagnes, kjer se skrivajo zadnji neokrnjeni kotički Belgije. Na planoti se nahaja tudi najvišja točka v državi – Signal de Botrange (694 m). Neopazna leži tik ob cesti, nanjo pa opozarja manjši razgledni stolp.

Bilo je nedeljsko jutro in iz cerkve v Robertvillu se je na cesto razlegalo ubrano petje. Prislonil sem kolo ob zid in vstopil v hladno notranjost. Prisluhnil sem lepemu petju v francoščini, po maši pa še nekoliko pogovorom domačinov, ki so se zadržali pred cerkvijo. Izkoristil sem pač sleherno priložnost, da sem lahko preizkusil svoje znanje francoščine.

 

Francoske napise ob cestah so v okolici St. Vitha  zamenjali nemški, saj tu živi nemška manjšina. Vzdolž nemške meje sem po idilični dolini reke Our prispel v Luksemburg in takoj opazil, da je pokrajina tu še bolj izumetničena. Celo drevesa v gozdovih so stala v ravnih vrstah. Dan se je počasi iztekal in do belgijskega mesta Bastogne, kjer sem imel namen prespati v kampu, je bilo še daleč. Na vso moč sem zavrtel pedala, zahajajoče sonce mi je svetilo v obraz, polja so še bolj zlato žarela in ena za drugo so za menoj ostajale velikanske vetrnice, neslišno obračajoč svoje krake.

“Pivo?”, me je pozdravil Alex, vsakič ko sem se v ponedeljek zvečer vrnil v Modave. “Bien sûr” sem mu odgovoril. Zadnji delovni teden. Čas mojega bivanja v Belgiji se je iztekel. Kolo je  razstavljeno ležalo v prtljažniku avtomobila. Bežanje pred nevihtami, posedanje po parkih in branje Steinbecka, gledanje v zrak, polomljeni pogovori v francoščini z domačini, sončni zahod na oppidumu v Ponte de Bonne, večerno iskanje kampov, vse to je bilo le še spomin. Potem, ko smo si rekli “salut” in “bonne route”, sem pognal avto proti domu, čez deželo, po kateri sem v minulih tednih s kolesom zarisal nevidno sled.

Besedilo in fotografije: Matija Turk


Članek je bil pod naslovom "Zeleni Ardeni" objavljen julija-avgusta 2009 v reviji Svet & ljudje, št. 129-130.
 

 


 

eXTReMe Tracker