Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čez 200 let pisane zgodovine Triglava

   Železar

 

 28.07.1983

 

 

četrtek, 28. julij 1983, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2015

Železar (1983) - Uroš Zupančič: Najzgodnejšo triglavsko planinsko zgodovino je s pomočjo »žlahtnega«, hromotnega barona Žiga Zoisa, ...

... lastnika bohinjskih in triglavskih rudnih bogastev in bohinjskih fužin začel pred 206. leti z velikimi črkami pisati slavni francoski naravoslovec Balthasar Hacquet, ki je prek dvajset let živel in deloval v naši deželi, najprej v Idriji (1766—1773) kot rudniški zdravnik, kirurg in pozneje do leta 1787. v Ljubljani, kot svetovno znani profesor anatomije in porodništva. Ves svoj skopo odmerjen prosti čas je posvetil natančnemu znanstvenemu raziskovanju planinskega sveta v Sloveniji in Istri in ostalih sosednjih pokrajinah. Sredi poletja leta 1777. je usmeril prve korake proti Triglavu in v njegove višave. Na žalost mu ni bilo usojeno, da bi 25. avgusta, leto dni pozneje, leta 1778, s štirimi srčnimi Bohinjci prižgal zeleno luč na »očaku sivmu vrh Triglava«. Premagani in ukročeni težko dostopni vrh je dosegel šele štiri leta pozneje, 2. avgusta 1782.
Za »ta velkim Jurjevcem« iz Koprivnika in Hacquetom so se pozneje naglo,
zvrstili še mnogi pogumni in neustrašeni Bohinjci in domači ter tuji razumniki in prosvetljenci. Šele 59 let pozneje, 10. avgusta 1837, stopi na teme Triglava nadvse zanimiv pohodnik, kateremu gre pripisati poznejši nagel razvoj in vzpon planinstva in tudi turizma v Triglavu, njegovih višinah in okolici. Kustos ljubljanskega muzeja, idrijski rojak Henrik Freyer je pred 147. leti, leta 1836, prvi odkril čudovito dolino Vrata. Mimo slapa Peričnika je dospel pod enkratno 1230 metrov visoko severno steno in se 27. avgusta neustrašeno povzpel celo na vrh Stenarja (2501 m), od koder se mu je nudil enkratni in veličastni pogled na severno steno in tudi na Triglav sam, ki ga je globoko prevzel. Kustos Frever je že preje in tudi pozneje kot prvi gorohodec obiskal še vrsto drugih skalnih vršacev.

Vabilo prvi ženski naj obišče Triglav
Pred 140. leti, sredi poletja leta 1841, lepotec Henrik vabi svojo pogumno prijateljico iz Škofje Loke naj pod njegovim varstvom in vodstvom obišče vrh Triglava. »Če Vas je še vedno volja biti prva ženska na Triglavu, pohitite k meni, z veseljem Vam zagotavljam, da pridete srečno na vrh in nazaj v dolino, domov!« Žal do tega zgodnjega vzpona na Triglav ni prišlo.

Rozalija Škantar-Šestova je bila pred 111. leti prva na Triglavu
Po prijaznem in ljubeznivem vabilu v Škofjo Loko je moralo preteči polnih 29 let, predno sta oče in brat Jože in Lovrenc Škantar-Šest, slavna bohinjska gorska vodnika iz Srednje vasi, sredi po­letja leta 1870 pripeljala prvo žensko, hči in sestro na Triglav. To je bil velik in nadvse pomemben dogodek. Od tedaj dalje, ko so bohinjski Triglavski prijatelji nadelali in zavarovali s komarčami in lesenimi iglicami nove poti na Triglav in v njegove višave, so se začeli hitreje uresničevati načrti Henrika Freyerja. Kustos Henrik Freyer je tedaj pred 147. leti in še mnogo let pozneje še dolgo in na široko odpiral velike duri v triglavsko kraljestvo. Tako kot Freyer je prav gotovo tudi Rozika opogumila in navdušila srčne planinke, naj se odločijo za obisk Triglava. Štiri leta pozneje, leta 1847, obiščejo vrh Triglava tri pogumne mladenke iz Ljubljane. V poznejših letih so postali ženski obiski že skoraj vsakdanji. Leta 1877,10. avgusta, se povzpne na vrh Triglava mati poznejšega prvega zmagovalca severne stene Triglava (1906) Emilija Domenigg.

Prva ženska plezalka v severni steni Triglava
Ko je leta 1890 trentarski lovec Ivan Berginc-Štrukel prvič preplezal in ukrotil severno steno Triglava, se je svet tedanjega svetovnega plezalnega športa začel zanimati in navduševati za to tretjo najvišjo steno v gorah vzhodnih Alp. Šele 16 let pozneje so jo premagali odlični vrhunski dunajski plezalci (9. do 10. julija 1906). Po 33 urnem plezanju so dr. Feliks Konig, inž. Hans Reinl in Karl Domenigg prvič turistično preplezali severno steno Triglava.
Mlade navdušene plezalke nikakor niso hotele zaostati za tovariši. Kljub temu,
da je veliki, 1250 metrski skalni zid že leta 1908 zahteval prvo smrtno žrtev (Karl Wagner) in leta 1909 tudi drugo (Wilhelm Lass), se še istega leta 10. septembra 1909 pojavi v steni s svojim bratom Ana Klauer in oba izvedeta dvanajsti vzpon prek triglavske stene. Petnajst let pozneje, 24. avgusta 1924, v letu tragičnih smrtnih žrtev skalašev, prepleza severno steno Triglava tudi prva Slovenka — Nevina Rebek-Prevec. Pozneje so se vidno uveljavile v našem plezalnem športu in alpinizmu že mnoge odlične, vrhunske slovenske plezalke in alpinistinje M. M. Debeljakova, Pavla Jesihova, Nadja Fajdigova, Barbka Lipovškova - Ščetininova in vrsta drugih, ki niso hotele zaostajati za tovariši.

Med obema vojnama, že meseca januarja 1932, je severna stena, ukovana v globok sneg in led, doživela prvi zimski obisk (dr. B. Brecelj in Stane Hudnik), v začetku februarja pa tudi drugega (M. M. Debeljakova, Edo Deržaj, Sergej Černivec in Živko Šumer). Prvi in drugi poskus v globoko zasneženi in v led ukovani steni sta bila neuspešna, uspela sta šele 15. in 16. maja leta 1932 Tomaž Ravhekar in Pavel Lukman, od 31. januarja do 7. februarja leta 1968 pa so Kunaver, Tonač in Šrauf ukrotili tudi globoko zasneženi in viharni Čopov ste­ber.

Uroš Zupančič
Železar, 28. julij 1983
 

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker