Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

IV. JAHO na Makalu (7.)

Železar (1973) - Janko Ažman: 26. oktobra je Aleš odločil, da greva z Denom v bazo, ostali trije pa bodo pospravili opremo, kar je še dobre.

Že zjutraj je močno snežilo tako, da sva kar težko našla pot od dvojke proti enki. V enki sva še enkrat pila čaj, potem pa nadaljevala pot proti bazi. Opotekala sva se kakor pijanca. Dok naju je takoj po prihodu pregledal in mene takoj nagnal v posteljo. Popiti sem moral tri litre juhe in liter čaja. Dobil sem tudi pošto, ki me je čakala že par dni. V bazi smo ostali še naslednji dan, seveda smo ves čas prespali, ker je še vedno snežilo. Medtem so iz hriba pospravljali material — prtljago, kot so kisik bombe, spalne vreče in ostalo.
28. oktobra je prenehalo snežiti, zato se nas je polovica s Šerpami odpravila proti dolini. Nosače smo dobili od ameriške znanstvene ekspedicije, ki je prav te dni prišla v ta konec. S prvo skupino smo odšli Tone, Janez, Den, Marjon, Bron in jaz. V tem času je bilo na višini 5000 m kake 20 cm snega, nosači pa so bili večinoma vsi bosi. Ko smo prišli do Baruna, smo se morali tudi mi sezuti in prebresti reko, ki je segala čez koleno. To je bila zopet preizkušnja za naše ozeble prste, ki so se že luščili. Od Baruna smo se rahlo spuščali vse do peščine Shershon. Že od daleč smo opazili nosače, ki so nam šli naproti. Bila je to klavrna kolona na pol nagih ljudi. Vodja nosačev je prinesel pismo od zveznega oficirja, ki je odšel iz baze že par tednov prej in nas čakal v prvi večji vasi v Sedoni. Poleg pisma nam je poslal še nekaj sadja in jajc, ker smo bili s hrano že precej na koncu. Polovico smo vzeli, pol pa smo poslali z nosači še ostalim. V daljavi smo že lepo razločili lepe zelenice med gozdom. Hoja je postala prijetna, ko smo prišli do kopnega smo se ustavili, da bomo prenočili. Vsi veseli, da smo se končno rešili snega, smo še dolgo sedeli ob ognju.

Za zajtrk smo drugo jutro dobili grenek čaj in vsak po pet keksov, ki so ga nam Šerpe prinesli v šotore. Precej začudeno pa smo pogledali, ko je bilo zunaj kake 30 cm snega, še vedno pa je močno snežilo. Skrbelo nas je za fante, ki so še v bazi, poleg tega pa so vse nosače zelo bolele oči, ker so prejšnji dan hodili brez očal. Ves dan je še močno snežilo, mi pa smo zelo počasi napredovali proti dolini. Večkrat smo se ustavljali in čakali nosače. Za kosilo smo imeli za sedem ljudi samo 3 konzerve doručka in vsak po sedem keksov. Nosači so se nam upirali, da bi v takem vremenu hodili, vendar čakali tudi nismo smeli, med drugim zaradi hrane, ki smo je imeli komaj za dva dni in še to zelo skromno, poleg tega pa je bilo treba priti še čez sedlo, visoko 4100 metrov, predno bi prišli do prve vasi.
Za noč smo se ustavili ob reki Barun, ki pa je bila tu že precej večja. Nosači so se porazgubili po skalnih votlinah, s Šerpami pa smo spali v šotorih.
Naslednji dan je nehalo snežili in kar bolj z veseljem smo se spravili na pot. Hodili smo po podornih meliščih še vedno ob reki Barun. Okrog poldneva pa smo se ločili od reke in jo zastavili po strugi manjšega hudournika proti Barunskemu sedlu. Ker smo bili že precej nizko, je tudi sneg nehal, vendar ne za dolgo. Ker je pot vodila naravnost v breg, smo kaj kmalu zopet hodili po snegu. Ustavili smo se kake pol dne hoda pod sedlom. Vreme se je obrnilo na bolje, zato nas je ponoči kar precej zeblo, saj smo bili že tri dni mokri.
Čevlje smo ponoči imeli v spalnih vrečah, drugače jih zjutraj ne bi mogli obuti.

Zbudili smo se v lepem vremenu in takoj odrinili. Precej naporno je bilo gaziti po strmem snegu proti sedlu. Snega je bilo vedno več, tako da ga je bilo na sedlu že tričetrt metra; Na sedlu smo pojedli vsak eno konzervo, za zajtrk in kosilo hkrati. Ob tej priliki je Bron izjavil, da nikoli več ne bo doma godrnjal zaradi hrane. S sedla smo se se spustili manjšega zamrznjenega jezera, od koder je bil lep razgled na Kangbačen, od tam pa še kako uro po grebenu, ko zavije pot z grebena proti gozdu, smo bili v petnajstih minutah na kopnem.
Kot bi odrezal, se je sneg nehal na neki jasi, kjer nas je na splošno veselje čakal naš kurir s pošto. Ko je večina brala pisma, so Šerpe odšli naprej in jih ta dan nismo več dohiteli. Ko je bila že trda noč, smo se ustavili pod previsno skalo, pojedli še kar nam je ostalo in pospali.
11. novembra nas je zbudil nosač, ki nam je prinesel kake pol koša nekakega go­molja, podobnega krompirju. Povedal nam je, da so ga poslali Šerpe, ki so ga dobili v prvi hiši v prvi vasi Tašingon. Vrgli smo še na hrano in kaj kmalu jo je zmanjkalo. V vas smo kaj hitro prišli, Šerpe so se že gostili z rižem in kislim mlekom in tudi mi smo bili kaj hitro zraven. Ko smo se po štirih dneh dodobra najedli, smo še isti da prišli do Sedone, kjer nas je čakal zvezni oficir. Od tu naprej nam hrane ni več manjkalo, vendar smo še ves čas, ki smo ga prebili v Nepalu, jedli največ riž.

Z ostalimi člani odprave smo se dobili v Tumhingtorju na letališču, prav tako jim je manjkalo hrane, vrh tega pa so imeli še večje probleme z nosači. Nekaj tovora je ostalo še v bazi in kasneje so ga nosači prinesli do Sadove naprej pa so ga prepeljali s helikopterjem, kar pa je bilo povezano z velikimi stroški.
Po desetih dneh smo že v Kathmanduju čakali naš avion, da nas skupaj s turisti odpelje proti domu.

Konec

Janko Ažman
Železar, 3. avgust 1973
 

   Železar

 

 10.08.1973

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti